Court dismisses appeal confirming dismissal of employee for severe assault during work hours as gross misconduct.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če delavec v delovnem času udari sodelavca in ga poškoduje, to

predstavlja razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR (hujša kršitev pog. ali drugih obveznosti iz DR

naklepno ali iz hude malomarnosti). Hkrati to predstavlja

okoliščino po 1. odstavku 110. člena ZDR, ki onemogoča

nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, je z

izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se

razveljavi odločba tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožeči stranki z dne 23.12.2003 kot nezakonita, da jo

je tožena stranka dolžna z dnem 25.12.2003 vrniti na delo, jo

prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj IV. tarifnega

razreda Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo

Slovenije, vendar ne manj kot po osnovi minimalne plače, ji

vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji povrniti pravdne

stroške 134.640,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obenem pa sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške

postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe

materialnega prava ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi,

izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje, oz. da jo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče

stranke ter obenem odloči tudi o prvostopnih in pritožbenih

stroških.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh

predlaganih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Bila je

šikanirana, z delom preobremenjena, kar izhaja iz dokaznega

postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni dopustilo izvedbe dokaza z

izvedencem medicinske stroke. Poleg tega je sodišče prve stopnje

na kratko obrazložilo, da ni bila tožeča stranka preobremenjena z

delom, in se je pri tem oprlo na uradne evidence ur tožene

stranke. Iz navedb priče Banove in Radiča, dveh vodilnih delavcev

tožene stranke, pa jasno izhaja, da so bila nesoglasja med

vodilnimi delavci predvsem glede proizvodnega procesa, in so se

nesoglasja lomila na hrbtu tožeče stranke. Ni nobenih dokazov, da

je bila tožeča stranka nediscipliniran delavec in da je imela

slab odnos do dela. Bila je dejansko žrtev dlje časa trajajoče

obremenitve z delom in dejanskega šikaniranja B. in M. Graja tudi

dokazno oceno. Psihiater M. pa je med drugim izpovedal, da pri

njej ni zaslediti patološke lažnjivosti, da bi si izmišljevala,

da na njo pri toženi stranki naslavljajo očitke oz. žaljivke.

Ni pa mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka s komerkoli prišla

v konflikt brez povoda.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dr. M. ugotovilo, da je tožeča

stranka povprečno inteligentna in da pri njej ni zaslediti znakov

duševne bolezni ter zaključilo, da povprečna inteligentnost

pomeni enako, kakor povprečno čustvovanje; torej je zamenjalo

sfero inteligentnosti za sfero duševnosti - čustvovanja. Sodišče

prve stopnje je verjelo Banovi in pričam tožene stranke, zavrnilo

pa je druge dokazne predloge tožeče stranke.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo tožeče stranke

strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga

zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno

zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, in s takimi dejanskimi,

kot tudi pravnimi stališči tega sodišča, soglaša. Pravilna je

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dne

10.12.2003 ob 9.45 uri v prostorih tožene stranke na glavnem

hodniku družbe udarila izmenovodjo M. D. po tem, ko ga je pred

tem vlekla za delovno obleko, in sicer ga je udarila s pestjo v

levo ličnico, zaradi česar je M. D. iskal tudi zdravniško pomoč v

Splošni bolnišnici Murska Sobota, kjer je bila ugotovljena

kontuzija leve ličnice (dokaz: B/2). To izhaja tudi iz izpovedbe

samega oškodovanca M. D., ki je prepričljivo izpovedal, da ga je

tožeča stranka dne 10.12.2003 ob 9.45 uri najprej žalila, nato ga

lovila za delovni plašč in s pestjo udarila v levi del obraza,

kakor tudi iz izpovedb prič R. E. in R. M.. Zato sodišče prve

stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo tem prepričljivim in

verodostojnim izpovedbam prič. Prav tako je tudi ugotovilo, da se

je tožeča stranka v času svojega dejanja zavedala svojega

ravnanja in posledic na podlagi izpovedbe priče dr. J. M.. Iz

spisov urnih list za meseca oktober - november 2003, knjižice

opravljenih delovnih ur za sektor predelave tožene stranke, kakor

tudi obrazcev evidence opravil pri termični obdelavi za čas od

17.9.2003 do 18.12.2003, pa tudi izhaja, da tožeča stranka ni

bila preobremenjena na svojem delovnem mestu; iz dokaza (dokaz:

B/4) pa izhaja, da je tožeča stranka v decembru 2003 dvakrat

zaprosila za letni dopust in tako ne držijo njene trditve, da

letnega dopusta ni mogla izrabiti, prav tako pa tudi zaslišane

priče B. A., kakor tudi P. M. in R. D., ki jim sodišče prve

stopnje utemeljeno verjame, saj so njihova pričevanja

prepričljiva, ne potrjujejo njenih navedb, da so z njo pri toženi

stranki ravnali šikanozno.

Glede na tako izvedeni dokazni postopek zaključuje sodišče prve

stopnje, da so ugotovljene okoliščine takšne, da je šteti, da ni

bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožeče stranke pri

toženi stranki, saj so bili podani razlogi iz 2. alinee 1. odst.

111. čl. ZDR za izredno odpoved tožene stranke tožeči stranki,

zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke v celoti. Pri tem poudarja pritožbeno sodišče, da

je pretep oz. udarec z roko delavca v glavo sodelavca v času

delovnega dne tako huda okoliščina, da zaradi tega nastopijo

skrhani odnosi med delodajalcem in delavcem tako hudo, da ni

mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe

tožeče stranke utemeljene. Pritožbeno sodišče je preizkusilo

dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je objektivna

in da v njo ne dvomi; bila pa je sprejeta v skladu z določbo 8.

čl. ZPP. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da ni utemeljena

graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot to zatrjuje

pritožba tožeče stranke. Zaslišanje ostalih prič, zahtevanih v

pritožbi tožeče stranke, in jih je predlagala tudi že v dokaznem

postopku pred sodiščem prve stopnje, pa po stališču pritožbenega

sodišča ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dokazne ocene, kot

jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega pa

tudi postavitev izvedenca psihiatra ne bi pripomogla k drugačni

ugotovitvi duševnosti tožeče stranke. Ob tem pa poudarja

pritožbeno sodišče, da mora presojati le take pritožbene navedbe,

ki so odločilnega pomena za sodno odločbo, kot to izhaja iz 1.

odst. 360. čl. ZPP, in ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča

prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te

sodbe.