Appeal dismissed: Employee's false falsification of tool logs justified immediate dismissal without reinstatement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker delavec na delovnem mestu o manjku upravnih kolekov ni

obvestil delodajalca, ampak je porabo kolekov lažno prikazoval za

dejanja, ki jih ni opravil, je storil naklepno hujšo kršitev

obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR.

Prekluzivni 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi iz 1.

odstavka 110. člena ZDR je začel teči z dnem, ko je

delodajalec z delavcem opravil neformalni razgovor glede

manjka kolekov in ne šele z opravljenim zagovorom po 2.

odstavku 83. člena ZDR.

Izredna odpoved PZ je bila podana pravočasno, saj datum

vročitve odpovedi delavcu ni odločilen. Ker tožniku vročena

odpoved ni bila datirana, je potrebno šteti, da je bila

podana najkasneje na dan oddaje na pošto, kar pa je bilo

opravljeno v 15-dnevnem roku od seznanitve z razlogi, ki so

utemeljevali izredno odpoved.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov

tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke o

izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; da je tožena stranka

dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod istimi pogoji, kot pred

odpovedjo ter mu izplačati neizplačane plače od 28.3.2003 dalje,

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne

plače dalje do plačila. Obenem pa sklenilo, da vsaka stranka trpi

svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov

po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče

ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi v

celoti njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev

oprlo na določilo 2. alinee 1. odst. 111. čl. (novega ZDR) v

zvezi z določilom 1. odst. 31. čl. in 35. čl. ZDR ter na določilo

2. odst. 110. čl. ZDR.

Po določilu 2. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi poda najkasneje v 15 dneh od

seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in

najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Tožnik tako trdi, da

je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok, saj se je z razlogi, ki

utemeljujejo izredno odpoved, seznanila meseca februarja 2003 in

ne šele v mesecu marcu 2003, po opravljenem razgovoru z delavcem

- tožnikom, kot je na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke

G. T. menilo sodišče. Pri tem poudarja, da sodišče ni

vezano na napotilo pritožbenega sodišča in lahko odloči tudi kako

drugače, seveda upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Ni

mogoče trditi, da so delodajalcu v vsakem primeru znani razlogi

za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele po

opravljenem razgovoru z delavcem, v konkretnem primeru so mu bili

razlogi znani še preje. Tožena stranka je tožnika dne 14.3.2004

povabila na razgovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

(za dne 26.3.2004) in sicer na podlagi 2. odst. 83. čl. ZDR, kar

dokazuje, da je bila že takrat odločena tožniku odpovedati

delovno razmerje, in je torej morala biti seznanjena z razlogi za

to. Tožnik takrat svoje izjave še ni podal, ker ta datira z dnem

14.3.2004. Tožnika pa je tožena stranka že dan prej, torej

13.3.2004 klicala na razgovor in mu očitala nepravilnosti, ki so

razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar prav tako

dokazuje, da je bila že takrat seznanjena z nepravilnostmi, ki mu

jih očita. Navedeno dokazuje, da je tožena stranka izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi brez datuma, ki mu je bila vročena

3.4.2004, izdala po preteku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki

utemeljujejo izredno odpoved, in je tako zamudila zakonsko

določen rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi

sodišče štelo, da je tožena stranka izvedela za vse razloge šele

13.3.2004 ali celo 14.3.2004, bi moralo ugotoviti, da je bila

odpoved dana prepozno.

Glede materialnih razlogov nasprotuje tožnik ugotovitvi, da naj

bi bilo njegovo ravnanje naklepno, in da naj bi z njim huje kršil

pogodbeno obveznost. Tožniku se je nekaj podobnega v preteklosti

pri toženi stranki že primerilo, in ko je toženo stranko seznanil

s primanjkljajem cigaret v skladišču, ga je ta neutemeljeno

premestila na nižje delovno mesto. Tožnik se je tako upravičeno

bal, da se kaj takega oz. podobnega ne bi zgodilo tudi v

konkretni zadevi, in je zato postopal tako, kot je. Navedenemu

dogodku bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo oz.

pozornost in v njem iskati razlog za tožnikovo ravnanje. Če bi

delodajalca seznanil z manjkom kolekov, kot je to storil pred

leti v primeru manjka cigaret, je utemeljeno pričakoval, da bi

bil spet vsaj premeščen na nižje delovno mesto. Vsekakor pa to

dejstvo še ne pomeni, da je tožnik kriv za manjko, niti ni

najmanjšega dokaza ali celo indica, da bi šlo za naklepno

ravnanje.

Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je v

zadevnem primeru tožena stranka dokazala, da je odnos zaupanja

med delavcem in delodajalcem porušen, ker naj bi bila ta ocena

prepuščena delodajalcu in ne preostalim zaposlenim delavcem, in

da naj bi bilo bistveno bolj pomembno mnenje, ki ga je o

strogosti ravnanja tožene stranke imel delodajalec (ki ga je

izrazil preko T.), kot pa preostali delavci. T. je vsekakor imel

interes, da je izpovedal v njegovo škodo.

Sodišče bi moralo večjo težo pokloniti pričevanjem tožnikovih

sodelavcev, ne pa, da jih je zavrnilo kot manj pomembne. Tako je

tožnik prepričan, da je delovno razmerje mogoče nadaljevati, še

posebej ob dejstvu, da so v delovnem razmerju pri toženi stranki

tudi tisti, ki so si koleke prilastili. Očitno je namreč, da si

je predmetne kolke prilastil nekdo od njegovih sodelavcev,

delodajalec pa se je odločil preganjati zgolj njega (izrecno

zato, ker je sam po sebi štel, da je njegova odgovornost

objektivna, saj je bil vodja oddelka), ni pa se podrobneje

spuščal v preiskovanje, kdo bi lahko odtujil kolke. Očitno je to

toženi stranki vseeno, ker pač temu elementu delovnega razmerja

ne daje takšne pozornosti, zato je še toliko bolj neverjetna

izjava, da je razmerje do tožnika porušeno. Porušeno bi moralo

biti tudi razmerje do neznanega zaposlenega ali zaposlenih, ki so

si prilaščali koleke, vendar temu ni tako. Tožena stranka se niti

ni poglobila v to, kdo od njenih zaposlenih si je prilaščal

koleke, niti ni s tem v zvezi opravila interne preiskave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno

zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, in s takimi dejanskimi, kot

tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožnik pa v

pritožbi ni podal nobenega dokaza, ki bi vzbudil dvom v

pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil

drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena

za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev, da je

tožnik po ugotovitvi, da so mu koleki zmanjkali, nedvomno

nepravilno ravnal, ko o tem ni obvestil tožene stranke. S tem je

seveda kršil obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih

okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje

delovnih obveznostih in o nevarnosti nastanka materialne škode po

34. čl. ZDR/2002 (Ur.l. RS št. 42/2002). Delodajalec sme delavcu

izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ima kršitev znake

kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), ali pa v

primeru, da je ob hudi kršitvi podana hujša oblika krivde - huda

malomarnost ali naklep (2. alinea 1. odst. citirane določbe

zakona). Tožnik je s tem, ko je vpisoval uporabo kolekov za

dejanja, ki jih ni opravil, nedvoumno ravnal naklepno. Lažno

prikazovanje porabe kolekov pa je sodišče prve stopnje pravilno

ocenilo, glede na T. oceno o teži kršitve, kot za hudo

kršitev delovne obveznosti po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR.

Tožnik je s svojim ravnanjem kršil dolžnost vestnega opravljanja

dela na delovnem mestu po 1. odst. 31. čl. ZDR, kakor tudi

prepoved škodljivega ravnanja po 35. čl. ZDR.

Na podlagi 2. odst. 110. čl. ZDR mora delodajalec odpoved podati

najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo

izredno odpoved. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor v

smislu 2. odst. 83. čl. ZDR dne 26.3.2003 (na podlagi vabila z

dne 14.3.2003). Že pred opravljenim zagovorom pa je imela tožena

stranka s tožnikom razgovor dne 13.3.2003, nakar je tožnik podal

še pisno pojasnilo z dne 14.3.2003. Tožena stranka je tako

razloge za izredno odpoved ugotovila že 14.3.2003, ne šele po

opravljenem zagovoru. Izredno odpoved, ki sicer nima datuma, je

tožena stranka podala najkasneje 27.3.2003. Iz kopije povratnice

je namreč razbrati tudi, da je bila izredna odpoved oddana na

pošti 27.3.2003, vročitev tožniku pa je bila opravljena 3.4.2003.

Predvsem pa pritožbeno sodišče opozarja, da datum vročitve

izredne odpovedi delavcu ne more predstavljati datuma podaje

izredne odpovedi, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik v

pritožbi. S tem v zvezi tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno

zatrjuje, da izredna odpoved ni bila podana znotraj 15-dnevnega

roka iz 2. odst. 110. čl. ZDR.

Glede nadaljevanja delovnega razmerja pa je sodišče prve stopnje

tudi pravilno ugotovilo, da je v majhni filiali zaupanje pri delu

pomembno za dobre odnose med delavci in kvalitetno delo ter, da

bi bil ukrep premestitve na drugo delovno mesto umesten le v

primeru, če tožnik ne bi ponarejal internih listin. Zaradi tega

mu tožena stranka utemeljeno ne more več zaupati. Odnos zaupanja

med delavcem in delodajalcem je zelo pomemben, v navedenem

primeru pa je tožena stranka dokazala, da je to razmerje

porušeno. Ocena, ali je kršitev delovne obveznosti tako huda, da

nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je pridržana na

delodajalcu in ne preostalim zaposlenim delavcem. Zaradi tega je

sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je mnenje, ki sta ga o

strogosti tožene stranke imeli preostali delavci, bistveno manj

pomembno od mnenja tožene stranke, ki ga je mogoče zagotoviti s

pričanjem T., in s tako ugotovitvijo in s takim stališčem

soglaša pritožbeno sodišče. Zaradi tega je sodišče prve stopnje

pravilno in utemeljeno v tej zadevi upoštevalo tudi tožnikovo

pojasnilo, da je manjko kolekov hotel prikriti zaradi slabih

izkušenj iz prejšnjih let, ko so mu kot vodji carinskega

skladišča zmanjkale dve do tri palete cigaret, in se ga je

obravnavalo kot krivca, kot tudi njegovo trditev, da se s svojim

ravnanjem ni okoristil. Slaba izkušnja dogodka izpred let,

tožnikovega ravnanja z ozirom na težo in na razlog kršitve, ne

more opravičiti. Če bi bilo tožniku dokazano, da si je koleke

prilastil, bi bila kršitev nedvoumno še težja, ker bi pomenila

tudi kaznivo dejanje, vendar odpoved kot ukrep delodajalca ni

pridržana le kot sankcija za primer, ko delavec stori kršitev

delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Iz teh razlogov

zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene

navedbe utemeljene. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna

in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo

pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa

sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni

uspel s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl.

ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.