Court allows immediate termination due to six-month wage arrears despite later payment and interest.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če delodajalec v obdobju 6-ih mesecev zamuja z izplačilom plače,

je podan razlog za izredno odpoved PZ delavca po 4. alinei 1.

odstavka 112. člena ZDR. Tudi če delodajalec kasneje poravna tako

obveznost iz naslova plače, kot tudi natekle zakonite zamudne

obresti, je izredna odpoved PZ delavca zakonita.

Zamuda v izplačilu plače občutno vpliva na življenski standard

delavca, zato so podane okoliščine iz 1. odstavka 110. člena ZDR,

da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati do izteka

odpovednega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožečim strankam prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki

dne 31.12.2003 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

delavca, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožečim strankam

plačati odpravnino kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

ter odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas do prenehanja

delovnega razmerja in sicer vsaki tožeči stranki v zneskih,

razvidnih iz izreka sodbe. Glede stroškov je odločilo, da je

tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka

na prvi stopnji v višini 807.840,00 SIT. Ugotovilo je, da je pri

tožnikih obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

iz določbe 4. alinee 1. odst. 112. čl. Zakona o delovnih

razmerjih, saj tožena stranka v zadnjih šestih mesecih pred

podano izredno odpovedjo tožečim strankam ni plačevala plač v

predpisanih rokih oz. je z izplačili zamujala. Zato so na strani

tožnikov obstajali resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih

med strankama ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem

niti do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi

sodišči. Navaja, da v sporu ni ugotovljeno, kdaj sta pričela teči

tako subjektivni kot objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz določbe 2. odst. 110. čl. ZDR. Sodišče pri

ugotovitvi, da med strankama ni bilo mogoče nadaljevati z

delovnim razmerjem niti do izteka odpovednega roka, ni upoštevalo

dejstvo, da so tožniki pod enakimi pogoji delali pri toženi

stranki eno leto, pri čemer narava kršitve v obravnavanem primeru

ni bila takšna, da ne bi bilo možno nadaljevati delovnega

razmerja niti do izteka 30 dnevnega odpovednega roka. Po navedbah

tožnikov naj bi ti sklenili pogodbe o zaposlitvi z drugimi

delodajalci že dne 6.1.2004, kar kaže na dejstvo, da so bili

razlogi za odpoved pogodbe drugje. Poleg tega so bili tožniki

seznanjeni z dejstvom zakasnelega izplačila plač že v prvi

polovici leta 2003. Glede na dejstvo, da so podali izredno

odpoved pogodbe šele koncem meseca decembra 2003, so tako pri

podaji odpovedi zamudili predpisani šestmesečni objektivni rok.

Pritožba se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da

zahtevke tožnikov v celoti zavrne oz. da sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da je sodišče pravilno

razsodilo. Res so zvedeli za zamudo z izplačili plače že dne

18.3.2003, vendar je tožena stranka kasneje v roku izplačala

plačo za mesec april. Odločilno je, da je bila v nadaljevanju

ponovno v zamudi z izplačili plač v mesecu juliju ter ves čas do

meseca novembra 2003. V skladu z navedenimi razlogi menijo, da je

bila izredna odpoved pogodbe podana v predpisanih zakonskih

rokih. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in

v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče

prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim

postopkom kot izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene

postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba, in na katere je

moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato

pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilnih razlogov v

sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02), ki ureja dopustnost odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta

pogodbo o zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z

zakonom. V skladu z določbo 110. čl. ZDR lahko delavec ali

delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo

razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh

okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati

delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa,

za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pogodbena

stranka mora podati izredno odpoved pogodbe najkasneje v 15 dneh

od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in

najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Z določbo 1. odst. 112. čl. ZDR so opredeljeni posamezni razlogi

za izredno odpoved delavca, ki v primeru, če je na strani

delodajalca takšen razlog izkazan, daje delavcu pravico, da

potem, ko je pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti

in o kršitvah pisno opozoril tudi pristojnega inšpektorja za

delo, v nadaljevanju lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Poleg tega je delavec v primeru odpovedi pogodbe zaradi

ugotovljenih razlogov na strani delodajalca upravičen do

odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in nadalje še do odškodnine

najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (2.

odst. 112. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikov izhajalo iz ugotovitve, da

tožena stranka v obdobju šestih mesecev do decembra meseca 2003

tožnikom ni izplačevala vsakokratnih plač v pogodbeno

dogovorjenem roku. Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi

pravilno uporabilo pravno podlago iz določbe 4. alinee 1. odst.

112. čl. ZDR. V tej zvezi ne gre prezreti dejstva, da gre pri

plači za izplačilo delavcu za delo iz predhodnega meseca, torej

za poravnavo obveznosti iz naslova dela, ki je bilo s strani

delavca že izvršeno. Delavec namreč živi v pričakovanju, da bo od

delodajalca za izpolnjene delovne zadolžitve redno dobival

zasluženo plačilo, in hkrati poravnane tudi ostale prejemke, kot

so stroške prevoza in regres za prehrano. Na podlagi redno

prejetega zaslužka lahko planira svoje denarne obveznosti, ki so

povezane z njegovim osebnim preživljanjem in s stroški

preživljanja njegove družine, nadalje tudi odplačevanje

morebitnih kreditnih obveznosti in drugih plačil, ki so lahko

vezana na fiksna odtegovanja oz. obremenitev plače.

Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazloženimi

razlogi v izpodbijani sodbi, da pomeni mesečno zamujanje z

izplačili plač v trajanju od 4 do 13 dni po datumu, ki je bil med

strankama določen za izplačilni dan, hudo kršitev delodajalčeve

obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki lahko močno vpliva na

delavčevo življenje oz. mu ne zagotavlja normalne eksistence in

standarda socialne varnosti. V skladu z navedenimi dejstvi

kakršnekoli težave delodajalca, ki so povezane s tekočim

zagotavljanjem denarnih sredstev, ne morejo opravičevati zamude v

zvezi z izplačili plač. V tej zvezi je izkazana daljša poslovna

nelikvidnost delodajalca lahko razlog za začetek postopka

prisilne poravnave ali stečaja podjetja. Zato tudi delodajalčeva

kasnejša poravnava zaostalega izplačila plač in iz tega naslova

nastalih zamudnih obresti ne more povzročiti tega, da delavec ne

bi imel podlage za izredno odpoved pogodbe.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da tožniki do izplačilnega dne

18.12.2003 od tožene stranke niso prejeli plače za mesec

november, v mesecih pred tem pa plačo z zamudo, zaradi česar so

se pisno obrnili na pristojnega inšpektorja za delo ter predhodno

o takšnih kršitvah pisno in v predpisanem roku opomnili toženo

stranko. Zato je bila pri njih v celoti podana tako dejanska kot

pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem

31.12.2003. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in

obrazložilo razloge, ki se nanašajo na upoštevanje tako

objektivnega kot subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi iz

določbe 2. odst. 110. čl. ZDR, kot obrazložilo resnost in

utemeljenost razlogov iz določbe 1. odst. 110. čl. ZDR, zaradi

katerih ni bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem tožnikov

do izteka odpovednega roka.

V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim

stališčem, da razlog nerednega izplačevanja plač oz. zamuda pri

njihovih izplačilih lahko občutno vpliva na standard življenja

delavca, kar vse utemeljuje zaključek, da med strankami ni bilo

mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem niti do izteka

odpovednega roka. Očitno so tožniki imeli dovolj večmesečnega

kršitvenega ravnanja tožene stranke v zvezi z zamujanjem

zasluženega plačila za delo, zaradi česar so imeli vso podlago,

da so v mesecu decembru 2003 ustrezno pravno ukrepali, ter

upravičeno začeli z iskanjem možnosti nove zaposlitve pri drugih

delodajalcih v pričakovanju, da jim bodo redno izpolnjevali

pravice iz delovnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča

je tožnikom v izpodbijani sodbi pravilno prisojena odpravnina in

odškodnina za čas odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in

v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer

tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožniki pa v zvezi z

vloženim odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni

uspela, in ob ugotovitvi, da tudi odgovor na pritožbo tožnikov ni

v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, je pritožbeno sodišče

odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške

(1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).