Employer lawfully dismissed employee for alcohol intoxication; appeal dismissed due to valid contract terms.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

S PZ se je tožnik zavezal, da med opravljanjem dela ne bo pod

plivom alkohola (0,00 g/kg), narkotikov ali zdravil, ki bi ga

onesposobili za delo. Ker je bil na delovnem mestu vinjen, kar je

bilo ugotovljeno z alkotestom, je delodajalec tožniku zakonito

izredno odpovedal PZ po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pri tem ni odločilno, da tožniku ni bila odvzeta kri zaradi

ugotovitve stopnje alkohola v krvi, kar je tožnik zahteval, saj

je kršitev PZ podana že, če stopnje alkohola v krvi znaša več kot

0,00 g/kg, to pa je bilo z alkotestom (ki je pokazal 1,45 oz.

1,76 promila alkohola v izdihanem zraku) dokazano.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Brežicah, je z

izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se

ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

1.10.2004, ki jo je izdala tožena stranka, in po kateri tožniku

preneha delovno razmerje naslednji dan po vročitvi odločbe,

nezakonita in brez pravnega učinka; tožena stranka je dolžna

tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja vzpostaviti delovno razmerje na

podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.2004 ter mu obračunati za

to obdobje bruto nadomestilo plače, odvesti pripadajoče davke in

prispevke ter nato izplačati neto nadomestila plače za vsak mesec

nezakonitega prenehanja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

neto zneska nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec,

v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo in da je tožena

stranka dolžna tožniku povrniti sodno odmerjene stroške tega

postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe dalje, vse do plačila v 8 dneh do pravnomočnosti sodbe pod

izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov

po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče

ugodi njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa

naloži, da mu povrne pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča dalje, do

plačila.

V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje

preuranjena, ker ni zaslišalo S. A. in P. G., ki bi potrdila

njegove navedbe, da je terjal oz. zahteval strokovni pregled

krvi. Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval, da je hotel,

da se mu takrat, ko je bil opravljen alkotest, vzame kri in tako

ugotovi stopnja alkoholiziranosti, kar izhaja tudi iz zapisnika o

zagovoru tožnika z dne 20.9.2004. Ker tožena stranka njegovi

zahtevi ni ustregla, ni hotel podpisati zapisnika o preizkusu

alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z

zaslišanjem zgoraj navedenih prič, zato je po njegovem mnenju

ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa

je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Sodišče prve stopnje je s tem dejansko kršilo ustavno pravico

tožnika iz 22. čl. Ustave RS, ki vsakemu zagotavlja pravico do

enakega varstva pravic v postopku. Iz te ustavne določbe izhaja

pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki

zagotovljena pravica, da se izreče. Tako mora biti stranki

omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se

opredeliti do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega

gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Enako pravico

zagotavlja tudi evropska konvencija o človekovih pravicah v 6.

členu. Poleg tega navaja, da morajo biti podani tehtni in resni

razlogi za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca,

enkratno vinjenost pa nikakor ne moremo šteti za takšno kršitev,

zaradi katere bi tožniku odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Nadalje

navaja, da tudi če je res tožena stranka tožnika večkrat

zalotila, da je bil pri delu vinjen, zakaj ni najprej zoper njega

uvedla disciplinskega postopka in šele nato, če disciplinska

sankcija ne bi zalegla, tožniku zagrozila z odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč

izjemna, predvidena za najhujše kršitve pogodbenih obveznosti.

Vse to pa kaže, da se tožena stranka hotela tožnika znebiti po

najkrajši poti, in je sodišče prve stopnje pri tem očitno

upoštevalo le interese tožene stranke.

Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Tožnik je še vedno pripravljen na zdravljenje in bi mu tožena

stranka lahko nudila več pomoči pri njegovih prizadevanjih za

zdravljenje. Splošno znano je, da je odvisnost od alkohola težje

ozdravljiva in da je zato potrebno več časa in veliko potrpljena

z obeh strani. Od tožnika je pričakovala, da se bo slepo držal

dogovorov, po drugi strani pa glede le-teh ni bila dosledna. Iz

dogovora z dne 13.4.2004 (dokaz: B/3) je razvidno, da je bil

tožniku ponujen 20 dnevni rok, da prične z zdravljenjem in da mu

bo, v kolikor tega ne bi storil, odpovedana pogodba o zaposlitvi

zaradi nesposobnosti za delo; dne 1.10.2004 pa mu je bila izredno

odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in ne torej

zaradi nesposobnosti. Če je toženi stranki res toliko do tožnika,

zakaj ni privolila v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi

nesposobnosti, saj do tožnika ne bi imela nobenih obveznosti,

tožniku pa bi s tem omogočila, da si iz naslova zavarovanja za

primer brezposelnosti zagotovi denarno nadomestilo oz. vsaj

denarno pomoč po predpisih o socialnem varstvu.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev

tožnikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 -

2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno

sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča

prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno

zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, in s takimi dejanskimi, kot

tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožnik pa v

pritožbi ni podal nobenega novega dokaza iz nekrivdnih razlogov

po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v

dokazno oceno, in ki bi lahko vplivala na drugačno dokazno oceno,

kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega

in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je

pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v

postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni

zagrešila kršitve postopka, ki bi imele za posledico

nezakonitosti podane odpovedi. Poleg tega sodišče prve stopnje

pravilno ugotavlja, da se je tožena stranka poslužila natančnega

postopka za ugotavljanje tožnikove alkoholiziranosti, preizkus pa

je opravila za to pooblaščena družba X d.o.o.. Alkotester pa je

bil prej ustrezno testiran in je bila oseba, ki je preizkus

opravila, za to tudi usposobljena. Tako je tožnik opravil

preizkus v skladu z danimi navodili. Pri tem pravilno zaključuje

sodišče prve stopnje, da je tožena stranka kritičnega dne

utemeljeno odreagirala tako, saj je imel tožnik že pred tem

težave z zasvojenostjo z alkoholom, kar izhaja, kot je bilo že

prej navedeno, tudi iz dogovora, ki sta ga stranki postopka

sklenili dne 13.4.2004 (dokaz: B/3). Zaradi tega je sodišče prve

stopnje tekom postopka opravilo tudi poizvedbe o tožnikovem

zdravljenju zasvojenosti z alkoholom pri Psihiatrični bolnišnici

Vojnik, vendar iz odgovora bolnišnice z dne 22.3.2005 in

napotnice za tožnika z dne 14.4.2004 (dokaz D/1) izhaja, da je

tožena stranka tožniku poizkušala pomagati ter vplivati nanj, da

bi pristopil k aktivnemu zdravljenju odvisnosti od alkohola,

vendar se ta, kar izhaja zlasti iz poročila Psihiatrične

bolnišnice Vojnik, po 21.7.2004 očitno ni več pozanimal za

trimesečni program hospitalnega zdravljenja, saj to zdravljenje

do 22.3.2005 ni bilo realizirano. Poleg tega je tožnik s toženo

stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.2004, v kateri so

v 3. čl. določene delavčeve dolžnosti. Med njimi je tudi

obveznost delavca, da mora svoje delo opravljati oz. voditi in

organizirati tako pazljivo, da prispeva k varovanju svojega

življenja ter zdravja in življenja drugih delavcev, delo je

dolžan opraviti v skladu z navodili za varno delo in navodili

vodje del, z varstvenimi napravami ravnati pazljivo, vodje

oddelka je dolžan opozoriti, da želi z delom prenehati, če se

zaradi trenutnega psihofizičnega stanja ne počuti sposobnega za

varno opravljanje dela. Izrecno pa je kot delavčeva dolžnost

navedeno, da je dolžan prihajati na delo in opravljati delo s

stopnjo alkohola 0,00 g alkohola na kg krvi ter se vzdrževati

uživanja alkohola, narkotikov in zdravil, ki ga onesposobijo za

delo med delovnim časom.

Res je, da tožniku odvzem krvi zaradi ugotovitve stopnje alkohola

v krvi ni bil opravljen, vendar ob pogodbenem določilu, da tožnik

ne sme imeti nobenega alkohola v krvi, zadostuje preizkus

opravljen po za to pooblaščenem delavcu družbe X d.o.o., ki je

pokazal, da je tožnik v alkoholiziranem stanju in ni niti

pomembno, kolikšna je stopnja alkoholiziranosti. Zato sodišče

prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožniku podana izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in s tako ugotovitvijo

soglaša pritožbeno sodišče. Delo na strojih je delo s povečano

nevarnostjo, zato je delodajalec določil, da se delavec, ki

opravlja to delo, mora vzdržati uživanja alkohola, narkotikov in

zdravil, ki ga onesposobijo za delo med delovnim časom. Ob

konkurenci tožnikovega delovnopravnega statusa in obstoju

nevarnosti, da lahko pride pri tem, če se tožniku tolerira prihod

na delo oz. opravljanje dela v alkoholiziranem stanju, do

nevarnosti, da pride do večje materialne škode in poškodovanja

oseb, ni dvoma, da je bila odločitev tožene stranke zato

pravilna, zlasti glede na izkazano okoliščino, da je tožena

stranka tožniku že dala možnost, da ohrani svoj delovnopravni

status, vendar se tožnik ni odločil za aktivno in resno

zdravljenje odvisnosti od alkohola.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove

pritožbene navedbe utemeljene. Iz teh razlogov zaključuje

pritožbeno sodišče, da zaslišanje ostalih prič A. S. in G. P. ne

bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dokazne ocene, kot jo je že

pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč že iz same

pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora prihajati delavec na delo

popolnoma trezen (s stopnjo alkohola 0,0 g v kilogramu krvi).

Zaradi tega tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala

tožena stranka najprej opraviti disciplinski postopek in šele

nato, če disciplinska sankcija ne bi zalegla, tožniku zagroziti z

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. O tem, ali bo tožena stranka kot

delodajalec uvedla disciplinski postopek zoper delavca, ali pa

podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v njeni pristojnosti, ne

pa v pristojnosti sodišča.

Utemeljena tudi ni pritožbena navedba, da bi tožniku morala

tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi

nesposobnosti. O tem, kakšno vrsto odpovedi bo delodajalec podal,

je v njegovi pristojnosti, kot je že prej navedeno.

Poleg tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje

ni kršilo ustavno pravico tožnika po določbi 22. čl. Ustave RS,

ki vsakemu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v

postopku. Te zatrjevane kršitve ustavne pravice tožnika iz 22.

čl. Ustave RS je že sodišče prve stopnje opozorilo v pojasnilu k

pritožbi in s tem pojasnilom soglaša pritožbeno sodišče. Sodišče

prve stopnje je namreč na predlog prevzemnika odvetniške pisarne

Z. G., ki je bil sprva pooblaščeni tožnikov odvetnik, to je

odvetnika D. Š. in sedanjega pooblaščenca tožnika F. P., za dne

19.1.2005 razpisan poravnalni narok in prvi narok preklicalo in

preložilo za nedoločen čas. V dokaznem postopku je sodišče

zaslišalo dve priči in sicer J. P. na predlog tožnika (dokazni

predlog na list. št. 57), A. B. pa na predlog tožene stranke

(predlagan v odgovoru na tožbo). Na tožnikov predlog je sodišče

prve stopnje opravilo tudi poizvedbe v Psihiatrični bolnišnici

Vojnik (list. št. 57 spisa). Tožnik se na narok za glavno

obravnavo dne 14.4.2005 ni zglasil in svojega izostanka ni

opravičil, čeprav je bil na narok pravilno vabljen. Njegov

pooblaščenec je predlagal, da sodišče opravi narok za glavno

obravnavo, vendar je sodišče o tem sprejelo sklep šele, ko je

ugotovilo, da je tožnik podpisal zapisnik o poravnalnem naroku in

prvem naroku za glavno obravnavo z dne 15.3.2005, na katerem je

vzel na znanje preložitev naroka na dne 14.4.2005, in se

odpovedal posebnemu vabilu.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožniku ni

bilo onemogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja

ter opredelitve do navedb nasprotne stranke in procesnega

gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Vsaka zavrnitev

predlaganega dokaza pa ne pomeni v pritožbi zatrjevane kršitve,

tudi relativno bistvene kršitve postopka ne. Zato meni pritožbeno

sodišče, da je tudi ta del pritožbe neutemeljen. Sicer pa

pritožbeno sodišče zaključuje, da mora pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe oz. sklepa presoditi le navedbe pritožbe, ki

so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo

po uradni dolžnosti (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zaradi tega zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana

sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in

zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te

sodbe.