Appeal dismissed; court upheld fine without new deadline as procedural defect was non-essential.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Če dolžnik obveznosti, naložene s pravnomočnimj sklepom o

začasno odredbi - predložitev origala prodajne pogodbe - ne

izpolni, za kar je v začasni odredbi zagrožena denarna

kazen, skladno s 3. odstavkom 226. člena ZIZ sodišče po

uradni dolžnosti opravi izvršbo denarne kazni, hkrati pa

izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za

izpolnitev obveznosti in izreče novo (višjo) denarno kazen,

za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bi izpolnil

obveznosti. Če sodišče dolžniku ne določi novega roka za

izpolnitev obveznosti, ampak ga brez določitve tega roka

kazuje z denarno kaznijo, ne postopa pravilno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženca kaznovalo

z denarno kaznijo v višini 550.000,00 SIT in odločilo, da je

znesek te kazni dolžan položiti na račun Delovnega in socialnega

sodišča v Ljubljani, v 15 dneh.

Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uvodoma uveljavlja vse tri

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu

sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi se sklicuje na določbo 70. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) in v zvezi s to

določbo na uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, UPB-1,

Ur.l. RS št. 40/2004). Opozarja, da ima delovno sodišče tudi

določena preiskovalna pooblastila, ki jih pa v konkretni zadevi

ni uporabilo, saj je že drugič brez težav odločilo, ne da bi

ugotovilo dejstva o tem, ali je toženec lastnik stanovanja, ki je

predmet začasne odredbe. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je

tudi pomanjkljiva in se ne more preizkusiti. Očitno je namreč, da

je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je toženec samo na

podlagi navedb tožeče stranke lastnik stanovanja, kar je povsem

neustrezno. Na drugi strani tožeča stranka ni ponudila

verodostojnega dokaza o lastništvu spornega stanovanja, češ da

zaradi varstva osebnih podatkov ne more predložiti prodajne

pogodbe med tožencem kot kupcem in prodajalcem Ministrstvom za

obrambo. V tej smeri je predlagal, da sodišče kopijo prodajne

pogodbe pridobi iz arhiva Ministrstva za obrambo. Zaradi tega po

mnenju pritožnika sodišče ni imelo pooblastila, da samo brez

ustreznih dejanskih navedb tožeče stranke in predloženih dokazov

sploh ugotavlja lastništvo stanovanja, ki je v konkretnem primeru

predmet začasne odredbe. Breme dokazov je sodišče prevalilo na

toženca, ki mora dokazovati, da ni lastnik stanovanja. Sodišče

prve stopnje na drugi strani od tožeče stranke nikoli ni

zahtevalo, da dokaže lastništvo stanovanja z verodostojno

listino, samo pa tudi ni pridobilo ustreznih podatkov od

Ministrstva. Izpodbijani sklep o denarni kazni še vedno temelji

na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, da je toženec lastnik

spornega stanovanja. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tudi

zmotno uporabilo materialno pravo. V dopolnitvi k pritožbi je

toženec dostavil tudi fotokopijo potrdila A., A. P., s.p.,

Ljubljana, s katerim je lastnici M. C. potrdil prejem zasebnih

listin za stanovanje v Ljubljani. Prav zaradi tega toženec ni

mogel ukrepati v skladu z zahtevo sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

V sedanji pritožbi zoper sklep o denarni kazni z dne 14.7.2005

pritožnik praktično ponavlja svoje pritožbene razloge v pritožbah

zoper sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi z dne

15.12.2004 in zoper sklep o prvi denarni kazni z dne 24.1.2005.

Pritožbene navedbe se namreč tudi v sedanji pritožbi nanašajo

izključno na razloge za izdajo začasne odredbe, torej zoper

odločitev sodišča prve stopnje, ki je postala že pravnomočna s

sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 473/2005 z dne

23.6.2005. Pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sklep o

denarni kazni v posledici tega, ker toženec ni postopal v skladu

z že pravnomočno začasno odredbo, ne more in ne sme ponovno

posegati in presojati razlogov za izdajo te začasne odredbe. Pri

presoji pravilnosti in zakonitosti sedanjega sklepa o drugi

denarni kazni so torej nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da

naj bi sodišče ob izdaji začasne odredbe kršilo pravila postopka

v zvezi z dokazovanjem toženčevega lastništva spornega

stanovanja, da naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko

stanje v zvezi s tem in posledično tudi zmotno uporabilo

materialno pravo. To velja tudi za pritožbeno navedbo o potrdilu

A., A. P., s.p., Ljubljana, o sprejemu zasebnih listin, saj je

potrdilo datirano z 25.11.2004, torej že pred datumom izdaje

začasne odredbe v tej zadevi.

Toženec se torej v pritožbi zoper sklep o denarni kazni ne more

uspešno sklicevati na razloge za izdajo začasne odredbe, ki je že

pravnomočna. Predmet pritožbe bi bil lahko le izpodbijani sklep

po vsebini, kot ga je izdalo sodišče prve stopnje, kar pa je

pritožnik povsem zanemaril. Zato je ob konkretni pritožbi

pritožbeno sodišče lahko preizkusilo izpodbijani sklep praktično

le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst.

350. čl. ZPP). Ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pred

izdajo izpodbijanega sklepa sicer ni postopalo povsem v skladu s

3. odst. 226. čl. ZIZ, ki določa, da v primeru, če dolžnik ne

izpolni obveznosti (po predhodni denarni kazni), opravi sodišče

po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni

kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov

rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo

kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku

ne bo izpolnil obveznosti. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve

stopnje pravilno postopalo, če bi tožencu najprej izdalo nov

sklep in v tem sklepu določilo nov rok za izpolnitev obveznosti,

ne pa da je toženca, ki sicer še vedno ni izpolnil obveznosti

predložitve pogodbe v skladu z izdano začasno odredbo, kaznovalo

brez določitve tega roka. Vendar pa pritožba te opustitve sodišču

prve stopnje ne očita, navedena opustitev pa sama po sebi ne

predstavlja nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče ni imelo razloga in ni smelo poseči v ta

sklep. Tudi materialno pravo je ob izdaji sklepa sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo, saj je imelo podlago, da tožencu

izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu

(550.000,00 SIT, za razliko od prejšnje kazni v višini 500.000,00

SIT).

Glede na navedeno in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijani sklep.