Employment contract termination for business reasons allowed when work outsourced to a company.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment, dismissing the plaintiff's claim for reinstatement after the employer terminated her contract for business reasons. The employer argued that rationalizing staff by outsourcing specific tasks to a limited liability company was a legitimate business decision, not a violation of labor law. The court agreed, ruling that the prohibition on civil law contracts applies only to direct agreements with individual employees, not to contracts with legal entities, and that reducing headcount is a valid business justification.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 11. člen Zakona o delovnih razmerjih; Zmanjšanje števila delavcev ali ukinitev delovnih mest je resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav se dela prenesejo na zunanjega izvajalca, saj prepoved civilnih pogodb velja le pri posameznih delavcih.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča
prve stopnje spremeni tako, da se spremenjena glasi:
"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
"Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici z dne
22.9.2003 je nezakonita in se razveljavi.
Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji
priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 14.11.2003
dalje, vključno z neto plačo od katere je dolžna odvesti davke in
prispevke pristojnim institucijam, v 8 dneh pod izvršbo."
Tožnica krije sama svoje stroške postopka."
Pritožba tožeče stranke se zavrže.
Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Če delodajalec stranka zmanjša število izvajalcev na posameznih
delovnih mestih ali posamezna delovne mesta ukine, je podan resen
in utemeljen razlog za odpoved PZ iz poslovnega razloga, čeprav
posamezna dela in naloge delovnega mesta obstajajo še naprej in
se izvajajo prek zunanjih sodelavcev.
Če delodajalec posamezna opravila prenese na zunanjega
izvajalca, organiziranega kot s.p., ne gre za kršitev
prepovedi iz 2. odstavka 11. člena ZDR (prepoved opravljanja
dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo
elemeniti delovnega razmerja). Ta prepoved se nanaša le na
primere, ko ima delodajalec z delavcem - fizično osebo -
sklenjeno pogodbo civilnega prava (npr.: delovršno pogodbo),
pa obstajajo elementi delovnega razmerja, ne pa v primeru,
ko delodajalec zaradi zmanjšanja stroškov sklene pogodbo
civilnega prava z gospodarskim subjektom.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved
pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2003 (pravilno: ugotovilo
nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Toženi stranki je
naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse
pravice iz delovnega razmerja od 16.11.2003 dalje, vključno z
neto plačo in prispevki za socialno varnost ter ji povrne stroške
postopka v znesku 276.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od 14.4.2004 do plačila.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse
pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem
postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da
sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni
navedeno, s katerimi predpisi je v nasprotju izvedena
reorganizacija. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno odločilo,
da tožena stranka ne sme sklepati pogodb civilnega prava zaradi
zmanjšanja poslovnih stroškov. Sklicevalo se je na 2. odstavek
11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št.
42/2002), ki govori o tem, da se delo, ki ima vse elemente
delovnega razmerja, ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega
prava. Pri tem je spregledalo, da ti elementi niso podani, saj
gre za pogodbo z gospodarskim subjektom (s.p.) in ne fizično
osebo; v gospodarskem subjektu to delo lahko opravlja več oseb,
ne nujno le za toženo stranko in ne nepretrgano. Tožena stranka
je imela pravico delo organizirati po svoje in svojim potrebam
prilagajati sistemizacijo. Napačno je stališče sodišča prve
stopnje, da bi tožnica delo pospeševalca prodaje lahko opravljala
v delovnem razmerju; tega delovnega mesta pri toženi stranki
namreč ni bilo. Zaradi zmanjšanja stroškov se je odločila ukiniti
delo trgovskih potnikov in naloge, ki so jih ti opravljali,
zaupati pogodbenim partnerjem. To je njena poslovna odločitev,
katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Ne glede na to
pa je iz izvedenih dokazov moč zaključiti, da pospeševalci
prodaje pogodbeno opravijo več dela, kot ga je prej opravila
tožnica kot trgovski potnik. Pritožba predlaga spremembo
izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in
vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica v odgovoru na pritožbo, ki pa je v bistvu prepozna
pritožba zoper sklep o stroških postopka, navaja, da se zoper
sodbo ni nameravala pritožiti, da pa je napačna odločitev o
stroških postopka, ki so tožnici priznani v prenizkem znesku.
Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne,
izrek o stroških pa zaradi bistvene kršitve določb postopka in
napačne uporabe materialnega prava spremeni. Priglaša stroške
odgovora na pritožbo.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa
prepozna.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah
pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na
bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in
na pravilno uporabo materialnega prava.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev
nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega
razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka delovno mesto
trgovskega potnika v sektorju živila, na katerem je delala
tožnica, ukinila. Kot logično je sprejelo njeno odločitev o
racionalizaciji in organizacijskih spremembah. Posledica tega je
bila sprememba načina prodaje z ukinitvijo klasičnih nalog
trgovskega potnika (zbiranje naročil pri kupcih) in z
vključitvijo tega dela v delo pospeševalca prodaje. Za to delo je
sklenila pogodbe o trgovskem zastopanju s podjetniki, ki se s to
dejavnostjo ukvarjajo.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da za spremembo načina
opravljanja dela ni bilo zakonitega razloga, pri čemer se je
oprlo na 2. odstavek 11. člena ZDR, po katerem se delo ne sme
opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, če obstajajo
elementi delovnega razmerja. S tem zaključkom pritožbeno sodišče
ne soglaša. Pritožba ima prav, da je bila odločitev tožene
stranke poslovna odločitev, v katero sodišče ne more in ne sme
posegati. Delodajalec lahko del opravil, ki jih sicer opravljajo
njegovi delavci, prenese na druge izvajalce. V praksi so znani
številni taki primeri (npr. ukinitev dela čistilk, vratarjev,
peric v bolnicah ipd.). Razlogovanje sodišča prve stopnje, da za
tak poslovni korak ni bilo zakonite podlage, je zato napačno.
Napačno je tudi tolmačenje 2. odstavka 11. člena ZDR, ki se
nanaša le na primere, ko ima delodajalec z delavcem (fizično
osebo) sklenjeno pogodbo civilnega prava (npr. delovršno
pogodbo), pa obstajajo elementi delovnega razmerja. V spornem
primeru o taki situaciji ne moremo govoriti. Tožena stranka je
pogodbo civilnega prava sklenila z gospodarskim subjektom, ta pa
pri drugem gospodarskem subjektu ne more biti v delovnem
razmerju.
Zmanjšanje izvajalcev posameznih del ali ukinitev delovnih mest
je resen poslovni razlog, zaradi katerega delodajalec delavcem,
ki opravljajo taka dela ali naloge ukinjenega delovnega mesta,
lahko zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, čeprav posamezna dela
in naloge delovnega mesta obstajajo še naprej in se za njihovo
izvajanje sklenejo pogodbe z zunanjimi izvajalci. Tak razlog je
pri toženi stranki obstajal in sodišče prve stopnje ga je tudi
samo ugotovilo. Tožena stranka je tožnici zakonito odpovedala
pogodbo o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče zmotno uporabo
materialnega prava sodišča prve stopnje saniralo z uporabo 4.
točke 358. člena ZPP tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo
in izpodbijano sodbo spremenilo ter zahtevek tožnice stroškovno
zavrnilo.
Tožnica je podala odgovor na pritožbo, ki pa je po vsebini
pritožba. Pritožbeno sodišče jo je zavrglo, ker je bila vložena
po izteku 8-dnevnega pritožbenega roka. Pritožbeno sodišče namreč
po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava
in bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP
le v primeru pravočasno vložene pritožbe in le v korist tiste
stranke, ki se je pravočasno pritožila.
Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki pa
jih, kljub temu, da je s pritožbo uspela, krije sama na podlagi
2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih
(ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Tožnica je priglasila stroške
pritožbenega postopka, ki pa jih krije sama, ker s pritožbo ni
uspela, odgovora na pritožbo (kot je naslovila svojo vlogo) pa v
bistvu sploh ni podala.