Labor court dismissed appeal for lack of jurisdiction due to absence of employment relationship.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker med tožnikom in tožena stranko ni obstajalo delovno razmerje

in to glede na določbe 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu

tujcev tudi ne bi moglo obstajati, obstoja delovnega razmerja pa

tudi tožnik ni zatrjeval, ampak je zahteval le plačilo za

opravljeno delo, je sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za

spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega

razmerja med delavcem in delodajalcem (5. člen ZDSS-1). Zato je

zadevo pravilno odstopilo stvarno pristojnemu sodišču (okrajno

sodišče).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za

stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi ter odločilo, da bo

po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v

Ljubljani, odločanje o stroških postopka pa je pridržalo za

odločanje stvarno in krajevno pristojnega sodišča.

Zoper sklep se pritožujeta toženca, ki uveljavljata pritožbena

razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da

izpodbijani sklep spremeni (pravilno: razveljavi) tako, da

tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v celoti zavrže, podrejeno pa

predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da ne obstajajo zakonski pogoji za obstoj delovnega

razmerja, iz predloženih dokazov pa ni mogoče sklepati niti tega,

da je šlo med strankama za sklenitev obligacijske pogodbe.

Toženca menita, da za to ni podana njena pasivna legitimacija in

bi bilo potrebno tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo plače

zavreči. Podrejeno bi moralo sodišče zahtevek zavrniti kot

neutemeljen, saj je sodišče o tem smiselno že odločilo, ko je

predhodno ugotovilo, da delovno razmerje med strankama ni

obstajalo. Z izdajo sklepa o nepristojnosti se je sodišče tudi

neutemeljeno postavilo na stran tožnika ter posledično odločilo,

kot da je tožbeni zahtevek spremenjen, in sicer da tožnik ne

zahteva več izplačila plače, temveč plačilo za opravljeno delo iz

naslova naročila pleskarskih del. Tožnik svoje tožbe v tej smeri

ni spremenil, saj niti podrejeno ni zahteval plačila za delo,

torej je vztrajal pri svojem zahtevku za izplačilo plače kot

prejemku iz delovnega razmerja. Tudi o stroških postopka bi

sodišče prve stopnje moralo odločati v skladu s 4. odst. 163. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Tožba je bila vložena neupravičeno, neutemeljeno, z njo pa tožnik

skuša očrniti ugled tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pristojnost sodišča, da odloča v konkretni zadevi, predstavlja

procesno predpostavko, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti

že takoj po prejemu tožbe in ves čas postopka (1. odst. 17. čl.

ZPP in 1. odst. 19. čl. ZPP). Če sodišče ni pristojno namreč o

stvari ne sme meritorno odločati, sicer bi takšno odločanje

prestavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 4. tč. 2. odst.

335. čl. ZPP. Pri odločanju o stvarni nepristojnosti v konkretni

zadevi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb ZPP in

določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS

št. 2/2004). Po ugotovitvi, da med tožnikom in toženima strankama

ni obstajalo delovno razmerje oz. to tudi ne bi moglo obstajati

glede na določbo 4. čl. Zakona o zaposlovanju in delu tujcev

(ZZDT, Ur. l. RS št. 66/2000), je pravilno zaključilo, da v

konkretni zadevi ne gre za spor o pravicah, obveznostih in

odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem

oz. njihovimi pravnimi nasledniki ali za kateregakoli od drugih

sporov, za katere je pristojno delovno sodišče (5. čl. ZDSS-1).

Toženi stranki se v pritožbi zavzemata za to, da bi moralo

sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije

tožbeni zahtevek za izplačilo plače zavreči. Pri tem je treba

najprej pojasniti, da se zaradi pasivne legitimacije tožba (in ne

tožbeni zahtevek) ne zavrže, temveč se zaradi pomanjkanja pasivne

legitimacije lahko tožbeni zahtevek le zavrne. Odločanje o

legitimaciji namreč predstavlja že meritorno odločanje o sporni

zadevi in ne odločanje o obstoju oz. neobstoju procesne

predpostavke. Kot navedeno, pa mora sodišče pri odločanju najprej

paziti na obstoj procesnih predpostavk in šele v primeru, če so

te podane, lahko o zadevi odloča meritorno. Ta vrstni red je

nedopustno spreminjati, saj bi to pomenilo, da bi o vsebinskem

vprašanju lahko odločalo nepristojno sodišče.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, naj bi se sodišče z

izpodbijanim sklepom že postavilo na stran tožnika, ki je

zahteval izplačilo plače, torej prejemek iz delovnega razmerja,

ne pa plačila za opravljeno delo. To v konkretni presoji ni

relevantno, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da ne gre

za spor iz pristojnosti delovnega sodišča, pravilno odločilo le o

svoji stvarni nepristojnosti in o odstopu zadeve stvarno

pristojnemu sodišču, ne da bi posegalo ali odločalo o vsebini

razmerja. Tolmačenje toženih strank tudi sicer ni sprejemljivo,

vendar to ni stvar pritožbenega sodišča v sedanji fazi postopka.

Vseeno pa je potrebno pojasniti, da konkretni spor že ob vložitvi

tožbe ni imel obeležja delovnega spora, saj je tožnik postavil le

zahtevek za plačilo "plače v višini 1.354.166,00 SIT", čeprav je

evidentno, da ni bil v delovnem razmerju in čeprav ni postavil

niti predhodnega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega

razmerja za čas oz. obdobje, v katerem zahteva izplačilo "plače".

Zahtevek za izplačilo je bil torej postavljen brez predhodnega

zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar že samo po

sebi pomeni, da to plačilo ne more biti plača, temveč je lahko le

druga oblika izplačila. Zahtevek za izplačilo "plače" je tudi

nepopoln, saj bi ob siceršnjem zahtevku za izplačilo plače moral

delavec zahtevati izplačilo plače z davki in prispevki.

Toženca se nadalje neutemeljeno zavzemata za to, da bi moralo

sodišče prve stopnje že dokončno odločiti o stroških postopka.

Odločitev o stroških postopka v konkretni zadevi bo odvisna tudi

od odločbe o glavni stvari, zaradi česar v skladu s 6. odst. 163.

čl. ZPP sodišče ni bilo dolžno odločati o stroških s posebnim

sklepom.

Glede na navedeno in v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijani sklep. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli,

sami krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v

povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).