Appeal dismissed; new ZDR law presumes indefinite term if written fixed-term contract not signed at start.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Novi Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 10. člena

sankcionira sklenitev PZ, katere čas trajanja ni pisno določen,

oz. če PZ za določen čas ob nastopu dela ni sklenjena v pisni

obliki, z domnevo, da je bila sklenjena PZ za nedoločen čas.

ZDR/90 ni vseboval določbe s takšno vsebino, zato je bilo po prej

veljavni delovnopravni zakonodaji v primeru, če delavec in

delodajalec nista sklenila pisne pogodbe o zaposlitvi ob nastopu

dela, lahko prišlo do dejanskega delovnega razmerja, sklenjenega

za določen čas. V primeru spora je posledice nedoločitve časa

trajanja delovnega razmerja za določen čas moral nositi

delodajalec, če mu tekom sodnega postopka ni uspelo

dokazati, kakšen je bil dejanski dogovor glede trajanja

zaposlitve. Dokazno breme glede obstoja dogovora o trajanju

delovnega razmerja za določen čas nosi delodajalec

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo

odločitev toženca o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne

3.6.2002 in ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju tudi

v času od 4.6.2002 do 24.12.2002. Zato je toženec dolžan za čas

od 4.6.2002 do 24.12.2002 tožnika prijaviti v socialno

zavarovanje po osnovi IV. tarifne skupine Kolektivne pogodbe med

delavci in zasebnimi delodajalci in mu za navedeno obdobje

vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške

postopka v znesku 154.476,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 18.5.2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in

jo izpodbija v celotnem obsegu zaradi zmotne oziroma nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik ne soglaša z dokazno

oceno sprejeto s strani sodišča prve stopnje, saj v kolikor bi

bila izpovedba tožnika resnična, bi pritožnik po odhodu tožnika

zaposlil drugega strojnika, v tem času pa je zaposlil le

nekvalificiranega fizičnega delavca M. E. in to samo za en mesec.

Pritožnik vztraja pri svoji izpovedbi, da je obstajal dogovor, da

bo tožnika zaposlil le za tri do štiri mesece. Ker iz

dokumentacije, ki je zbrana v spisu izhaja, da je pritožnik

delavce zaposloval le za določen čas in to za čas od enega do

treh mesecev, to okoliščino pa je potrdila tudi zaslišana priča

Sapač, je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno oziroma

nepopolno ugotovilo. Da bi se ugotovila materialna resnica bi

sodišče prve stopnje vsekakor moralo zaslišati tudi že večkrat

predlagane priče in sicer M. A., P. S. in D. B.. P. S., ki je za

pritožnika opravljal računovodska dela, bi vedel povedati vse o

razgovoru med tožnikom in tožencem in kako je bilo s podpisom v

spisu se nahajajoče pogodbe o zaposlitvi med strankama in kdo je

bil podpisnik pogodb, D. B. pa bi vedel povedati tudi, da sta se

pritožnik in tožnik menila o zaposlitvi za tri oziroma štiri

mesece. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna,

pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek kot

neutemeljen v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano

sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah s

pritožbo uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa je po uradni

dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št.

26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka,

na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, na

podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sprejelo

tudi pravilno dokazno oceno, s katero soglaša tudi pritožbeno

sodišče in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča

ugotovljeno dejansko stanje daje prepričljivo podlago za ugoditev

tožbenemu zahtevku.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče odločalo že enkrat, tako da je

s sklepom opr.št. Pdp 980/2003 z dne 16.12.2004 sodbo sodišča

prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje, saj je pri preizkusu sodbe ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov preuranjeno

zaključilo, da sta se tožnik in toženec glede trajanja delovnega

razmerja sklenjenega za določen čas ustno dogovorila, da bo delo

opravljal do konca leta, zaradi česar mu je priznalo delovno

razmerje do 24.12.2002, zlasti glede na nasprotujoči si izpovedbi

pogodbenih strank o tem, kakšen je bil njun dogovor o trajanju

delovnega razmerja sklenjenega za določen čas. Okoliščine v zvezi

s trajanjem zaposlitve so ostale neraziskane. Ker se tožnik zoper

zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil

zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev transformacije delovnega

razmerja sklenjenega za določen v delovno razmerje za nedoločen

čas, ni pritožil, je ta del postal pravnomočen, tako da je ostalo

sporno samo še vprašanje datuma prenehanja delovnega razmerja

sklenjenega za določen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dopolnjenega dokaznega

postopka in sicer zaslišanja priče S. D., ki je bil tudi zaposlen

za določen čas pri tožencu in opravljenem soočenju med tožnikom

in tožencem prišlo do zaključka, da je utemeljeno verjeti tožniku

glede trajanja delovnega razmerja za določen čas, torej, da sta

bila dogovorjena za opravljanje dela do začetka zime oziroma za

celo sezono v letu 2002. Ker med strankama ni bilo ob soočenju

sporno, da je tožnik že ob začetku dela tožencu izročil delovno

knjižico, dogovorjena pa je bila tudi plača in tožnik je z delom

začel, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec kot

dejansko močnejša stranka odločal, kdaj in kakšno pogodbo o

zaposlitvi bo ponudil v podpis tožniku. S pravočasno sklenitvijo

pisne pogodbe bi tako odpadli vsi dvomi o dejansko dogovorjenem

trajanju delovnega razmerja, vendar za to iz nepojasnjenih

razlogov ni pravočasno poskrbel toženec.

Prej veljavna delovnopravna zakonodaja (17. in 18. člen Zakona o

delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni

določala sankcije za kršitev obličnosti pogodbe o zaposlitvi tako

kot je ta določena v 2. odst. 10. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/02 - Ur.l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora

biti pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v pisni obliki

že ob nastopu dela, v kateri mora biti določen tudi čas trajanja

delovnega razmerja, sicer se domneva, da je pogodba o zaposlitvi

sklenjena za nedoločen čas. Zato je lahko kljub temu, da delavec

in delodajalec nista sklenila pisne pogodbe o zaposlitvi ob

nastopu dela, prišlo do dejanskega delovnega razmerja sklenjenega

za določen čas. Vendar pa je v primeru spora posledice

nedoločitve časa trajanja delovnega razmerja za določen čas moral

nositi delodajalec, če mu ni tekom sodnega postopka uspelo

dokazati, kakšen je bil dejanski dogovor glede trajanja

zaposlitve, saj je bilo dokazno breme glede te okoliščine, ki je

morala biti v pogodbi o zaposlitvi določena ali vsaj določljiva,

na delodajalcu. V odsotnosti pisnega dogovora oziroma veljavne

pogodbe o zaposlitvi je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje

utemeljeno verjelo tožniku glede dogovorjenega trajanja delovnega

razmerja in je zato utemeljeno odločilo, da je bil tožnik v

delovnem razmerju pri tožencu tudi po 4.6.2002, to je dnevu, ko

mu je toženec zaključil delovno knjižico, do 24.12.2002. Iz

izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da je toženec

vseskozi zatrjeval, da je tožniku povedal, da bo delo trajalo do

dokončanja dela na Plinovodu Černelavci - Veščica - Kupšinci

oziroma, da bo delal dokler bo delo v zvezi z gradnjo plinovoda

trajalo, kar kaže na to, da bi tožnik v konkretnem primeru delal

do končanja sezone, ki je sovpadala z božičnimi prazniki. Vendar

se to ni zgodilo prav zaradi razlogov na strani tožnika, saj je

dne 5.5.2002 odšel v bolniški stalež zaradi možganske kapi.

Ker tožencu tekom sodnega postopka ni uspelo dokazati, da je bil

dejansko s tožnikom dogovorjen za opravljanje dela le do konca

junija tekočega leta, saj tudi dejstvo, da je v drugem delu

sezone v letu 2002, ko je tožnik že zbolel, toženec na strojnih

delih sam opravljal delo in ni zaposlil novega delavca, samo po

sebi še ne kaže na to, da je bilo dogovorjeno trajanje delovnega

razmerja samo do junija 2002 in v odsotnosti veljavne pisne

pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje tudi

po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno tožniku priznalo delovno

razmerje do 24.12.2002 in mu v posledici take odločitve za sporno

obdobje priznalo vse pravice iz dela in po delu, vključno z

nadomestilom plače ter vpisom delovne dobe v delovno knjižico.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene

stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje, saj je ugotovilo, da ni podan s pritožbo uveljavljen

pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in ne

razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen

ZPP).