Supreme Court dismisses appeal in mandate dispute over pension collection costs and interest rates.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je bila tudi kvalifikacija pravnega razmerja med pravdnimi strankami na pritožbeni stopnji pravilna. Gre za mandatno razmerje (749. do 770. člen zakona o obligacijskih razmerjih) s to posebnostjo, da je toženec urejal pridobitev italijanske pokojnine ne le za tožnico in tožnika, temveč tudi zase. To pa pomeni, da bi tudi v primeru, če bi delal le zase, imel stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnikov zoper toženca v znesku 27.544 DEM, terjatev toženca do tožnikov pa v znesku 3.128 DEM (v tolarski protivrednosti). Po medsebojnem pobotanju terjatev je sodišče naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnikoma vsakemu po 12.208 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.12.1992 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke glede glavne stvari, spremenilo pa je prvostopno sodbo v izreku o obrestih tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo v kraju izpolnitve hranilne vloge za DEM na vpogled.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Toženec je v pritožbi navedel vsa odločilna dejstva, zaradi katerih zahteva višjo nagrado od odmerjene, pa mu je sodišče vendarle ni prisodilo. Meni, da mu gre najmanj 20% od izplačane pokojnine. S takšno postavko sta se strinjala tudi njegova brat in sestra. Nadalje meni, da je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Netočna je trditev, da toženec ni bil pripravljen izročiti tožnikoma sporni del zneskov. Poleg tega pa meni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava v zvezi z obrestmi sodišče moralo prvostopno sodbo razveljaviti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa toženec v reviziji počne. Sodišče druge stopnje mu ni prisodilo vseh zatrjevanih stroškov zato, ker jih je v pritožbenem postopku na novo uveljavljal, na da bi zanje predložil dokaze, glede ostalih stroškov in dogovora v zvezi z njimi pa je sprejelo dokazno oceno na prvi stopnji. Takšno dokazno oceno mora sprejeti tudi revizijsko sodišče. Če pa je dejansko stanje takšno, kakršno je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, pa tudi ni nobenega nasprotja med izrekom in razlogi. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je povsem skladna z obrazložitvijo, v kateri so navedeni vsi priznani zneski in njihova celotna vsota.

Povsem v skladu s spisovnimi podatki je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da toženec ni bil pripravljen plačati nespornega zneska pred pravdo ali med njenim potekom. Sodišče druge stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je odločalo o obrestih od glavnice. V korist tožencu (ne da bi toženec to v pritožbi sploh zahteval), je spremenilo obrestni zahtevek njemu v prid. Zakaj želi revidentka razveljavitev v zvezi s takšno odločitvijo, ni jasno.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je bila tudi kvalifikacija pravnega razmerja med pravdnimi strankami na pritožbeni stopnji pravilna. Gre za mandatno razmerje (749. do 770. člen zakona o obligacijskih razmerjih) s to posebnostjo, da je toženec urejal pridobitev italijanske pokojnine ne le za tožnico in tožnika, temveč tudi zase. To pa pomeni, da bi tudi v primeru, če bi delal le zase, imel stroške. Glede na naravo razmerja med strankami in glede na to, da dogovor o posebnem plačilu ni bil dokazan, bi lahko sodišče razsodilo tako, da bi stroške odštelo od celotnega zneska pokojnine in nato preostali znesek razdelilo na tri dele. Tako pa sta sodišči prve in druge stopnje vse dokazane stroške naložili v breme tožnikov in s tem deloma v toženčevo korist. Tudi zato toženčeva revizija glede višine priznanih stroškov ne more biti utemeljena.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).