Appeal dismissed: dismissal for business reasons valid even if job elimination occurred after notice.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Poslovni razlog za redno odpoved PZ je podan, če je tožena

stranka v postopku reorganizacije ukinila delovno mesto

skladiščnika in del nalog tega delovnega mesta ukinila, del

pa prenesla na delovno mesto komisionarja. Zato je tožniku

PZ za delovno mesto skladiščnika zakonito prenehala, čeprav

je tožena stranka spremenila sistemizacijo delovnih mest in

ukinila delovno mesto skladiščnika šele po odpovedi PZ.

V primeru redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov na

delovnem mestu v II. tarifnem razredu delodajalec delavcu ni

dolžan ponuditi PZ za neustrezno delovno mesto (npr.

komisionar, za katerega se zahteva IV. stopnja strokovne

izobrazbe).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi

št. 4/73-2004 z dne 8.3.2004, ugotovitev, da tožniku na njeni

podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo in še

traja, ter o ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh

pravic iz delovnega razmerja, med temi tudi izpadle plače z

zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje

stroške postopka.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe

materialnega prava po določilih 338. člena ZPP. Navajala je, da

je sodišče napačno preverjalo obstoj odpovednega razloga izven

trditev v odpovedi sami. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je strogo

formalen pisen akt in je delodajalec dolžan dokazati odpovedni

razlog v skladu z 82. členom ZDR. Iz odpovedi pogodbe o

zaposlitvi je bilo razvidno le, da se bosta ukinili skladišči IV

in VI kot samostojni enoti in da bo njuno funkcijo prevzelo

skladišče I in se bo zaradi tega zmanjšala potreba po številu

izvajalcev na delovnem mestu skladiščnika in ker je tožnik delal

v skladišču I je povsem jasno, da njegovo delo ne more postati

nepotrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za

ukinitev delovnega mesta, čeprav potreba po delu skladiščnega

delavca obstaja še naprej. Tožena stranka je šele kasneje s

spremembo akta o sistemizaciji odločila, da se delovno mesto

skladiščnega delavca ukine in da to delo prevzamejo pomožni

skladiščni delavci, čeprav je bilo delovno mesto skladiščnika po

opisu delovnega mesta širše zastavljeno od delovnega mesta

pomožnega skladiščnega delavca. Poleg tega nihče od pomožnih

skladiščnih delavcev ni usposobljen za delo z viličarjem in ga

zato ne smejo opravljati. Sodišče tudi ne bi smelo zanemariti

socialnega vidika, saj je tožnik postal oče otroka in je bil tudi

edini zaposleni v družini. Zaradi navedenega je tožnik predlagal,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki

naloži povračilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je priglasil tudi pritožbene

stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika in prerekala

vse pritožbene ugovore navedene v pritožbi. Poudarila je, da je

imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za skladiščnega

delavca v enoti Grosist in ne za skladiščnega delavca v

posameznih skladiščih znotraj enote Grosist. Tožena stranka je

odpovedala pogodbe o zaposlitvi vsem zaposlenim skladiščnim

delavcem v enoti Grosist in ne skladiščnim delavcem v skladišču

IV ali VI. Prav tako se je odločila, da bo ukinila delovno mesto

pomožnega skladiščnega delavca, vendar zaradi zakonskih omejitev

štirim delavcem na delovnem mestu pomožni skladiščni delavec

delovno razmerje ni prenehalo, saj so invalidi in so tako

zaščitena kategorija. Delo skladiščnega delavca se tudi ne more

primerjati z delom komisionarja, saj se za skladiščnega delavca

zahteva II. stopnja strokovnega izobrazbe, medtem, ko se je za

delo na delovnem mestu komisionar zahtevala IV. stopnja strokovne

izobrazbe. Izvedene spremembe v zvezi s sistemizacijo delovnih

mest so bile posledica drugačne odločitve vodstva. Delo

skladiščnega delavca je prevzel komisionar, ki je bil tudi

usposobljen za delo z viličarjem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 -

ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno

uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo

absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po

pravilno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena

stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega

razloga na podlagi 1. alinee 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR). Kot razlog je v odpovedi

in v obvestilu o nameravani odpovedi z dne 20.2.2004 zapisala

zmanjšanje prometa v skladiščih tožene stranke v enoti Grosist

zaradi zmanjšanja števila velikih zunanjih kupcev in zaradi

ukinjanja njenih poslovalnic v enoti Maloprodaja. Zapis je

potrdila tudi zaslišana direktorica tožene stranke, ki je dodatno

pojasnila, da se je tožena stranka zaradi izgube znašla v

finančnih težavah. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno

sodišča prve stopnje glede izpovedbe direktorice, katero je

vsebinsko potrdil tudi tedanji pomočnik vodje skladišča. Glede na

podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsem trem

skladiščnim delavcem, prav tako pa je pogodbo o zaposlitvi

odpovedala vsem petim pomožnim skladiščnim delavcem, s tem, da

štirim delavcem delovno razmerje ni moglo prenehati, ker so kot

invalidi varovana kategorija delavcev. Za delo komisionarja pa se

zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe in tako je to delo

neprimerljivo z delom skladiščnega delavca v II. tarifnem razredu

(osnovna šola in funkcionalna znanja higienskega minimuma in

izpit za voznika B kategorije).

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče prve

stopnje napačno preverjalo obstoj odpovednega roka izven trditev

v odpovedi sami, sodišče je ugotavljalo dejansko stanje na

podlagi sprejetega dokaznega sklepa po določilih 287. člena ZPP,

upoštevaje pri tem dokazne predloge obeh pravdnih strank in

izvedlo listinske dokaze predložene s strani obeh pravdnih strank

in zaslišalo predlagane priče in sicer vodjo skladišča E. B.,

vodjo kadrovske službe N. R., ter zaslišalo tožnika in

direktorico tožene stranke kot zakonito zastopnico T. V. P..

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da

je tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razlogu tožniku dokazala utemeljen razlog odpovedi

po določilu 1. odst. 82. člena ZDR.

Tožena stranka je z združevanjem posameznih skladišč in tudi z

združevanjem del organizirala skladiščno službo z zmanjšanjem

števila delavcev tako, da je ukinila delovno mesto skladiščnega

delavca in ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je ta

potreba po delu skladiščnika še obstajala. V pristojnosti

delodajalca je, da organizira delo na način, za katerega meni, da

je najbolj ekonomsko in organizacijsko smotrn, delodajalec pa ob

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcu, ki

ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v II.

tarifnem razredu (osnovna šola in funkcionalna znanja higienskega

minimuma in izpit za voznika B kategorije), tudi ni dolžan

ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev (kot

npr. komisionar, za katerega se zahteva IV. stopnja strokovne

izobrazbe). Poudariti tudi je, da tožena stranka ni mogla

upoštevati socialnega vidika tožnika, ki je med postopkom pred

sodiščem prve stopnje in v pritožbi navajal, da je tožena stranka

zanemarila socialni vidik in sicer to, da je edini zaposlen in

mora skrbeti za otroka.

Dejstvo, da je imela tožena stranka v času izdaje odpovedi

pogodbe o zaposlitvi dne 8.3.2004 še navedeno delovno mesto (brez

števila izvajalcev) v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest

(27. člen) in je tožena stranka formalno spremenila navedeni akt

o sistemizaciji šele dne 12.6.2004, pri tem pa podala tožniku

odpoved pogodbe o zaposlitvi že dne 8.3.2004, po oceni

pritožbenega sodišča ne vpliva na zakonitost odpovedi, saj je

razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela

pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov

na strani delodajalca, kot to določa 1. alinea 1. odst. 88. člena

ZDR in ne iz razlogov iz sistemizacije. Poslovni razlog za

odpoved pogodbe o zaposlitvi obstaja tudi v primeru, če se nekaj

nalog delovnega mesta dodeli drugemu delavcu, da jih opravlja

poleg svojega dela, nekatere naloge pa se ukinejo. Konkretno je

delo skladiščnih delavcev prevzel komisionar, ki poleg svojega

prejšnjega dela opravlja še del dela delovnega mesta skladiščnega

delavca, v delovnem prazmerju pri toženi stranki pa so ostali še

delavci invalidi, kot zaščitena kategorija. Odločitev o ukinitvi

določenih delovnih mest oz. zmanjšanja delovnih mest izvajalcev

na delovnih mestih komisionar, skladiščni delavec in pomožni

skladiščni delavec je v skladu s svojimi pooblastili sprejela

direktorica dne 16.2.2004, ki je sprejela svojo odločitev na

podlagi 30. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene

stranke, ki določa, da odločitev o potrebnem številu izvajalcev

delovnih nalog in opravil posameznega delovnega mesta odloča

direktor. Tako je navedeni pritožbeni ugovor neutemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka

temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP.