Appeal dismissed; business reasons for dismissal valid despite overtime and reorganization. 6-month notice period starts from formal acceptance of dismissal.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the employee's complaint against the employer's termination of the employment contract for business reasons. The employee argued that excessive overtime and the employer's use of external contractors proved the dismissal was unjustified, while the employer claimed financial restructuring and lack of retraining opportunities were valid grounds. The court held that the employer has the authority to organize work processes based on financial and organizational needs, and the six-month notice period begins from the formal acceptance of the dismissal, not from the discovery of business difficulties.
Legislator headnote
AI generated5. odst. 88. člena ZDR; 2. odst. 88. člena ZDR: The employer may terminate an employment contract for business reasons when financial results are poor or the work structure changes, provided the employee cannot be retrained for another position; the six-month notice period commences from the formal acceptance of the termination decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tožena stranka se je seznanila z razlogi za redno odpoved PZ iz
poslovnega razloga tožniku potem, ko je sprejela spremembo
sistemizacije delovnih mest, s katero je bilo tožnikovo delovno
mesto ukinjeno in ugotovila, da tožnika ni mogoče
prekvalificirati za drugo delo. Zmotno je stališče, da je
6-mesečni objektivni rok po 5. odstavku 88. člena ZDR začel teči
že z dnem, ko je tožena stranka ugotovila, da je zaradi slabega
poslovanja potrebno zmanjšati stroške in so zato potrebne tudi
kadrovske spremembe.
Če je tožnik pred odpovedjo PZ opravil večje število nadur,
to ne dokazuje, da ni podan resen in utemeljen razlog za
odpoved PZ iz poslovnega razloga, saj to ne pomeni, da bo
tudi v bodoče še obstajala potreba po tožnikovem delu. Prav
tako nezakonitosti podane odpovedi ne dokazuje dejstvo, da
je tožena stranka izvajala določena dela prek zunanjih
sodelavcev, saj je v pristojnosti delodajalca, da organizira
delovni proces, upoštevaje organizacijske in finančne
vidike.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z
dne 19.12.2003. Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni
zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati
nazaj na delo in ji vzpostaviti delovno pravni položaj kot ga je
imela pred začetkom postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi
iz poslovnih razlogov in zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun
bruto plač od 5.2.2004 dalje v znesku 122.000,00 SIT in plačila
davkov in prispevkov. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo
prispevkov za socialno varnost in vseh plač z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje.
Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno
ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe
materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in navajal, da je
sodišče prve stopnje napačno štelo, da so bili podani razlogi za
odpoved pogodbe o zaposlitvi resni in utemeljeni, kar je izhajalo
iz sanacijskega programa družbe izdelanega in sprejetega zaradi
slabih finančnih rezultatov družbe. Tožnik je imel v daljšem
časovnem obdobju veliko število nadur, kar pomeni, da ni bilo
razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, običajno pa v
gradbeništvu prihaja do tega, da se "lovijo" roki za izdelavo
projektov skozi vse leto in ne gre za redke primere. Tudi v
primeru slabih vremenskih razmer se delo nadaljuje, saj gre za
različne sklope del oz. opravil v različnih fazah gradnje, tako
da vreme ne vpliva na izvedbo določenih del. Tožena stranka je
prav tako za izvajanje posameznih del najemala pogodbene
kooperante tako, da celo zaposleni pri toženi stranki kljub
precejšnjim naduram niso zmogli opraviti vsega dela. Dejstvo je,
da lahko dela, ki jih je opravil tožnik, opravljajo tudi drugi
delavci, ki so višje na lestvici izobrazbene strukture, drži pa
tudi, da tudi delavec na delovnem mestu priučenega gradbenega
delavca (kot v primeru tožnik) opravlja dela, ki jih opravljajo
delavci na višjih delovnih mestih. Tako prihaja do "prekrivanja
del". Tožena stranka tudi ni upoštevala svojega Pravilnika o
organizaciji s sistemizacijo delovnih mest, ki v 19. členu
določa, da se pri razporejanju delavcev na delovna mesta na
podlagi organiziranosti, določene s pravilnikom lahko odstopa za
največ dve stopnji od predpisane strokovne izobrazbe, o čemer
odloča direktor družbe. Tako tožena stranka ni uporabila vseh
možnosti, da do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo.
Tožena stranka je tudi prekoračila rok določen v 5. odst. 88.
člena ZDR, saj je tožnik prejel odpoved šele 5.1.2004, kar
pomeni, da je tožena stranka prekršila subjektivni in objektivni
rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od nastanka razloga pa do
dneva odpovedi je namreč potekel rok daljši od 6 mesecev, saj je
razlog nastal že prej in sicer dne 14.5.2003, ko iz zapisnika
kolegija izhaja, da so zaradi slabega finančnega stanja
predvideni ukrepi za zmanjšanje stroškov, med drugim je
predvideno zmanjšanje števila zaposlenih. Tudi sklep direktorja z
dne 10.6.2003 o izdelavi sanacijskega programa navaja, da mora
sanacijski program obsegati med drugim tudi predlagane ukrepe
glede kadrovskih sprememb. Zaradi navedenega je tožnik predlagal,
da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo
spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da
sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve
stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem
pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne
bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350.
člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 -
ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče
prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno
uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo
absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi
pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki
sodišča prve stopnje, ki je po pravilno izvedenem dokaznem
postopku ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo
o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto priučeni gradbeni
delavec. Tožena stranka je izkazovala slabe finančne rezultate za
prve 3 mesece leta 2003 (izguba 115 mio SIT), finančno izgubo pa
so imeli pri večini gradbenih objektov. Zato je kolegij
direktorja družbe dne 14.5.2003 sprejel več ukrepov za znižanje
stroškov družbe med njimi tudi znižanje števila zaposlenih. Na
sestanku dne 20.6.2003 so bili prisotni Zakotnik, Mozetič ter Jan
in ugotovili, da obstoječega števila izvajalcev na delovnih
mestih v celoti ni možno ohraniti in so predlagali ukinitev
delovnega mesta priučeni gradbeni delavec in PU tesar ter
zmanjšanje števila delavcev na šestih drugih delovnih mestih.
Opravili so pregled delovnih mest in prišli do konkretnega
predloga glede ukinitve delovnega mesta priučenega gradbenega
delavca in priučenega tesarja ter zmanjšanja števila zaposlenih
na nekaterih delovnih mestih. Iz izvedenega dokaznega postopka
izhaja, da je sklep o dopolnitvi Pravilnika o organizaciji s
sistemizacijo delovnih mest, s čemer sta bili ukinjeni delovni
mesti, sprejel direktor družbe dne 17.11.2003. Tožnik je bil z
obvestilom z dne 4.12.2003, ki ga je prejel 20.12.2003 obveščen o
nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z
odpovedjo z dne 19.12.2003, ki je bila tožniku vročena dne
5.1.2004 pa mu je bila pogodba o zaposlitvi pisno odpovedana.
V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom, da tožena stranka ni
spoštovala predpisanih rokov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz
poslovnega razloga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena
stranka ni prekoračila roka določenega v 5. odst. 88. člena
Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki
določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi
najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved
(subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga
(objektivni rok). Tako določena roka sta prekluzivne narave, rok
pa prične teči od trenutka, ko se delodajalec v celoti seznani z
razlogom odpovedi. Tako ni mogoče šteti, da so roki pričeli teči
že v letu 2003, ko je tožena stranka ugotavljala slabe finančne
rezultate oz. z dnem, ko je tožena stranka v zapisniku kolegija
direktorja z dne 14.5.2003 ugotovila, da so zaradi slabega
finančnega stanja predvideni ukrepi za zmanjšanje stroškov, med
drugim zmanjšanje števila zaposlenih in tudi ne z dnem 10.6.2003,
ko sklep direktorja navaja, da mora sanacijski program obsegati
med drugim tudi ukrepe glede kadrovskih sprememb. Pritožbeno
sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je
tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved iz poslovnih
razkogov za tožnika po tem, ko je bila sprejeta sprememba
sistemizacije delovnih mest z ukinitvijo delovnega mesta priučeni
gradbeni delavec dne 17.11.2003 z objavo na oglasni deski dne
18.11.2003 in pričetkom veljavnosti od 19.11.2003 dalje in ko je
bilo na sestanku dne 2.12.2003 konkretno ugotovljeno, da za
delavce, med katerimi je bil tudi tožnik, v družbi ni možnosti
prekvalifikacije na drugo delovno mesto, ker nimajo ustrezne
izobrazbe in je bilo tudi preverjanje možnosti zaposlitve v
drugih gradbenih podjetjih na gorenjskem brez uspeha. Tako je
tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi
iz poslovnega razloga dne 19.12.2003 pravočasno upoštevaje
določila 5. odst. 88. člena ZDR. Sama vročitev odpovedi pogodbe o
zaposlitvi dne 5.1.2004 iz razloga, ker je bil tožnik v tem času
na dopustu in ga ni bilo v Sloveniji, ne vpliva na subjektivni in
objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač pa je
pomemben trenutek, ko je tožena stranka formalno sprejela
odpoved.
V zvezi z vsebinskimi pritožbenimi ugovori tožnika, da je v
daljšem času opravil veliko število nadur in da je tožena stranka
izvajala določena dela z zunanjimi pogodbenimi kooperanti,
pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da
so bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o
zaposlitvi iz razloga slabih finančnih rezultatov družbe,
zmanjšanega obsega družbe in iz razloga spremenjene strukture del
(manj gradbenih del in več zaključnih del) in prestrukturiranja
gradbene operative. Poudariti je, da je v pristojnosti
delodajalca, da organizira delovni proces upoštevaje pri tem tako
organizacijske kot finančne vidike in tako ni mogoče šteti, da v
primeru, če delo opravljajo pogodbeni kooperanti ni prenehala
potreba po delu delavca, večje število nadur pa prav tako ne more
pomeniti, da bo tudi v bodoče obstajala potreba po tožnikovem
delu. Sprememba organizacije dela zaradi zmanjšanja proizvodnih
stroškov predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o
zaposlitvi.
V zvezi s pritožbenim ugovorom, da ima tožena stranka v svojem
Pravilniku o organizaciji s sistemizacijo delovnih mest iz meseca
marca 2003 v svojem 19. členu predvideno, da se pri razporejanju
na delovna mesta na podlagi organiziranosti, določene s tem
pravilnikom lahko odstopa največ za dve stopnji od predpisane
stopnje strokovne izobrazbe, pri čemer o tem odloča direktor in
določi delavcu rok, v katerem mora doseči zahtevano strokovno
izobrazbo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru
ni mogoče govoriti o razporejanju delavcev, saj novi ZDR, ki je
po določilu 246. člena pričel veljati s 1.1.2003 ne pozna več
razporeditve kot je to določal Zakon o temeljnih pravicah iz
delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 17.
členu. Tako navedenega določila pravilnika tožena stranka ni bila
dolžna upoštevati, saj ni šlo za razporeditev, pač pa za redno
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ob tem je še
ugotoviti, da je tožena stranka preden je tožniku podala odpoved,
tudi ugotavljala, da v družbi ni možnosti prekvalifikacije na
drugo delovno mesto in tudi ni možnosti glede zaposlitve v drugih
gradbenih podjetjih na Gorenjskem. Zaradi navedenega so bili
podani resni in utemeljeni razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje
delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu 2. odst.
88. člena ZDR.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot
neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,
za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.