Appeal court quashes first instance judgment for failure to examine disciplinary jurisdiction and privilege claims.

1. Umik pritožbe tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje

v delu odločitve, ki se nanaša na tožnico Z. F. (v 1. in 5. tč.

izreka sodbe) se vzame na znanje.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu glede odločitve, ki se nanaša na

tožnike M. G., M. L. in J. K. (v 2., 3. in 5. tč. izreka)

razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe disciplinskih organov

izhajajoč z zmotnega materialnopravnega stališča, da

disciplinska komisija ni bila pristojna za odločanje o

disciplinski odgovornosti delavcev s posebnimi pooblastili

in odgovornostmi. Zato sodišče prve stopnje ni obravnavalo

zadeve po vsebini oz. ni izvajalo dokazov v tej smeri, kar

pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče v tem obsegu izvesti

celoten dokazni postopek ter odločiti in obrazložiti razloge

o odločilnih dejstvih. Izvedba celotnega dokaznega postopka

presega okvire dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov ter

drugih procesnih opravil, kot je predvideno v 1. odstavku

30. člena ZDSS-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi

ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je glede tožnice Z. F. razveljavilo odločbo

delavskega sveta z dne 4.10.1993 in sklep delavskega sveta tožene

stranke z dne 11.10.1993 o odstranitvi tožnice; razveljavilo

sklepa delavskega sveta z dne 27.1.1994 in 10.3.1994 o izreku

disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in

disciplinski postopek zoper tožnico ustavilo; toženi stranki

naložilo, da je tožnici dolžna izplačati razliko v plači v neto

znesku 365.474,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, s tem da

se natečene zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva uvedbe

prisilne poravnave izplačajo pod pogoji prisilne poravnave, od

navedenega dne dalje pa od tako ugotovljenega zneska tečejo

zakonske zamudne obresti do plačila (1. tč. izreka); razveljavilo

odločbi v.d. generalnega direktorja tožene stranke z dne

4.10.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne

11.10.1993 o odstranitvi tožnic M. G. in M. L.; razveljavilo

sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.2.1994 in

sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 10.3.1994 o izreku

disciplinskega ukrepa ter disciplinski postopek zoper tožnici

M. G. in M. L. ustavilo; toženi stranki je naložilo, da je dolžna

navedenim tožnicam za čas suspenza plačati razliko plače in sicer

tožnici M. G. v višini 399.851,00 SIT ter tožnici M. L. v višini

246.043,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, pri čemer

se je zakonske zamudne obresti, natečene do dneva uvedbe prisilne

poravnave, izplačajo pod pogoji prisilne poravnave, od navedenega

dne dalje pa tečejo od ugotovljenega zneska zakonske zamudne

obresti (2. tč. izreka); razveljavilo odločbo v.d. generalnega

direktorja tožene stranke z dne 4.10.1993 in sklep delavskega

sveta tožene stranke z dne 11.10.1993 o odstranitvi tožnika

J. K.; razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z

dne 14.2.1994 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne

10.3.1994 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega

razmerja in disciplinski postopek zoper tožnika J. K. ustavilo;

toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku J. K. plačati

razliko nadomestila plače v znesku 242.620,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz

izreka sodbe, pri čemer se zakonske zamudne obresti, natečene do

dneva uvedbe prisilne poravnave, izplačajo pod pogoji prisilne

poravnave, od navedenega dne dalje pa od tako ugotovljenega

zneska tečejo zakonske zamudne obresti (3. tč izreka). Kar so

tožniki zahtevali več, je sodišče zavrnilo (4. tč. izreka). Glede

stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom

povrniti stroške postopka na prvi stopnji in sicer Z. F. v višini

642.995,00 SIT, M. G. in M. L. nerazdelno v višini 666.834,00

SIT, od tega M. G. 2.975,00 SIT sodnih taks ter M. L. 6.975,00

SIT sodnih taks in J. K. v višini 638.654,00 SIT, vse z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do

plačila, v 8 dneh pod izvršbo (5. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve

zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v

postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je

izrek sodbe v delu odločitve o plačilu denarnih zneskov in

zakonskih zamudnih obresti nejasen in v medsebojnem nasprotju.

Sodišče bi moralo upoštevati, da se denarne terjatve, v kolikor

so utemeljene, lahko uveljavijo le na način in pod pogoji iz

potrjene prisilne poravnave. To velja tako glede plače kot

plačila zamudnih obresti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da imajo

denarni zahtevki naravo priviligiranih terjatev. Poleg tega je

sodišče prisodilo dajatve tožnikov v višjem znesku, glede na

prvotno postavljene zahtevke. V obrazložitvi je protispisno

navedlo, da tožena stranka ni podala konkretnega odgovora na

tožbo oz. je navedbe tožnikov samo pavšalno prerekala. Poleg tega

tožniki M. G., M. L. in J. K. niso imeli statusa poslovodnega

organa oz. direktorja. Navedeni so v spornem času imeli enak

položaj kot vsi ostali zaposleni delavci, zaradi česar je o

njihovi odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti pravilno

odločila disciplinska komisija. Sodiše bi lahko to stališče

zavzelo že v prejšnjih fazah odločanja, saj nihče od tožnikov ni

izpostavil takšnega vprašanja, kar pomeni, da je sodišče to

dejstvo samo vključilo v razloge izpodbijane sodbe. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevke

tožnikov v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da je sodišče pravilno

razsodilo. Delavski svet je imel v skladu z določbo 5. odst. 93.

čl. statuta pristojnost za imenovanje in razrešitev delavcev s

posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kar pomeni, da je bil

pristojen tudi za odločanje o njihovi disciplinski odgovornosti.

Navedeno stališče je edino smiselno in logično, saj bi v

nasprotnem morala tožena stranka to posebej opredeliti v določbi

131. čl. statuta, ki se nanaša na pristojnost odločanja

disciplinske komisije. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče

zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka še pred

obravnavanjem zadeve v pritožbenem postopku s pisno vlogo

sporočila sodišču, da delno umika pritožbo zoper izpodbijano

sodbo v delu odločitve, ki se nanaša na tožnico Z.F.. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko stranka v skladu z določbo

2. odst. 334. čl. ZPP umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče

druge stopnje ne izda odločbe. Ker pritožbeno sodišče v času, ko

je prejelo takšno izjavo tožene stranke, o pritožbi še ni

odločilo, je delni umik pritožbe vzelo na znanje in izpodbijane

sodbe v delu odločitve, ki se nanaša na navedeno tožnico ni

preizkušalo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je utemeljena pritožba tožene

stranke zoper odločitev v delu sodbe, ki se nanaša na tožnike

M. G., M. L. in J. K..

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno pravno stališče, da je bil

za odločanje o disciplinski odgovornosti navedenih tožnikov

pristojen delavski svet in ne disciplinska komisija. Pri

sprejetem stališču je napačno izhajalo iz določbe 5. odst. 93.

čl. statuta tožene stranke, po kateri delavski svet imenuje in

razrešuje individualni poslovodni organ ter delavce s posebnimi

pooblastili. V statutu in splošnih aktih tožene stranke ni

opredeljeno, kdo odloča o disciplinski odgovornosti takšnih

delavcev. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v spornem času

veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR -

Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je v določbi 3. odst. 59.

čl. predpisal le, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega

organa odloča organ, ki ga je imenoval oz. postavil. Navedena

določba ZTPDR ne določa, da bi o disciplinski odgovornosti

delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odločal drug

organ, kot za ostale delavce. Položaj poslovodnega organa je bil

določen s statusnopravnimi predpisi, položaj delavcev s posebnimi

pooblastili pa z delovnopravnimi predpisi. Izredno pristojnost za

disciplinski organ pa je določal le za položaj poslovodnega

delavca po statusnih predpisih. Zato so delavci, ki nimajo

položaja poslovodnega delavca, glede obravnavanja disciplinske

odgovornosti za storjene kršitve delovne obveznosti v enakem

pravnem položaju kot drugi delavci tožene stranke. To pomeni, da

je v konkretnem primeru v disciplinskem postopku na prvi stopnji

pravilno odločila disciplinska komisija tožene stranke. V sporu

pa je bilo ugotovljeno, da je bila pri toženi stranki poslovodni

organ samo prvotožnica Z.F., pri čemer so bili ostali trije

tožniki zgolj delavci s posebnimi pooblastili. Pritožbeno sodišče

o tem dejstvu že prej ni imelo nobenih pomislekov. V kolikor bi

glede tožnikov (razen Z.F.) ugotovilo nepristojnost disciplinske

komisije, bi to ustrezno navedlo v razveljavitvenem sklepu. Ne

glede na navedeno se v sporu do izpodbijane odločitve tudi med

strankama ni postavljala dilema o pristojnosti organov za

disciplinsko obravnavanje delavcev s posebnimi pooblastili in

odgovornostmi. Nasprotno, pritožbeno sodišče je v razlogih

zadnjega razveljavitvenega sklepa navedlo, da je bila zoper

tožnike pravilno vložena zahteva za uvedbo disciplinskega

postopka, pri čemer je sodišču izrecno naložilo, da naj v

nadaljevanju postopka obravnava zadevo po vsebini, to je, da

dejansko preizkusi utemeljenost disciplinske odgovornosti in

izrečenega ukrepa za vse tožnike, vendar očitno sodišče prve

stopnje takšnim napotkom pritožbenega sodišča ni sledilo.

Delovno sodišče je pristojno, da preizkusi pravilnost in

zakonitost izvedenega disciplinskega postopka ter utemeljenost

ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega, če tako zahteva

delavec, preizkusi tudi odstranitev z dela oz. iz podjetja. Ta

predstavlja samostojen institut delovnega prava. V sodnem

postopku se po vsebini presojajo pogoji, ki so narekovali

odstranitev in razlogi, če je bila izvedena po pravilnem postopku

in organih delodajalca. Morebitna ugotovitev sodišča o neobstoju

disciplinske odgovornosti delavca ali neutemeljenosti izrečenega

disciplinskega ukrepa, ne vpliva na odločitev o odstranitvi

delavca. V primeru, da je bila njegova odstranitev nezakonita,

ima pravico le do denarnega nadomestila zaradi prejemanja znižane

plače v času odstranitve, v nasprotnem pa mu takšno materialno

upravičenje ne pripada. V konkretnem primeru so bili tožniki

odstranjeni z dela pri toženi stranki sočasno z uvedbo

disciplinskega postopka dne 4.10.1993 zaradi očitka storitve

hujših kršitev delovne obveznosti in izkazanih ostalih zakonskih

pogojih, pri čemer je o njihovi pritožbi odločil delavski svet

tožene stranke dne 11.10.1993, ki je potrdil prvostopenjsko

odločitev direktorja tožene stranke. Tožniki so v tožbi zahtevali

razveljavitev sklepov o njihovi odstranitvi. Sodišče prve stopnje

je s sodbo ugotovilo zgolj to, da so v posledici razveljavitve

disciplinskih sklepov nezakoniti tudi sklepi o odstranitvi. Po

zaključku pritožbenega sodišča je takšna odločitev

materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje bi moralo

samostojno preizkusiti sklepe o odstranitvi tožnikov in se do

njihove (ne)zakonitosti opredeliti ter ugotovitve ustrezno

obrazložiti.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o plačilu prisojenih razlik

nadomestila plače tožnikom za čas odstranitve z dela zmotno

izhajalo iz stališča, da gre pri njih za priviligirane terjatve.

Prisilna poravnava, ki je bila potrjena nad toženo stranko s

sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St X/Y z dne

26.7.2001, je imela učinek za vse denarne terjatve, ki so nastale

do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšne

terjatve se poplačajo na način in pod pogoji iz sklepa o potrjeni

prisilni poravnavi. Po ugotovitve pritožbenega sodišča prisojene

terjatve tožnikom iz naslova razlike v plači ne spadajo v nobeno

od kategorij denarnih terjatev iz določbe 2. odst. 160. čl.

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.

l. RS,št. 67/93 in spremembe), ki bi imele naravo priviligirane

terjatve.

Pritožbeno sodišče po določbi 30. čl. ZDSS-1 zaradi zmotne ali

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve

določb postopka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve

stopnje na podlagi obravnavave odločilo o zahtevkih, ne sme

razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost

mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge

stopnje.

V sporu, ki se nanaša na tožnike M. G., M. L. in J. K., sodišče

prve stopnje ni obravnavalo zadeve po vsebini oz. izvajalo ali

ocenjevalo izvedene dokaze, kar pomeni, da bi moralo pritožbeno

sodišče v tem obsegu izvesti celoten dokazni postopek ter

odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih dejstvih. Izvedba

celotnega dokaznega postopka presega okvire dopolnjene ali

ponovljene izvedbe dokazov ter drugih procesnih opravil, kot je

to predvideno v določbi 30. čl. ZDSS-1.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, v izpodbijanem delu,

ki se nanaša na odločitve navedenih tožnikov (v 2., 3. in 5. tč.

izreka) razveljavilo sodbo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati zahtevke po

vsebini in odločiti v skladu z ugotovitvami iz tega sklepa. Iz

podatkov v spisu je razvidno, da tožniki ne vztrajajo več pri

reintegraciji tako, da so ostale sporne samo odločbe o njihovi

odstranitvi in izreku disciplinskega ukrepa, pri čemer gre pri

denarnih dajatvah le še za obdobje zahtevane razlike v plači za

čas odstranitve ter razloge izplačil pod pogoji prisilne

poravnave. V tej zvezi je potrebno poudariti, da gre v sporu za

časovno odmaknjeno zadevo, kar pomeni, da bo lahko dokazovanje z

zaslišanjem prič precej oteženo. Zato naj sodišče, predno se bo

spustilo v obravnavanje zadeve po vsebini, poskuša med strankama

doseči sporazumno rešitev spora, tudi zaradi stroškov postopka,

ki bodo zaradi nadaljnjega pravdanja utegnili še nastati.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.