Appeal dismissed: Fixed-term contract not deemed indefinite due to lack of employer fault and valid time limits.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Po delovnopravni zakonodaji, ki je veljala do 1.1.2003

(ZDR/90), sklepanje delovnega razmerja za določe čas ni bilo

časovno omejeno, če je obstajal zakonski razlog za sklenitev

delovnega razmerja za določen čas, medtem ko je na podlagi

53. člena ZDR/02 sklepanje PZ za določe čas z istim delavcem

brez prekinitve časovno omejeno na 2 leti (oz. na 3 leta po

prehodnih določbah 237. člena ZDR), razen v določenih

primerih (npr. nadomeščanje začasno odsotnega delavca). Ker

je bila le zadnja PZ za določen čas (3 mesece) sklenjena po

novem ZDR/02, časovna omejitev iz 2. odstavka 53. člena ni

bila kršena.

2. Delodajalec zaradi sklenitve PZ za določen čas v nasproju

z 9. členom ZDR/90 oz. 23. členom ZDR/02 (obveznost objave

prosega delovnega mesta, ki velja tako za sklepanje PZ za

nedoločen kot za določen čas) ni mogoče očitati navideznega

sklepanja PZ za določen čas. Zato ne pride v poštev domneva

iz 18. člena ZDR/90 oz. 54. člena ZDR/02, da je bila

sklenjena PZ za nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin

zahtevek, da se ugotovi, da ima tožnica s toženo stranko

sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da se ugotovi, da

tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še

traja brez prekinitve z vsemi pravicami iz dela in po delu.

Zavrnilo je tudi del njenega tožbenega zahtevka, da jo je tožena

stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza

stopnji in vrsti njene strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim,

ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse

pravice iz dela in po delu, vpisati manjkajočo delovno dobo v

delovno knjižico, za čas od 5.9.2003 do 29.2.2004. Poleg tega je

zavrnilo tudi njen zahtevek na izplačilo pripadajoče plače, in

sicer po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim

službam in zavodom od skupnega bruto zneska 1,141.492,02 SIT v

pripadajočem skupnem neto znesku 767.178,20 SIT, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne

mesečne plače v plačilo, t.j. od vsakega 18. dne v tekočem mesecu

za plačo preteklega meseca, dalje do plačila. Zavrnilo je tudi

zahtevek na obračun in izplačilo neizplačanih plač v pripadajočih

mesečnih neto zneskih po predhodnem odvodu ustreznih davkov in

prispevkov pristojnim službam in zavodom od vsakomesečnega bruto

zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, t.j. od vsakega 18.

dne v tekočem mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila.

V 4. točki izpodbijane sodbe je zavrnilo tudi tožničin predlog za

povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z vtoževanimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje

do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja,

da je sodišče prve stopnje menilo, da neprijava potreb po delu v

času trajanja delovnega razmerja ne predstavljala kršitve

delovnopravne zakonodaje, čeprav je pri odločanju o

transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas

potrebno upoštevati tudi 9. čl. ZDR, ki določa izjeme od

obligatorne predhodne objave delovnega mesta. Ker je šlo po

stališču sodišča prve stopnje pri sestavljanju pogodbe o

zaposlitvi z dne 5.12.2001 za lapsus, je odpadel razlog

(nadomeščanje delavke v porodniškem dopustu), ki bi toženo

stranko eventuelno lahko ekskulpiral predhodne objave delovnega

mesta. Kot drugi razlog za sklenitev iste pogodbe o zaposlitvi je

naveden nerešen denacionalizacijski postopek za enoto v

Muretincih. Ta razlog je bil iz kasnejših pogodb o zaposlitvi

izbrisan zaradi pripomb inšpektorata, sama direktorica pa je

izpovedala, da denacionalizacijski postopek traja še danes, več

kot tri leta po tem, ko je bila sklenjena prva pogodba o

zaposlitvi za delovno mesto računovodski referent. Sodišče je

dolžno presojati utemeljenost razlogov, iz katerih je sklenjena

pogodba o zaposlitvi, raziskovalo pa je povečan obseg dela pri

toženi stranki, kar v konkretni pogodbi o zaposlitvi sploh ni

navedeno kot razlog. Ta razlog je naveden šele v naslednji

pogodbi o zaposlitvi z dne 6.12.2002. Namesto, da bi sodišče prve

stopnje glede na razloge, navedene v pogodbi o zaposlitvi z dne

5.12.2001, ugotovilo nezakonito sklenjeno delovno razmerje za

nedoločen čas, je presojalo, ali je bil obseg dela pri toženi

stranki v času od 6.12.2001 do 5.9.2003 začasno povečan.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako,

da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo

stroške pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe, vrnitev zadeve v novo sojenje in odločitev, da

so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je za presojo, ali

je obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za

določen čas, potrebno upoštevati zgolj zadnjo pogodbo o

zaposlitvi za določen čas. Glede ostalih pogodb je tožnica

prekludirana, saj je potrebno po 204. čl. ZDR pravico do sodnega

varstva uveljavljati v roku 30 dni od nezakonitega prenehanja

pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da

je tožena stranka v spornem obdobju imela potrebo po zaposlitvi

novega delavca zaradi začasno povečanega obsega dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava ter na bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Tožnica ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega

postopka uveljavlja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo,

na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo

pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka,

v katerem je presojalo, ali je bilo šest zaporedno sklenjenih

pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko

sklenjenih zakonito, pravilno ugotovilo, da ni mogoče šteti, da

je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za

nedoločen čas. Tožnica je bila na podlagi dveh pogodb o

zaposlitvi za določen čas najprej zaposlena na delovnem mestu

bolniška strežnica. V prvi pogodbi z dne 17.4.2000 (za čas od

17.4.2000 do 16.7.2000) je bilo navedeno, da se delovno razmerje

za določen čas sklepa zaradi uvajanja v delo,

denacionalizacijskega postopka v Muretincih in potreb dela. V

naslednji pogodbi z dne 17.7.2000 (za čas do 17.7.2000 do

16.1.2001) je bilo kot razlog sklenitve delovnega razmerja za

določen čas navedeno nadomeščanje delavke v bolniškem staležu in

denacionalizacijski postopek za enoto v Muretincih.

Za delovno mesto računovodski referent, glede katerega je tožnica

zatrjevala, da je bila potreba po delu na tem delovnem mestu

trajna, so bile sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen

čas. Kot razlog za sklenitev prve pogodbe z dne 12.1.2001 (za čas

od 17.1.2001 do 5.12.2001) je bilo navedeno nadomeščanje delavke

na porodniškem dopustu in nerešeni denacionalizacijski postopek

za enoto v M.. Tudi v drugi dne 5.12.2001 sklenjeni pogodbi o

zaposlitvi (za čas od 6.12.2001 do 5.12.2002) sta navedena ista

razloga. Razlog za sklenitev naslednje pogodbe dne 6.12.2002 (za

čas od 6.12.2002 do 5.6.2003) je bil povečan obsega dela, za

sklenitev zadnje z dne 6.6.2003 (za čas od 6.6.2003 do 5.9.2003)

pa začasno povečan obseg dela. Glede pogodbe o zaposlitvi z dne

5.12.2001, na katero opozarja tožnica v pritožbi, je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da je šlo pri zapisu razloga nadomeščanje

delavke na porodniškem dopustu za lapsus tožene stranke, saj se

je se je ta delavka ravno vrnila s porodniškega dopusta. Sodišče

prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo v spornem obdobju

po 6.12.2001 (ko se je s porodniškega dopusta vrnila računovodska

referentka, ki jo je nadomeščala tožnica) do 5.9.2003 (ko se je

iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas) za začasno

povečan obseg dela, ker je tožena stranka v tem obdobju pridobila

ISO standard in uvedla nov računalniški sistem. Za to delo je

angažirala vse zaposlene in je začasno potrebovala še nadaljnje

tožničino delo na delovnem mestu računovodski referent. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo še, da tožena stranka po 5.9.2003 v

računovodstvu ni zaposlila nikogar, ki bi opravljal delo

računovodskega referenta in da tožnica ni ostala na delovnem

mestu po preteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o

zaposlitvi. Menilo je, da neprijava potreb po delu ni takšna

kršitev, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da je bila sklenjena

pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje,

ki temeljijo na izvedenih dokazih, da je šlo pri zapisu razloga

za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5.12.2001

(nadomeščanje delavke v porodniškem dopustu) za lapsus tožene

stranke. Bistveno za odločitev v tem sporu je, da je sodišče prve

stopnje ugotovilo dejanski razlog za sklenitev te pogodbe, ki pa

je tudi zakonit. Zaradi opravil v zvezi s pridobitvijo ISO

standarda (do 13.5.2005 - B5), čemur je sledilo še uvajanje

računalniškega sistema, je šlo pri toženi stranki za začasno

povečan obseg dela. To pa je zakonski razlog za sklenitev pogodbe

o zaposlitvi za določen čas iz 5. al. 17. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejanski

zakoniti razlog za sklenitev te pogodbe, ni odločilnega pomena za

rešitev tega individualnega delovnega spora, da se sodišče ni

posebej opredelilo do drugega navedenega razloga za sklenitev

iste pogodbe o zaposlitvi - nerešen denacionalizacijski postopek

za enoto v Muretincih. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja,

da ta razlog ne predstavlja zakonskega razloga za sklenitev

pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Direktorica tožene stranke

je namreč v svoji izpovedbi pojasnila, da je bil ta razlog

mišljen tako, da bi bilo v primeru, če bi se objekt enote v

Muretincih, v kateri je zaposlenih 25 do 30 delavcev tožene

stranke, vrnil denacionalizacijskemu upravičencu, pri toženi

stranki potrebnih manj delavcev. Tega pa seveda ni mogoče

interpretirati kot zakonski razlog za začasno povečan obseg dela

ali kot katerikoli drug zakonski razlog za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za določen čas po 17. čl. ZDR/90.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s sodiščem prve stopnje, da

neobjava potreb po delu ne pomeni takšne kršitve zakona, ki bi

imela za posledico, da se je delovno razmerje za določen čas

transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. Po 1. odst.

18. čl. ZDR/90 se šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za

nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca,

sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Po

54. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št.

42/02) se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za

nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas

sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Namen

obeh določil je sankcioniranje navideznega sklepanja delovnega

razmerja oz. pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delodajalčeva

obveznost objave prostega delovnega mesta, ki izhaja iz 9. člena

ZDR/90 in 23. čl. ZDR/02, pa velja tako za sklepanje pogodb o

zaposlitvi za določen čas kot za sklepanje pogodb o zaposlitvi za

nedoločen čas. Toženi stranki zaradi sklenitve pogodbe o

zaposlitvi za določen čas v nasprotju z 9. čl. ZDR/90 oz. 23. čl.

ZDR/02 ni mogoče očitati navideznega sklepanja pogodb o

zaposlitvi za določen čas. Zato tudi sankcioniranje z zakonsko

domnevo, da sta tožnica in tožena stranka sklenili pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas, ne pride v poštev.

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da po delovnopravni

zakonodaji, ki je veljala do 1.1.2003, sklepanje delovnega

razmerja za določen čas ni bilo časovno omejeno, ob pogoju, da je

obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za

določen čas, medtem ko je na podlagi 53. čl. ZDR/02 sklepanje

pogodb o zaposlitvi za določen čas omejeno. Po 2. odst. 53. čl.

ZDR/02 delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb

o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem za isto delo,

katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (oz.

tri leta po prehodni določbi 237. čl. ZDR), razen v določenih

primerih, med katerimi je npr. nadomeščanje začasno odsotnega

delavca. V konkretnem primeru je bila le zadnja pogodba o

zaposlitvi za določen čas z dne 6.6.2003 (za čas od 6.6.2003 do

5.9.2003) sklenjena v času veljavnosti ZDR/02, tako da časovna

omejitev iz 2. odst. 53. čl. ZDR/02 niti ni mogla biti kršena.

Ker razlogi, ki so navedeni v pritožbi, niso podani, niti niso

podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti,

je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče glede na (napačne) trditve tožene stranke v

odgovoru na pritožbo glede sodnega varstva v tovrstnih sporih še

pojasnjuje, da delavec, ki v skladu s 3. odst. 204. čl. ZDR/02 v

roku 30 dni po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen

čas vloži tožbo na ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za

nedoločen čas, s tem pravočasno uveljavlja tudi presojo

zakonitosti vseh predhodnih zaporedno sklenjenih pogodb o

zaposlitvi za določen čas, ne le zadnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 165. člena ZPP in

154. člena ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.