Appeal allowed: dismissal of dismissal without prior warning is lawful; location change criteria apply to suitability.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni nezakonita zgolj zato,

ker delodajalec ni predhodno opozoril delavca o nameravani redni

odpovedi (3. odstavek 83. člena ZDR), zlasti še, ker je bil

tožnik kot sindikalni zaupnik seznanjen z nameravano selitvijo

proizvodnje in o tem, da njegovo delo v Ljubljani ne bo več

potrebno. To obvestilo tudi nima bistvenega vpliva na odpoved,

saj zadržanje učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi v primeru

redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga ni predvideno.

Pri presojanju ustreznosti zaposlitve skladno s 3. odstavkom

90. člena ZDR se lahko upošteva tudi kriterij kraja

opravljanja dela, ki je kot sestavina PZ določen tudi v 4.

alinei 1. odstavka 29. člena ZDR. Zato je pri presoji

ustreznosti ponujene zaposlitve glede (spremembe) kraja

opravljanja dela potrebno smiselno uporabljati tudi

kriterije iz prej veljavnih KP glede razporeditve delavca v

drug kraj.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni

zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 1.9.2003, za ugotovitev, da tožniku delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega

roka, temveč mu še vedno traja, zaradi česar mu je tožena stranka

dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu obračunati

bruto plačo za obdobje od 6.2.2004 do 30.9.2004 v skupnem znesku

1.228.921,54 SIT, pri čemer so v sodbi navedeni tudi konkretni

zneski po posameznih mesecih, od katerih je tožena stranka dolžna

obračunati in plačati za tožnika tudi ustrezne davke in

prispevke, tožniku pa izplačati neto plače v znesku 958.158,04

SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in

datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, v bodoče pa mu

izplačati zapadle plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do

plačila, vse v 8 dneh. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožnika,

da mu je tožena stranka dolžna obračunati regres za leto 2004 v

znesku 137.853,00 SIT in od tega plačati pripadajoči davek ter mu

izplačati neto znesek regresa za leto 2004 skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje do plačila, v 8 dneh. V

nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1.9.2003, naložilo

toženi stranki da tožniku obračuna bruto plačo za obdobje od 6.2.

do 1.10.2004 v skupnem znesku 1.228.921,54 SIT, in sicer v

posameznih zneskih, kot izhajajo iz sodbe, mu od teh zneskov

bruto plač plačati davke in prispevke ter mu nato izplačati neto

plače v skupnem znesku 958.158,04 SIT skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti,

mu obračunati regres za leto 2004 v znesku 137.853,00 SIT ter mu

izplačati neto znesek regresa za isto leto skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.8.2004 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji

zahtevek iz naslova regresa je zavrnilo, v nadaljevanju pa je

ugotovilo tudi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč mu je trajalo do

30.9.2004 in toženi stranki naložilo, da tožniku do tega datuma

prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, mu do

tega datuma vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu prizna

odškodnino v višini odpravnine, ki znaša 1.636.596,94 SIT, skupaj

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2004 dalje do plačila ter

mu povrne stroške postopka v znesku 158.180,00 SIT skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča do

plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1.

odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št.

26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga njeno

razveljavitev (pravilno: spremembo) in zavrnitev tožbenega

zahtevka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj

bi bistveno kršila določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 42/2002), ker tožnika ni pisno obvestila o

nameravani odpovedi. Meni, da opustitev takšnega obvestila ni

konstitutivne narave za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga. V konkretnem primeru namreč to pisno

obvestilo tožnika ne bi na noben način postavilo v ugodnejši

položaj. Na drugi strani je bil tožnik ves čas obveščen o

možnostih selitve proizvodnje v Hrastnik in aktivno vključen v ta

proces na vseh sestankih, ki so bili povezani s problematiko

selitve proizvodnje. Predhodno mu je bila ponujena tudi možnost

sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi in nato predlog

sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, ter šele zaradi

njegovega nestrinjanja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo

nove pogodbe. Direktor tožene stranke je tožnika izrecno

opozoril, da bo konec avgusta v Ljubljani prenehala potreba po

njegovem delu in bo zato prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vse

to pomeni, da opustitev pisnega obvestila v konkretnem primeru ne

pomeni bistvene kršitve zakona v zvezi s postopkom odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka

izpodbija tudi vse ostale odločitve sodišča prve stopnje, s

katerimi je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker je bila po

njenem prepričanju odpoved pogodbe zakonita, tožniku ne pripadata

plača in regres. Zato je napačna tudi odločitev sodišča prve

stopnje o plačilu odškodnine v višini odpravnine, saj je 3. odst.

88. čl. ZDR v tem smislu jasen. Če delavec ne sprejme ponudbe

delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno

delo, nima pravice do odpravnine. Eventualna ugotovitev

nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi ne pomeni avtomatično

nedopustnega ravnanja tožene stranke, kar je predpostavka

odškodninske obveznosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je stopila

v veljavo izključno zaradi zavrnitve ponujene nove pogodbe o

zaposlitvi, zavrnitev pa je bil razlog na strani tožnika samega,

kar je ugotovilo tudi sodišče. Zato ne moremo govoriti, da je

tožniku nastala škoda v višini neizplačane odpravnine.

Tožnik je z vlogo z dne 30.12.2004 najprej predlagal izdajo

popravnega sklepa, češ da mu je sodišče prve stopnje očitno

pomotoma prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneska

regresa za leto 2004 za čas od 1.8.2004 in ne od 1.7.2004. V

kolikor pri izdaji sodbe ni prišlo do pomote, pa tožnik vlaga

pritožbo zoper 2. odst. 3. tč. izreka sodbe o podrednem zahtevku

(pravilno: zoper 3. odst. 3. tč. izreka o podrednem zahtevku) in

predlaga spremembo sodbe v tem delu, tako da pritožbeno sodišče

datum 1.8.2004 nadomesti z datumom 1.7.2004. Regres v skladu s

131. čl. ZDR zapade v plačilo najkasneje do 1.7. tekočega leta in

ne do 1.8. tekočega leta. Sodišče v obrazložitvi sodbe tudi ni

navedlo, zakaj je zavrnilo višji zahtevek, torej je v tem delu

zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v

izreku izpodbijane sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb

postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč

nasprotuje samemu sebi. Tako je sodišče prve stopnje najprej

zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonite odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003, zavrnilo zahtevek za

ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter reparacijski zahtevek

tožnika za plačilo neizplačanih plač v obdobju do 30.9.2004 ter

izplačilo vseh bodočih zapadlih plač ter nato zavrnilo zahtevek

za plačilo regresa za leto 2004, v nadaljevanju pa je ugotovilo

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003,

ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika za čas do 30.9.2004 oz.

1.10.2004, in sicer v istih zneskih, kot jih je prej zavrnilo,

nato tožniku priznalo regres za leto 2004 spet v istem znesku,

kot ga je predhodno zavrnilo (razen zavrnitve dela zahtevka za

plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za obdobje

enega meseca) in na koncu, v nasprotju s prejšnjo odločitvijo o

zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega

razmerja, tožniku priznalo delovno razmerje do 30.9.2004 ter

odškodnino v višini odpravnine. Odločitev v izreku sodbe je torej

skoraj v celotnem obsegu v medsebojnem nasprotju.

Razlog za to vidi pritožbeno sodišče predvsem v tem, da je

sodišče prve stopnje nekritično sledilo tudi očitno napačnemu in

nelogično postavljenemu primarnemu ter nato podrejenemu zahtevku.

Kot izhaja iz tožbe in pripravljalnih vlog tožnika, je ta

postavil primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa sta v

večjem obsegu identična, kar pomeni, da nikakor nista v odnosu

primarnega in podrejenega zahtevka. Nelogično in nesprejemljivo

je, da bi bil identičen zahtevek najprej primaren, nato pa še

podreden. 3. odst. 182. čl. ZPP določa, da dva ali več tožbenih

zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča

stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu

zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred

njim, ni utemeljen. Očitno je, da takšno (eventualno) združevanje

zahtevkov ni možno in že pojmovno ni sprejemljivo v primeru

identičnih zahtevkov, temveč je dovoljeno in sprejemljivo v

primeru različnih tožbenih zahtevkov, od katerih uveljavlja

tožnik najprej enega (nepogojno) in le v primeru, če se v

postopku izkaže, da ta ne obstoji, drugega (pogojno).

Že zaradi navedene ugotovitve in tudi medsebojne povezanosti

zahtevkov je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti izpodbijano

sodbo v celoti, razen v 3. odst. tč. 3 izreka, v zvezi z

odločanjem o "podrejenem" zahtevku tožnika. V 3. odst. 3. tč.

izreka v zvezi z odločitvijo o podrejenem zahtevku je namreč

sodišče prve stopnje zavrnilo višji zahtevek tožnika iz naslova

regresa za letni dopust in tožnik se smiselno pritožuje le zoper

odločitev v tem delu. Ta odločitev pa ni pravilna. Pritožba

utemeljeno opozarja na določbo 2. odst. 131. čl. ZDR, da mora

delodajalec delavcu plačati regres za letni dopust najkasneje do

1.7. tekočega koledarskega leta, torej bi v primeru ugoditve

njegovemu zahtevku tožniku pripadale zamudne obresti od

neizplačanega regresa za leto 2004 že od 1.7.2004 dalje in ne od

1.8.2004 dalje, kot mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje.

Posledica razveljavitve izpodbijane sodbe iz razlogov bistvene

kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava je

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem

postopku pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožene stranke

vseeno opozarja tudi na sledeče:

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni

nezakonita zgolj zaradi tega, če delodajalec ne izpolni dolžnosti

predhodnega pisnega obveščanja delavca o nameravani redni

odpovedi v skladu s 3. odst. 83. čl. ZDR, posebno v konkretnem

primeru, ko iz dosedanjega dokaznega postopka izhaja, da je bil

tožnik kot sindikalni zaupnik celo natančneje seznanjen s

postopki selitve proizvodnje tožene stranke na drugo lokacijo in

v zvezi z reševanjem delavske problematike. Obenem tudi predhodno

pisno obvestilo delavcu o nameravani redni odpovedi iz poslovnega

razloga ne more imeti neposrednega učinka na redno odpoved samo,

saj je eventualno zadržanje učinkovanja redne odpovedi po 85. čl.

ZDR predvideno le v primeru redne odpovedi iz razloga

nesposobnosti ali iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se v

tem delu strinja z obširnimi pritožbenimi navedbami tožene

stranke.

Obenem pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče sodišča prve

stopnje, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev.

Ustrezno zaposlitev ZDR v 3. odst. 90. čl. sicer opredeljuje kot

zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja

izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem

delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o

zaposlitvi, vendar je okvir presoje ustreznosti zaposlitve lahko

širši. Pri tem bi vsaj smiselno kazalo upoštevati kriterije, ki

so jih za razporejanje iz kraja v kraj (čeprav tega inštituta

nova zakonodaja ne določa več) določili socialni partnerji v

okviru kolektivnih pogodb, posebno še, ker je glede na vsebino

predvidene pogodbe o zaposlitvi po novem ZDR (29. čl.) in tudi

sicer lahko zelo pomembno, kje delavec opravlja delo. 4. alinea

1. odst. 29. čl. ZDR kot eno od vsebin pogodbe o zaposlitvi

določa tudi kraj opravljanja dela; če ta ni točno naveden velja,

da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. V konkretnem

primeru, če je res uporabiti Kolektivno pogodbo za dejavnost

kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in

elektroindustrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/96 - 60/2002), je

potrebno opozoriti na določbo 13. čl. te kolektivne pogodbe, ki v

zvezi z inštitutom razporejanja iz kraja v kraj določa, da je

delavec lahko premeščen na delo v drug kraj, če mu je

zagotovljeno primerno stanovanje, oz. ima zagotovljen javni

prevoz z dela in na delo, s tem, da se mu čas odsotnosti z doma

zaradi prevoza na delo in z dela ne poveča za več kot dve uri. Za

sindikalnega zaupnika je v 4. odst. izrecno navedeno, da se ga

lahko razporedi v drug kraj le s soglasjem sindikata, katerega

član je. Pritožbeno sodišče je v zadevah Pdp 1856/2003 in Pdp

1231/2003 že zavzelo stališče, da je ustreznost ponujene

zaposlitve v novi pogodbi o zaposlitvi treba presojati ne le v

okviru določbe 3. odst. 90. čl. ZDR, temveč tudi ob smiselni

uporabi določbe 14. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 113/2002), ki prav tako

vsebuje določbe o razporejanju delavcev iz kraja v kraj. Glede na

takšno stališče pri odločanju v konkretni zadevi ni zanemarljivo

ugotoviti tudi, koliko bi trajala tožnikova pot na delo in iz

dela oz., ali bi se njegova odsotnost z doma zaradi prevoza na

delo in z dela povečala za več kot dve uri (kot to formulira 1.

odst. 13. čl. navedene panožne kolektivne pogodbe). Seveda bo v

konkretnem primeru sodišče moralo zavzeti tudi jasno stališče do

določbe 4. odst. 13. čl. navedene panožne KP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker

jih ta ni priglasila, odločitev o stroških pritožbe tožnika pa je

pridržana za končno sodbo, torej so uveljavljani pritožbeni

stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).