Appeal dismissed; employer's 15-day notice period starts when employee fails to attend defense hearings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če se delavec ne udeleži zagovora oz. se zagovoru izmika, začne

teči 15 - dnevni rok za podajo izredne odpovedi PZ s strani

delodajalca po 2. odstavku 110. člena ZDR z dnem, ko naj bi

delavec podal zagovor. V takem primeru se šteje, da delavec ne

nasprotuje obdolžitvi in zagovora ne namerava podati, s čemem pa

se delodajalec seznani šele z dnem, ko naj bi bil zagovor podan.

Zagovor delavcu omogoči, da delodajalcu predstavi okoliščine

v zvezi z očitano kršitvijo, delodajalcu pa, da se ob

dokončni seznanitvi z okoliščinami primera seznani z

razlogi, ki potjujejo oz. ne potrjujejo razlogov za izredno

odpoved PZ.

Rok za podajo izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR)

je začel teči šele, ko je tožena stranka po dveh preložitvah

zagovora na tožnikovo prošnjo in ob njegovi ponovni

odsotnosti ugotovila, da tožniku nove možnosti zagovora v

skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR ni več primerno

zagotoviti oz. omogočiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z

dne 25.4.2003, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo

po preteku odpovednega roka in se mu zato priznajo vse pravice iz

dela in po delu, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na

delo, mu vročiti pogodbo o zaposliti za nedoločen čas ter mu za

čas od poteka odpovednega roka obračunati in izplačati

pripadajočo plačo v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu vpisati delovno

dobo v delovno knjižico, sicer pa mu priznati tudi vse ostale

pravice iz delovnega razmerja za čas, ko ni delal in povrniti

stroške postopka, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki v pritožbi uveljavlja

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu

sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev

tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni

upoštevala 2. odst. 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 42/2002), saj je pogodbo o zaposlitvi mogoče

odpovedati le v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki

utemeljujejo izredno odpoved. V odpovedi je tožena stranka sama

navedla, da je bila z razlogi, ki odpoved utemeljujejo,

seznanjena že 27.2.2003, ko je prejela pojasnilo lečečega

zdravnika dr. P. in obvestilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje,

Območne enote Maribor. Dne 6.3.2003 mu je vročila obdolžitev pred

izredno odpovedjo, kar pomeni, da je za izredno odpoved potekel

15-dnevni rok (šteto od 27.2.2003 oz. najkasneje od 6.3.2003).

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil pravilno

vabljen na zagovor dne 23.4.2003 na sedežu tožene stranke. Vabilo

na zagovor tega dne bi morala tožena stranka tožniku vročiti

osebno, kot to določa 180. čl. ZDR v povezavi z 2. odst. 83. čl.

in 1. ter 2. odst. 177. čl. istega zakona, po postopku osebne

vročitve, ki je predpisan v 142. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 2/2004). Glede na potek dogodkov je

očitno, da tožniku pred izredno odpovedjo ni bil omogočen

zagovor. Prepričan je, da ni ravnal v nasprotju z navodili

svojega zdravnika, torej ni bilo utemeljenih razlogov za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kraj stalnega bivališča je zapustil

zgolj zaradi zdravljenja in obiska pri zdravniku oz. še dodatne

fizioterapije pri privatnem terapevtu, kot je to predlagal

svojemu zdravniku dr. P. Priče so potrdile, da se je tožnik

dejansko zdravil pri fizioterapevtu B. M., ki ima izkušnje pri

tovrstnih zdravljenjih, zaradi njegove prezasedenosti pa je lahko

intenzivno terapijo na tožniku opravil prav na zborih

reprezentance za mali nogomet v Bihaču, Kranju in Cerkljah.

Tožnikovo gibanje v dnevih, ko naj se ne bi držal navodil

zdravnika, ni odstopalo od predpisanega gibanja na relaciji dom -

zdravnik. Ni bilo potrebno, da bi moral od lečečega zdravnika za

vsak obisk zdravnika izven kraja stalnega bivališča pridobiti

posebno zdravnikovo soglasje, kot to zmotno zaključuje sodišče

prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah

pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na

absolutno bistvene kršitve določb postopka, ki so določene v 2.

odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu ne ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje

storilo katero od bistvenih kršitev določb postopka, na katere

pazi po uradni dolžnosti, obenem pa tudi, da je sodišče prve

stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in

pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe med postopkom pred

sodiščem prve stopnje, da mu je tožena stranka izredno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi po preteku 15-dnevnega roka iz 2. odst. 110.

čl. ZDR. Ta določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z

razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6

mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na

strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega

dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v

15 dneh, odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge

obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen

kazenski pregon. Zakon torej možnost izredne odpovedi delodajalca

(če ne gre obenem za razlog z znaki kaznivega dejanja) veže na

dejstvo njegove seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno

odpoved. Datum te seznanitve je dejansko vprašanje, načeloma pa

je v skladu s sodno prakso to šele datum, ko se delodajalec ob

zagovoru delavca seznani z vsemi okoliščinami (tudi

subjektivnimi), ki utemeljujejo izredno odpoved. Tudi v primeru,

če se delavec zagovora ne udeleži ali se mu izmika, je ta rok

mogoče šteti šele od tega datuma dalje. V takem primeru

delodajalec lahko šteje, da delavec ne nasprotuje obdolžitvi ali

da zagovora niti ne namerava podati, s čemer pa se prav tako

seznani šele ob datumu predvidenega zagovora. Načeloma je torej

šele zagovor tisti, ki delavcu omogoči, da predstavi delodajalcu

vse okoliščine v zvezi z očitano kršitvijo (okoliščine, ki so mu

v korist), na drugi strani pa tudi delodajalcu omogoči, da se

dokončno seznani z vsemi okoliščinami primera in potrdi ali ne

potrdi obstoj razlogov, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Glede na to se v konkretni zadevi tožnik neutemeljeno sklicuje na

dejstvo, da mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi po preteku zakonsko določenega roka, ki bi po njegovem

stališču moral začeti teči že od prejema pojasnila dr. M. P., ki

ga je tožena stranka prejela dne 20.2.2003 oz. pojasnila Zavoda

za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Maribor, ki

ga je tožena stranka prejela dne 27.2.2003 in iz katerih izhaja,

da potovanja tožnika v času zdravljenja oz. bolniškega staleža

(razen potovanj k izbranemu zdravniku in na ustrezne diagnostične

ali terapevtske postopke) ni dovoljeno. Tožena stranka je rok za

izredno odpoved lahko štela šele od 23.4.2004 dalje, ko je bilo

po dveh preložitvah zagovora na tožnikovo prošnjo in ob ponovni

odsotnosti tožnika že evidentno, da tožniku nove možnosti

zagovora ni niti več primerno zagotoviti oz. mu zagovora

omogočiti.

Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da ni bil

pravilno vabljen na zagovor, ki je potekal dne 23.4.2003 na

sedežu tožene stranke in ki se ga ni udeležil prav zato, ker na

zagovor ni bil pravilno vabljen. Najprej je potrebno pojasniti,

da ZDR nima določb o osebnem vabljenju delavca na zagovor. ZDR

namreč v 180. čl. določa, da mora delodajalec delavcu osebno

vročiti le sklep o disciplinski odgovornosti, v povezavi s tem pa

2. odst. 177. čl. ZDR določa, da mora biti delavcu osebno vročena

tudi pisna obdolžitev. V ZDR pa ni posebne določbe o osebnem

vročanju vabila na zagovor.

Sicer pa pritožbeno sodišče v konkretni zadevi opozarja predvsem

na 2. odst. 83. čl. ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred

izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor

(upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. zakona), razen če obstajajo

okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno

pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno

odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V

obravnavani zadevi je po zaključku pritožbenega sodišča

delodajalec storil vse, da bi delavcu omogočil zagovor. Če tožnik

tega ni izkoristil, je bil to v danih okoliščinah njegov problem,

nikakor pa ne okoliščina, ki bi jo bilo mogoče pripisati

delodajalcu. Le-ta je imel večje probleme že z vročitvijo

obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku,

ki je bila opravljena v prisotnosti štirih oseb dne 6.3.2003.

Večje so bile tudi težave delodajalca pri vročanju vabila tožniku

na zagovor za dne 26.3.2003, ki je bilo opravljeno v prisotnosti

štirih oseb dne 10.3.2003. Ob tem vročanju je tožnik takoj

pripomnil, da bo že od naslednjega dne po vsej verjetnosti v

bolniškem staležu. To lahko kaže le na njegovo izogibanje

postopku. V nadaljevanju je tožnik le en dan pred napovedano

možnostjo zagovora obvestil toženo stranko, da se nahaja v

bolniškem staležu, zaradi česar je tožena stranka možnost

zagovora benevolentno prestavila na 9.4.2003 ob 16. uri in o tem

tožnika obvestila telegramsko, ta telegram pa je prejela

tožnikova izvenzakonska partnerica. Ker je tožnik toženo stranko

ponovno seznanil s tem, da je do 18.4.2003 v bolniškem staležu,

je le-ta spet preložila zagovor na 23.4.2003 in ga o tem spet

telegramsko obvestila, telegram pa je spet sprejela njegova

izvenzakonska partnerica.

Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka želela tožniku večkrat

omogočiti zagovor in da do zagovora dejansko ni prišlo zaradi

okoliščin na tožnikovi strani. V nastali situaciji od tožene

stranke niti ni bilo več upravičeno pričakovati, da tožniku

omogoči zagovor, torej je bila vsaj ob zadnjem vabljenju na

ponovni zagovor podana tudi okoliščina iz 2. odst. 83. čl. ZDR,

ko od delodajalca ni bilo niti več upravičeno pričakovati, da

delavcu sploh še omogoči zagovor. S tem, ko je tožniku zaradi

njegove odsotnosti že tretjič nameravala omogočiti zagovor in ga

o tem telegramsko obvestila, je tožena stranka torej storila celo

več, kot se od nje pričakuje, in ker je bil tožnik ponovno

odsoten, izvedla zaslišanje prič in tožniku odpovedala pogodbo o

zaposlitvi.

Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da razlog za izredno

odpoved delodajalca v konkretnem primeru (razlog po zadnji alinei

1. odst. 111. čl. ZDR) sploh ni bil podan, ker naj bi spoštoval

navodila svojega zdravnika oz., ker je odpotoval iz kraja svojega

bivanja le zaradi svojega zdravljenja pri fizioterapevtu B. M. Iz

sklepov imenovanega zdravnika z dne 17.1.2003 in 5.2.2003 jasno

izhaja, da sme v času bolniškega staleža zavarovanec (tožnik)

zapustiti bivališče za obisk pri zdravniku in da mora upoštevati

navodilo osebnega zdravnika, le-ta pa je v svojem pojasnilu z dne

18.2.2003 navedel, da potovanja, razen na relaciji tožnikovega

doma in zdravnik oz. medicinska rehabilitacija ter nazaj, niso

bila dovoljena, prav tako pa je tudi izpovedal, da bi bila

potovanja lahko dovoljena le ob posebnem dogovoru z njim, vendar

dogovora ni bilo. Če je tožnik, sicer tudi selektor državne

reprezentance za mali nogomet oz. trener KMN Vitomarci, v času

bolniškega staleža res obiskoval (kot zatrjuje) svojega

fizioterapevta B. M. (še to pa ravno na zboru reprezentance za

mali nogomet v Cerkljah pri Kranju, na tekmi reprezentance

Slovenije dne 26.1.2003 v Bihaču ter 22.1.2003 in 31.1.2003 na

prvenstvenih tekmah KMN Vitomarci Era Petlja, kar je blago rečeno

nenavadno), to pomeni, da se ni držal navodil pristojnega

zdravnika oz. je brez njegove odobritve oz. odobritve imenovanega

zdravnika ali zdravniške komisije odpotoval iz kraja svojega

bivanja. To je v skladu z zadnjo alineo 1. odst. 111. čl. ZDR

utemeljen razlog za izredno odpoved delodajalca.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo. V posledici tega je odločilo tudi, da tožnik

sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v

povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).