Appeal dismissed; new evidence barred in retrial despite appellate court raising new legal issues.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje

razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, stranki v

ponovljenem postopku ne moreta navajati novih dejstev in

predlagati novih dokazov, četudi glede vprašanja, ki ga je

izpostavilo šele pritožbeno sodišče v razveljavitvenem

sklepu, saj to ne pomeni, da stranki teh navedb in dokaznih

predlogov nista mogli predhodno predložili brez svoje krivde

(362/2 člen ZPP). Glede na to, da je tožnica ves čas

zahtevala razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju

DR za določen čas, sodišče pa ni vezano na pravno podlago

tožbenega zahtevka, bi morala tožena stranka že na prvem

naroku v prvem postopku predložiti dokaze, da je bilo DR za

določen čas sklenjeno zakonito.

Določba 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 (izvajanje dokazov po

uradni dolžnosti) ne pomeni, da v postopku pred delovnimi in

socialnimi sodišči ne veljajo določbe ZPP glede eventualne

maksime. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti je vezano na

predhodno oceno sodišča, da kljub izvedbi predlaganih

dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za

odločitev in ne, da je sodišče dolžno izvajati dokaze, ki so

jih stranke predlagale po izteku prvega naroka za glavno

obravnavo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa

tožene stranke z dne 21.6.2002 in 12.9.2002 (1. tč. izreka).

Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje dne 21.6.2002 ni

prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja

(2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico po izteku

porodniškega dopusta pozove nazaj na delo, ji čas od 21.6.2002

vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in ji za čas po izteku

porodniškega dopusta do poziva na delo dalje izplača pripadajoče

nadomestilo plače z vsemi dodatki, kot če bi delala, skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega

posameznega zneska nadomestila (3. tč. izreka). Zavrnilo je tudi

zahtevek tožnice za izplačilo nadomestila, kot če bi delala, za

obdobje od 21.6.2002 do izteka porodniškega dopusta (4. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške

postopka v višini 250.000,00 SIT (5. tč. izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje

iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku

338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99,

96/02, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu

enkrat že odločalo in da se ves čas postopka razpravlja le o tem,

ali je bila tožnica prevarana in ali je tožena stranka pravni

naslednik družbe M. R. d.o.o. ali ne. Šele pritožbeno sodišče je

izpostavilo vprašanje zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi

za določen čas in prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora v

novem postopku oceniti, ali so bili podani zakoniti razlogi za

sklenitev takšnega delovnega razmerja. Tožena stranka je zato

vložila pripravljalni spis in v njem podala navedbe in dokaze, ki

so relevantni glede tega vprašanja. Tako je tožena stranka v tej

vlogi pojasnila, da je M. R. na prošnjo tožnice z njo sklenil

pogodbo o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki in sicer

potem, ko je tožnica pred tem podala enostransko odpoved

delovnega razmerja v družbi M. R. d.o.o.. S takšnim ravnanjem je

M. R. tožnici in njenemu otroku zagotovil socialno varnost. V tem

pripravljalnem spisu je tožena stranka tudi pojasnila, kako je

prišlo do tega, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila

podaljšana, ampak ji je prenehala s potekom časa, saj je tožnica

dne 20.5.2002 ponovno podala odpoved delovnega razmerja. Toženi

stranki ni znano, zakaj je tožnica tako ravnala. Glede na

navedeno sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožnici

delovno razmerje zaključila s potekom časa, za katerega je bila

sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, to je z 21.6.2002.

Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje zakonitega

zastopnika tožene stranke M. R. in zaslišanje A. R., ki je bila

seznanjena s celotno zadevo, predložila pa je tudi odpoved

delovnega razmerja z dne 20.5.2002 in 8.3.2002. Sodišče prve

stopnje je te dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo, ker naj bi

bila tožena stranka prekludirana. Toženi stanki ni mogoče očitati

krivde za to, da v predhodnem postopku ni podala teh navedb in

predlagala dokazov, saj se je takrat obravnavalo le vprašanje,

ali je tožnica pogodbo o zaposlitvi za določen podpisala zaradi

sile, grožnje ali v zmoti, zato tožena stranka ni vedela, da mora

podati še kakršnekoli dodatne navedbe in dokaze o ravnanju

pravdnih strank. Razen tega tudi Zakon o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004) določa, da če

sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne

more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede

dokaze tudi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi zato

predlagane dokaze moralo izvesti po uradni dolžnosti, saj je bilo

seznanjeno z dejstvi, ki so pomembna za odločitev v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je tako kršilo pravila postopka, kar je

imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja in s tem

povezano izdajo nepravilne in nezakonite sodne odločbe. Tožena

stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izvede predlagane dokaze

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne

kot neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339.

čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat

tožničin zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno

zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da prvostopenjsko

sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in

popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja,

katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih

je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in

pravilnost sodbe. Iz pritožbenih navedb pa je vendarle možno

razbrati, da sodišče prve stopnje šteje, da je bistvena kršitev

določb pravdnega postopka podana, ker je prvostopenjsko sodišče

nepravilno uporabilo določbe ZPP o eventualni maksimi, zlasti še

v povezavi z določbami ZDSS o izvajanju dokazov po uradni

dolžnosti.

Okoliščina, da se v prejšnjem postopku stranki in tudi sodišče

prve stopnje niso ukvarjali s tem, ali je bilo delovno razmerje

za določen čas sploh zakonito sklenjeno, ne pomeni, da tožena

stranka brez svoje krivde pred prvim narokom v novem postopku ni

mogla navajati dejstev in predlagati dokazov, ki jih je navedla

oz. predložila z vlogo z dne 30.6.2005. Tožnica namreč od vsega

začetka zahteva razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju

delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, kakor tudi

ugotovitev, da ji delovno razmerje 21.6.2002 ni prenehalo, temveč

ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Res je

sicer, da je tožnica tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da je

direktor tožene stranke s prevaro dosegel, da je tožnica po

porodu podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čeprav je

pred tem imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z

družbo M. R. d.o.o., za katero je tožnica ob vložitvi tožbe

domnevala, da je pravni prednik tožene stranke. Glede na to, da

sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, bi tožena

stranka ob takšnih tožbenih navedbah že v prvem postopku,

najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo morala predložiti

tudi obe listini (prilogi B2 in B3), ki ju je predložila šele na

prvem naroku v novem postopku dne 1.7.2005. Zgolj zaradi tega,

ker je pritožbeno sodišče v razlogih razveljavitvenega sklepa

zapisalo, da je ob upoštevanju načela nevezanosti sodišča na

pravno podlago tožbenega zahtevka potrebno ugotoviti, ali so

sploh bili podani zakoniti razlogi za sklenitev delovnega

razmerja za določen čas, ni mogoče trditi, da tožena stranka brez

svoje krivde že v prejšnjem postopku ni mogla predlagati izvedbe

dokaza z vpogledom v obe odpovedi delovnega razmerja ter dokaza z

zaslišanjem priče A. R..

Določba prvega odstavka 34. čl. ZDSS-1 ne pomeni, da v postopku

pred delovnimi in socialnimi sodišči ne veljajo določbe ZPP o

eventualni maksimi oz. v konkretnem primeru določba drugega

odstavka 362. čl. ZPP. V skladu s prvim odstavkom 34. čl. ZDSS-1

sodišče lahko po uradni dolžnosti izvede dokaze, če po izvedbi

vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti

dejstev, ki so pomembna za odločitev. Te določbe ni mogoče

razumeti tako, da bi bilo sodišče prve stopnje v vsakem primeru

dolžno izvajati dokaze, ki so jih stranke predlagale po izteku

prvega naroka za glavno obravnavo. Izvajanje dokazov po uradni

dolžnosti je vezano na predhodno oceno sodišča, da kljub izvedbi

predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za

odločitev. Takšne ocene sodišče prve stopnje v konkretni zadevi

ni sprejelo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tem sporu ni bil

dokazan obstoj nobenega od v 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) taksativno naštetih

pogojev, zaradi katerih je mogoče skleniti delovno razmerje za

določen čas. Tožena stranka tudi v novem postopku obstoja teh

pogojev ni zatrjevala, pač pa je s predložitvijo novega dokaza

skušala dokazovati, da bi tožnici delovno razmerje lahko

prenehalo tudi zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Edini

razlog, ki ga tožena stranka navaja za sklenitev delovnega

razmerja za določen čas, je, da je s tem skušala zagotoviti

socialno varnost tožnici. Navedeno ne glede na popolno

neprepričljivost teh navedb ne more predstavljati zakonitega

razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Sicer pa so povsem neprepričljive tudi navedbe tožene stranke

glede tega, da naj bi tožnica v času, ko je bila tik pred

porodom, sama odpovedala delovno razmerje za nedoločen čas, ki ga

je imela pri družbi M. R. d.o.o. in nato kratek čas po porodu še

delovno razmerje za določen čas in to ravno en dan, preden bi se

iztekel čas, za katerega je bilo to delovno razmerje za določen

čas sklenjeno.

Ob ugotovitvi, da ni bil podan nobeden od z zakonom taksativno

določenih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za določen čas,

je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku,

razveljavilo prvostopenjski in drugostopenjski sklep o prenehanju

delovnega razmerja in ugodilo tožničinemu reintegracijskemu

zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo

uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere

pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom

odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.