Appeal dismissed; fixed-term contract converted to indefinite due to employee's repeated breach of duties.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče ne navede,

katerih dokazov ni izvedlo, če to ni vplivalo na pravilnost

ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi neobrazložitev dokaznega

sklepa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

PZ, sklenjena za določen čas, ni zakonita, čeprav naj bi

bila sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, če je

bila dejansko sklenjena za določen čas zato, ker je bil

tožnik neposlušen in je večkrat kršil delovne obveznosti in

tožena stranka iz tega razloga z njim ni hotela skleniti PZ

za nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru razsodilo, da

je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen

čas, ki traja tudi po 1.7.2004 dalje. Tožniku je pri toženi

stranki 1.7.2004 nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato ga

je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za ves čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 1.7.2004

naprej, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati in

izplačati nadomestilo plače v višini vsakomesečne plače za

delovno mesto mesar - prodajalec, od bruto plače obračunati in

plačati vse ustrezne davke in prispevke, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega prikrajšanja

mesečnega zneska plače dalje do plačila ter mu v delovno knjigo

vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v 8

dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka

dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini

135.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh pod

izvršbo.

Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da se vzame na znanje umik

tožbe v delu, ki glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki

plačati regres za letni dopust za leto 2004 v višini 68.926,50

SIT ter ji obračunati in izplačati odškodnino za neizrabljen

letni dopust za leto 2003 in 2004, vse z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od 1.7.2004 dalje do plačila ter ji od bruto zneskov

obračunati davke in prispevke, v 8 dneh pod izvršbo in je v tem

delu postopek sodišče prve stopnje ustavilo.

S sklepom o popravi sodbe z dne 5.5.2005 je sodišče tudi

sklenilo, da se popravi sodba Pd 416/2004 z dne 30.3.2005, tako

da se v 3. tč. izreka sodbe doda besedilo: "Denarni zneski iz 2.

in 3. tč. izreka sodbe se nakažejo na transakcijski račun

pooblaščenca odvetnika I.G. pri banki ...."

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, jih

pravilno dokazno ocenilo, pri tem ni storilo niti očitane

bistvene kršitve določb postopka, niti drugih kršitev, na katere

pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne

ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi

uveljavlja najprej bistveno kršitev določb pravdnega postopka,

zlasti v tč. II. izreka sodbe, ki se nanaša restitucijo oz.

reintegracijo in meni, da ta izrek ni skladen s pogodbo o

zaposlitvi, ker je nejasen, nerazumljiv in iz izreka izpodbijane

sodbe ne izhaja in ni razvidno, kakšen znesek in v kakšnem roku,

s kakšnimi obrestmi in sploh od kdaj je tožena stranka dolžna

plačati tožniku. Poleg navedene bistvene kršitve pritožba

uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker

izpodbijana sodba temelji na popolni pravni domnevi, češ da naj

bi tožena stranka, ki je gospodarska družba d.o.o., bila pravni

naslednik nekdanjega samostojnega podjetnika R. B. s.p.. ZGD, ki

ureja statusno pravna vprašanja glede gospodarskih družb in

samostojnih podjetnikov, ne daje pravne podlage, za kot že

omenjeno, zmotno naziranje sodišča prve stopnje.

Razen tega pritožba zatrjuje, da ni povezave z R. B. s.p., saj

tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov o domnevnem pravnem

nasledstvu. Subjektivno mnenje tožnika o domnevni transformaciji

ni z ničemer dokazano. Tožena stranka je zakonito tožniku

odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas in tožnik ni

predložil nobenih dokazov o domnevnem pravnem nasledstvu.

Subjektivno mnenje tožnika o domnevni transformaciji ni z ničemer

dokazano. Tožena stranka je zakonito tožniku odpovedala pogodbo

o zaposlitvi za določen čas in tožnik ni upravičen do sodnega

varstva. Tožena stranka je bila prav tožniku izredno naklonjena,

saj mu pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz krivdnega razloga;

zoper njega ni podala predloga za kazenski pregon pri Okrožnem

državnem tožilstvu, čeprav je tožnika utemeljeno sumila, da je v

času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas storil več

kaznivih dejanj na škodo tožene stranke. Na podlagi odpovedi

pogodbe o zaposlitvi za določen čas je tožnik pridobil tudi

pravico, da prejema denarno nadomestilo pri Zavodu za

zaposlovanje, kar je izkoristil. O tem sodišče ni zavzelo

stališča. Pritožba očita še nadaljnjo bistveno kršitev določb

postopka, ker je sodišče prve stopnje med razlogi sodbe opustilo

navesti, katere dokaze je sprejelo z dokaznim sklepom in kateri

dokazi so bili zavrnjeni. Iz tega razloga so tudi razlogi sodbe

nepopolni in v znatni meri nerazumljivi. Za toženo stranko je

tudi novota citiranje pogodbe o odplačnem prenosu podjetja z dne

28.2.2003, saj takšnega dokaza sploh ni predlagala.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da

pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. V zvezi s

pritožbenimi očitki pripominja, da izrek v tč. II. ni nejasen,

kot meni pritožba, saj je sodišče v okviru tožbenega zahtevka

moglo in je pravilno odločalo le o pravici do poziva nazaj na

delo in o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja. Tak izrek

ni nejasen in nerazumljiv, res pa je, da na podlagi takega

izreka, v kolikor pride do prisilne izvršbe oz. če tožena stranka

ne bo sama izpolnila, bo moral tožnik, v kolikor ne bo zadovoljen

s prostovoljno izvršitvijo, zahtevati sodno varstvo; če ne

drugače, tudi v novem delovnem sporu. Očitana absolutna bistvena

kršitev določb postopka ni podana, saj je sodba v okviru izreka

izvršljiva.

Glede pritožbenega uveljavljanja zmotne uporabe materialnega

prava pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje

pravilno razsodilo in obrazložilo, da je na podlagi pogodbe o

brezplačnem prenosu dela podjetja (priloga B5 spisa) in na

podlagi izpovedb tako tožnika kot tudi zaslišane zakonite

zastopnice V. G. in priče E. G. sodišče pravilno ocenilo za

dokazano spremembo na strani delodajalca. To pomeni po 73. čl.

Zakona o delovnih razmerjih, da je prišlo le do spremembe

delodajalca in v takem primeru na novega delodajalca preidejo vse

pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja,

ki jih je delavec imel na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku

na delodajalca prevzemnika. To pa so posledice izvedenega prenosa

podjetja oz. dela podjetja na podlagi pravnega posla, kot določa

1. odst. 73. čl. ZDR. Zaradi tega je sodišče prve stopnje

pravilno zaključilo, da ni prišlo do prekinitve, prenehanja ali

do nove sklenitve delovnega razmerja med toženo stranko in

tožnikom.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno obrazlagalo,

kaj pomenijo vse sklenjene pogodbe za določen čas s prejšnjim in

sedanjim delodajalcem za tožečo stranko. Tudi sicer bi že na

podlagi pogodb, sklenjenih pri toženi stranki v delovnem razmerju

za določen čas, sodišče prve stopnje moglo zakonito zaključiti,

da razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ni bil

podan in da je bilo tudi zato nezakonito sklenjeno. Namreč ni šlo

za razlog začasnega povečanja obsega dela, saj je tožnik ista

dela opravljal dalj časa in po več zaporednih pogodbah o

zaposlitvi za določen čas. Zato je sodišče prve stopnje zakonito

odločilo, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno

razmerje za nedoločen čas. V kolikor pa je tožnik storil hujše

kršitve delovnih obveznosti oz. kršitve pogodbe o zaposlitvi, je

mogla tožena stranka na zakoniti podlagi začeti ustrezni postopek

glede očitkov hujše kršitve delovnih obveznosti. Ti očitki niso

razlog, da delovno razmerje za določen čas ne bi prešlo v delovno

razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka se je poslužila za

prenehanje delovnega razmerja zmotne pravne podlage in sicer

potek pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To je očitno že

ugotovila tudi tožena stranka sama, kot izhaja iz pritožbe. Zato

je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožeča stranka

v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki tudi po

1.7.2004. Ni podana niti bistvena kršitev določb postopka, ki jo

pritožba očita, o opustitvi navedbe, kakšen je bil dokazni sklep.

Ni bistvena kršitev določb postopka, če ni navedeno, kateri

dokazi niso bili izvedeni, če niso vplivali na popolnost

ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako opustitev obrazložitve

dokaznega sklepa, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Točno tudi ni, da je za toženo stranko novota citiranje pogodbe o

prenosu podjetja z dne 28.2.2003, saj iz podatkov pripravljalnega

spisa tožene stranke z dne 2.2.2005 izhaja, da je tožena stranka

predložila kot dokaz pogodbo o odplačanem prenosu dela podjetja z

dne 28.2.2003 in se nahaja v prilogi B5. Gre za netočno

pritožbeno navedbo tožene stranke.

Zaradi prej navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.