Appeal dismissed; salary reduction for work performance based on disciplinary breaches requires a formal disciplinary procedure.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Labour and Social Court rejected the appeal against a first-instance judgment ordering the employer to pay outstanding wages to the employee. The employer argued that the employee's salary reduction for work performance was justified by the employee's disciplinary breaches, while the employee contended that such a reduction constitutes a monetary penalty requiring a formal disciplinary procedure. The court held that while disciplinary breaches are a valid factor for assessing work performance, they cannot serve as a standalone legal basis for a salary cut without first conducting a formal disciplinary process.
Legislator headnote
AI generatedZakon o delovnih razmerjih; Zakon o delovnih odmerilih: A reduction in salary based on work performance may consider disciplinary breaches as a negative criterion, but such a reduction cannot be legally effected solely on the basis of alleged disciplinary violations without first conducting a formal disciplinary procedure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tožena stranka bi tožniku zakonito znižala plačo iz naslova
delovne uspešnosti le, če bi dokazala, da je bil tožnik zaradi
disciplinskih kršitev pri delu manj uspešen. Ni pa zakonito
znižanje plače iz naslova delovne uspešnosti le zaradi očitanih
disciplinskih kršitev, saj delavcu ni mogoče izreči denarne kazni
brez disciplinskega postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v
Murski Soboti razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči
stranki obračunati bruto znesek 53.839,80 SIT in mu izplačati
neto znesek 36.739,80 SIT in sicer za mesec junij 2004 obračunati
plačo 29.400,00 SIT, odvesti predpisane prispevke in davke ter
izplačati neto znesek 19.976,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 21.7.2004 do plačila, za mesec julij 2004 obračunati
plačo 3.041,40 SIT, odvesti predpisane prispevke in davke in ji
izplačati neto 2.062,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
21.8.2004 do plačila, za mesec avgust 2004 obračunati plačo
13.100,00 SIT, odvesti predpisane prispevke in davke in ji
izplačati neto znesek 8.898,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 21.9.2004 do plačila in za mesec december 2004
obračunati plačo 8.298,80 SIT, odvesti predpisane prispevke in
davke in ji izplačati neto znesek 5.803,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 21.1.2005 dalje do plačila. Nadalje je
sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči
stranki stroške postopka v znesku 46.970,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 22.3.2005 dalje do plačila, vse v roku 8
dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso
22.800,00 SIT, ki bi jo bila dolžna plačati tožeča stranka, v
kolikor je sodišče ne bi oprostilo plačila sodnih taks.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene
kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega
prava.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, jih
pravilno dokazno ocenilo, pravilno uporabilo materialno pravo,
pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere
pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne
ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.
Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je dokazni postopek
nedvomno pokazal, da je potrebno zavzeti drugačno stališče, kot
je to storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je že večkrat
v sporu omenjala 8. čl. pogodbe, ki določa, na kakšen način se
določi osnovna plača delavca in to nedvoumno, da se osnovna plača
lahko poveča ali zmanjša iz naslova delovne uspešnosti v skladu z
ugotovitvami delodajalca. Tožena stranka se je poslužila prav te
določbe pogodbe in izvršila zmanjšanje plače tožeči stranki iz
naslova delovne uspešnosti. Med kriteriji za določitev plače je
poleg kakovosti dela, inovativnosti in inventivnosti kot tretji
kazalnik upoštevan tudi na podlagi discipline pri izpolnjevanju
delovnih obveznosti. Nedvomno je tožena stranka na podlagi
evidentiranih ravnanj tožeče stranke, ki nedvomno predstavljajo
disciplinske kršitve, imela podlago, da se posluži tudi tega
kriterija. Sodišču je bila predložena podlaga o načinu
obračunavanja uspešnosti vseh 30 zaposlenih delavcev pri toženi
stranki. Podlaga je v 8. čl. Pogodbe o zaposlitvi in merilih, ki
jih je sprejel na podlagi tega določila direktor tožene stranke.
Ta so zadostna, da se je iz naslova uspešnosti pri plači odbilo
zneske, ki jih tožnik sedaj vtožuje. Sodišče je tudi nepravilno
uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je sklicevanje
izpodbijane sodbe na določila ZDR o disciplinski odgovornosti.
Tožena stranka bi se seveda lahko poslužila tudi uvedbe
disciplinskega postopka, verjetno celo odpovedi iz krivdnih
razlogov, vendar se je zaenkrat odločila, da nedisciplino tožeče
stranke upošteva kot negativni kriterij pri določanju plač.
Pravni zaključek sodišča, da je bilo to izvršeno brez določenih
kriterijev za ocenitev uspešnosti dela, je neutemeljen in v
izrecnem nasprotju z že navedenimi razlogi tožene stranke.
Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da
pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Bilo bi dopustno, v
kolikor bi se ugotovilo, da je v posledici morebitnih
disciplinskih kršitev šlo za zmanjšanje storilnosti oz. delovne
uspešnosti. To bi moglo biti, če bi zmanjšana delovna uspešnost
bila izkazana, upoštevno pri določitvi oz. zmanjšanju plače iz
razloga nedoseganja ustrezne delovne uspešnosti. Vendar dejstvo,
da je delavec storil disciplinske kršitve, samo za sebe ne more
biti razlog za zmanjšanje plače. Za disciplinske kršitve se lahko
izrekajo disciplinski ukrepi, med katerimi je tudi denarna kazen.
Vendar se denarna kazen izreka le po izvedenem disciplinskem
postopku. To pa pomeni, da je tožena stranka izrekla denarno
kazen brez disciplinskega postopka, ko je zmanjšala plačo
tožniku. Zaradi navedenega se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje
na merila, določena za ugotavljanje oz. ocenjevanje delovne
uspešnosti. Disciplinska kršitev sama za sebe ne more biti
zakonito merilo za ocenjevanje rezultatov dela tožnika. Podana
tudi ni zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka,
saj razen navajanja zakonitih razlogov pritožba ne konkretizira
konkretnih dejstev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.
Pri preizkusu po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje
ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne
bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni
dolžnosti.
Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot
neutemeljeno in potrditi izpodbijano odločbo sodišča prve
stopnje.