Appeal partially allowed; court held ZDSS non-binding on contract disputes under new ZDR principles.

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. I/2

izreka razveljavi, glede odločitve o pravdnih stroških (tč. II/2

izreka) pa razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu

potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke glede odločitve o 2. tč. tožbenega

zahtevka (ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima

strankama za delovno mesto vodje oddelkov z dne 29.6.1991 ni

prenehala veljati), se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne

sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Tudi v primeru odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe (90. člen ZDR)

velja varstvo starejših delavcev skladno s 114. členom ZDR.

Določbi 23. in 24. člena ZDSS (nevezanost na tožbeni zahtevek)

glede uveljavljana sodnega varstva zoper dokončne odločitve

delodajalca o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih

ni mogoče uporabiti pri odločanju o pravicah, obveznostih in

odgovornostih delavca skladno z PZ, sklenjeno na podlagi

pogodbenega principa, uvedenega z novim ZDR (na primer za

individualni delovni spor o nezakonitosti odpovedi PZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe

ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz

poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi

nezakonita in odpoved z dne 6.8.2003 razveljavilo, v tč. I/2

izreka pa je naložilo toženi stranki, da sklene s tožnico pogodbo

o zaposlitvi za nedoločen čas na delovno mesto, ki ustreza

strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam tožeče stranke. Pod tč.

II je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj tožena stranka

sklene z njo pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili I. odst.

19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz

meseca decembra 2002 in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje

stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega

razloga napačne uporabe materialnega prava, v zvezi s tč. I/2

izreka pa smiselno tudi zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka

in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti

ugodi ter obenem odloči o dosedanjih pravdnih stroških vključno s

pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da pri toženi stranki ni

bila obravnavana enako kot njeni sodelavki V. M. in N. V.. Odnos

direktorice tožene stranke do navedenih delavk ni enak, kot je

bil odnos direktorice do tožnice. S toženo stranko sta namreč

navedeni delavki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto

za visoko strokovno izobrazbo, ki je nimata prav tako, kot je

tudi nima tožnica. Tožnica ima mnogoletne bogate izkušnje, zato

bistveno boljše izpolnjuje pogoje za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za delovno mesto, za katero sta sklenili pogodbo o

zaposlitvi V. M. in N. V.. S spremembo sistemizacije pri toženi

stranki se pri delovnem mestu "vodja oddelka" ni bistveno menjala

vsebina dela, spremenili so se le nazivi. Tožena stranka je

zatrjevala, da je sprejela novo sistemizacijo zaradi nujnih ali

drugačnih potreb zagotavljanja nemotenega poteka opravljanja

storitev pri njej. To pa ne drži, saj tožena stranka delovnih

mest "vodja oddelka" sploh ni zapolnila, ta delovna mesta so

ostala nezasedena. Tudi to potrjuje stališče tožnice, da se jo je

želela tožena stranka le znebiti. Novega akta o sistemizaciji

zaradi nejasnosti sploh ni mogoče uporabljati, zato je nezakonit.

Na takšen akt pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo.

Tožena stranka bi morala pri tožnici upoštevati določbo I. odst.

19. čl. Akta o sistemizaciji, po kateri lahko delavci, ki so na

dan uveljavitve akta o sistemizaciji zaposleni in opravljajo dela

na delovnih mestih, za katera ne izpolnjujejo izobrazbenih

pogojev, pa imajo za to delovno mesto sklenjeno delovno razmerje

za nedoločen čas, delajo na teh delovnih mestih tudi vnaprej. Ker

je tožnica delala na delovnem mestu vodje oddelka AB, spremenil

se je le naziv tega delovnega mesta, bi morala tožena stranka

upoštevati tudi določbo 1. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji. Ob

predpostavki, da bo akt o sistemizaciji uporabljiv kot pravna

podlaga odločanja tožene stranke in sodišča, bo lahko tožena

stranka ponudila tožnici zgolj sklenitev druge pogodbe o

zaposlitvi, ki bo enaka kot doslej. Takšne pogodbe pa tožnica ne

bo podpisala, ker ne bo soglašala z delovnim mestom, kot ji ga

tožena stranka ponuja sedaj in ga bo tudi v bodoče. Vprašljiva pa

je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je dolžna tožena

stranka s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi (tč. I/2 izreka),

saj se tožnice ne more prisiliti, da jo sklene, tožena stranka pa

takšne sodbe ne bo mogla izvršiti. Izrek sodbe v tem delu pa je

mogoče razumeti tudi tako, da je zahtevek tožnice kot zavrnjen

vsebovan v II. tč. izreka sodbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh

pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da

pritožbi ugodi, izrek sodbe pod I. v celoti spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je

tožnica sprejela ponujeno delo in dne 4.9.2003 podpisala pogodbo

o zaposlitvi za novo delovno mesto. Glede na to je izrek

prvostopenjske sodbe (tč. I/2 izreka) v nasprotju z dejstvi v

spisu in se ga ne da izvršiti. V zvezi s to točko izreka

izpodbijane sodbe pa tožena stranka smiselno zatrjuje odločitev

sodišča prve stopnje mimo tožbenega zahtevka. Določba 114. čl.

ZDR varuje starejše delavce pred določenimi zlorabami

delodajalcev, teh pa tožena stranka ni storila. Sodišče prve

stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ne

ugotavlja odločilnega dejstva, da je tožnica v delovnem razmerju

pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne

4.9.2003. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo

materialno pravo, ko se v svojih razlogih sklicuje na določbo 6.

čl. ZDR v zvezi z določbo 14. čl. ZDR.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo, v katerem

predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev zavrnilnega

dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru na

pritožbo navaja, da tožnica nikoli ni bila v neenakopravnem

položaju napram preostalim sodelavkam. Zatrjevane nepravilnosti v

aktu o sistemizaciji niso predmet tega tožbenega zahtevka, kot to

zmotno zaključuje tožnica.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved

pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka

podala tožnici, nezakonita, zato ker tožena stranka ni upoštevala

določbe 114. čl. ZDR. Ob ugotovitvi, da je imela tožnica ob

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo

nove pogodbe o zaposlitvi z dne 6.8.2003 status starejše delavke

(201. čl. ZDR v zvezi z 236. čl. ZDR) in da ni izpolnjevala

minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine,

prav tako pa ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega

nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do

izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino in ker

tožnica tudi ni podala pisnega soglasja k tej odpovedi, je tožena

stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča ravnala nezakonito,

ko je tožnici podala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi s

ponudbo nove. 114. čl. ZDR ščiti starejše delavce tudi v primeru

uporabe določbe 90. čl. ZDR, ki opredeljuje odpoved s ponudbo

nove pogodbe o zaposlitvi.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje

utemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnice, ki se je

nanašal na to, da je dolžna tožena stranka z njo skleniti pogodbo

o zaposlitvi v skladu z določili I. odst. 19. čl. Akta o

sistemizacji delovnih mest tožene stranke iz decembra 2002. I.

odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke

(A 11) je omogočal delavcem, ki so na dan uveljavitve te

sistemizacije zaposleni in opravljajo delo na delovnih mestih, za

katera ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev, pa imajo za to

delovno mesto sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da

lahko delajo na teh delovnih mestih tudi vnaprej. V postopku pred

sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bilo s

spremembo sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki

tožničino delovno mesto "vodja oddelka" ukinjeno, pri čemer se

drugo, po tožničinem zatrjevanju primerljivo delovno mesto "dipl.

medicinska sestra - vodja oddelka (priloga A 12), tudi vsebinsko

razlikuje od delovnega mesta "zdravstveni tehnik - intenzivna

specialna nega II - vodja oddelka (A 4), na katerem je bila

razporejena tožnica do ukinitve tega delovnega mesta. Po stališču

pritožbenega sodišča se je I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji

delovnih mest pri toženi stranki uporabljal za tiste delavce, ki

so bili zaposleni in opravljali delo na delovnih mestih, za

katera niso izpolnjevali izobrazbenih pogojev, ne pa za delavce,

katerih delovna mesta so bila ukinjena (kot je bilo tudi v

primeru tožnice).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sta pritožbi tožnice in

tožene stranke utemeljeni v zvezi z I/2 tč. izreka izpodbijane

sodbe. Tožnica je namreč v 2. tč. tožbenega zahtevka vtoževala

ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za

delovno mesto vodja oddelkov z dne 29.6.1991 ni prenehala

veljati, sodišče prve stopnje pa je v zvezi z navedenim delom

tožbenega zahtevka razsodilo, da je dolžna tožena stranka

skleniti s tožnico pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na

delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi in delovnim

izkušnjam tožnice. Ker je pritožbeno sodišče ob upoštevanju

navedenega in z ozirom na pritožbene navedbe obeh strank

ugotovilo, da je v tem delu sodišče prve stopnje prekoračilo

tožbeni zahtevek (357. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 350. čl. ZPP),

pri čemer pa o 2. tč. tožbenega zahtevka, kot ga je vtoževala

tožnica v tožbi, ni odločalo, je izpodbijano sodbo v tč. I/2

izreka razveljavilo, pritožbo tožnice pa štelo tudi kot predlog

za izdajo dopolnilne sodbe (325. čl. ZPP). Ob upoštevanju

navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o

stroških, da bo lahko sodišče prve stopnje potem, ko bo odločilo

še o preostalem delu tožbenega zahtevka, ponovno odločilo o vseh

priglašenih pravdnih stroških, nastalih v tem individualnem

delovnem sporu.

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da se določbi 23. in 24. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št.

19/94, 20/98) v konkretnem individualnem delovnem sporu ne moreta

uporabiti, saj se citirani določbi nanašata na uveljavljanje

sodnega varstva zoper odločbe delodajalca o delavčevih pravicah,

obveznostih in odgovornostih, ne pa ko pride do uveljavljanja

pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z pogodbo o

zaposlitvi, sklenjeno na podlagi pogodbenega principa,

uveljavljenega z novim ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice o neenakopravnem

obravnavanju tožnice napram preostalim delavcem tožene stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da zasedbe nekaterih delovnih mest po delavcih, ki za ta delovna

mesta nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, še ni mogoče šteti kot

šikano tožene stranke napram tožnici. Sodišče prve stopnje je

namreč ugotovilo, da so ti delavci ostali na svojih delovnih

mestih na podlagi I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih

mest pri toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča tožnica

tudi neutemeljeno zatrjuje nezakonitost Akta o sistemizaciji

delovnih mest pri toženi stranki, saj zatrjevana možnost različne

interpretacije posameznih določb tega akta še ne predstavlja

nezakonitosti akta samega po sebi.

Ker so bili pritožbeni razlogi tožnice in tožene stranke podani

le v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede I/2 tč.

izreka izpodbijane sodbe, v tem delu pa je bilo potrebno pritožbo

tožnice šteti tudi kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je

pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo, tč. I/2

izpodbijane sodbe razveljavilo (357. čl. ZPP), pritožbo tožnice v

tem delu pa štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter

zadevo glede preostalega dela tožbenega zahtevka, o katerem s

predmetno sodbo še ni bilo odločeno, vrnilo v nadaljnji postopek.

V preostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo

nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe, saj niso bili podani niti

pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). Posledično je

razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da bo lahko

sodišče prve stopnje po odločitvi o preostalem delu tožbenega

zahtevka ponovno odločilo tudi o vseh nastalih pravdnih stroških,

vključno s pritožbenimi (4. odst. 165. čl. ZPP).