Appeal dismissed; termination via employer letter invalid; court cannot end contract via 118 ZDR here.

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu (tč. 1., 2., 3. in 4. izreka).

Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker delavka ni podpisala dopisa z naslovom "sporazumno prenehanje

delovnega razmerja", ki ji ga je poslal delodajalec (skupaj z

zaključeno delovno knjižico), ni prišlo do sporazumne

razveljavitve PZ. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno

razmerje, saj lahko PZ preneha veljati le na podlagi sklenjenega

pisnega sporazuma.

Možnost uporabe 118. člena ZDR (prenehanje PZ na podlagi sodbe

sodišča) pride v poštev le v primeru nezakonite odpovedi PZ, ne

pa tudi v drugih primerih prenehanja PZ iz 75. člena ZDR, med

katere spada tudi sporazumna razveljavitev (79. člen ZDR).

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo in

sklepom ugotovilo, da je prenehanje delovnega razmerja tožeče

stranke pri toženi stranki na podlagi dopisa z dne 9.9.2003,

naslovljenega kot "sporazumno prenehanje delovnega razmerja",

nezakonito, v celoti iz razlogov na strani tožene stranke (točka

1. izreka sodbe); ugotovilo je, da tožeči stranki delovno

razmerje ni prenehalo z dnem 10.9.2003, temveč še vedno traja

(točka 2. izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožeči priznati

vse pravice iz naslova delovnega razmerja od 10.9.2003 dalje do

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter jo pozvati nazaj na

delo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka 3. izreka sodbe);

tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 124.542,00 SIT

pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 dalje do plačila (točka 4.

izreka sodbe). Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki

19.800,00 SIT pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude pa

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2004 dalje do plačila

(točka 5. izreka sodbe).

Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, in sicer

zoper točko 1. do 4. izreka, skladno z zakonitimi določili 19.

člena ZDSS/2004 (prej 14. člen ZDSS/94) v zvezi s členom 338.

ZPP, iz vseh pritožbenih razlogov, po 30. členu ZDSS/2004, ter

pritožbenemu sodišču predlaga, da postopa po 3. odst. 30. člena

ZDSS, oz. napadeno sodbo in sklep v izpodbijanem delu (točka 1.

do 4.) v celoti spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke

zavrne, hkrati pa ji naloži v plačilo tudi vse stroške

pritožbenega postopka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

ki tečejo od dneva odločitve sodišča druge stopnje dalje do

plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

V pritožbi navaja, da so odločitve sodišča prve stopnje napačne

ter tudi preuranjene. Že sam zahtevek sodbe in sklepa je

vprašljiv. Sodišče ne sme nekritično ugoditi vsakršnim zahtevkom

(člen 3. ZPP v zvezi s členom 19. ZDSS/2004). V točki 3. zahtevka

namreč ni jasno, in sodba sploh ne vsebuje razlogov, zakaj je

sodišče priznalo "vse pravice" iz delovnega razmerja. Poleg tega

bi moralo sodišče prve stopnje sklep (točka 4. in 5. izreka)

pobotati med seboj in nato zgolj tisti stranki, ki je pretežno

dolžna povrniti te stroške, dosoditi razliko. Zato gre v tem

primeru za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14.

točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 30. in 19. členom

ZDSS/2004. Tako napadena sodba in sklep nimata razlogov o

odločilnih dejstev in se ne moreta preizkusiti.

Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo intencije novega ZDR, ki

se kaže n.pr. v 110. členu, saj je očitno, da gre v konkretnem

primeru za tako sprti stranki, da očitno "ni mogoče nadaljevati

delovnega razmerja". To je jasno ob upoštevanju vseh okoliščin in

interesov obeh pogodbenih strank, na kar kažeta tudi še preostali

odprti pravdni zadevi, ki jih imata stranki pred sodiščem prve

stopnje. Nadalje sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pomembnega

pravnega dejstva, in sicer ali je tudi v primeru, da je bila

odpoved delodajalca nezakonita, delavka še vedno želela

nadaljevati delovno razmerje, kajti iz postavljenega zahtevka

točke 3. to ni nesporno. Po izrecni določbi 2. odst. 118. člena

ZDR, ki bi ga moralo sodišče v tem primeru uporabiti, bi na to

sodišče prve stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti, saj gre

za smiselno uporabo materialnega prava. V takem primeru lahko

sodišče odloči tudi o trajanju delovnega razmerja, ne glede na

predlog delavca. Sodišče bi v tem primeru priznalo delovno dobo

delavki in druge pravice ali morebitno odškodnino po pravilih

civilnega prava, česar pa ni storilo.

Tožeča stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev

pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa

sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se smeta sodba

in sklep izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso

podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko

stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe in sklepa

pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka

po 2. odst. 350. člena ZPP/99 v zvezi s 366. členom ZPP, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče

soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve

stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

Tožena stranka v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih

razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil

dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko

povzročil drugačno dokazno oceno, kot jo je že pravilno zavzelo

sodišče prve stopje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito

izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve

stopnje, da dopis tožene stranke z dne 9.9.2003 (dokaz: A/1),

naslovljen kot "sporazumno prenehanje delovnega razmerja", na

podlagi katerega je tožena stranka tudi zaključila tožeči stranki

delovno knjižico z dnem 10.9.2003 (dokaz: A/2), ni podpisan s

strani tožeče stranke, zato o sporazumni razveljavitvi pogodbe o

zaposlitvi ni mogoče govoriti. Tega pa tožena stranka tudi v

sodnem postopku ne zatrjuje. V vlogi z dne 28.6.2004 je nedvoumno

priznala dejstvo, da je bil nezakonito izveden postopek

razveljavitve pogodbe o zaposlitvi.

Poleg tega sam poziv na vrnitev na delo nima nobene pravne

podlage. Delovno pravno razmerje med delavcem in delodajalcem se

namreč prične na podlagi obojestranskega soglasja o delu in

zaposlitvi s podpisom pogodbe o zaposlitvi s strani obeh strank.

Pogodba o zaposlitvi, ki je bila iz kateregakoli razloga

odpovedana, tako s strani ene, kot tudi s strani druge pogodbene

stranke, se lahko ponovno vzpostavi spet le na podlagi

obojestranske volje strank. Delovno razmerje ima značaj

dvostranskega razmerja. Ravno zaradi tega ni pravno dopustno, da

delodajalec, ki delavcu pisno odpove pogodbo o zaposlitvi, učinek

te odpovedi pa že nastopi, to odpoved enostavno prekliče in s tem

doseže, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja več (čeprav je

morda očitno, da se delavec s tem ne strinja).

Za pravni nastanek delovnega razmerja je potreben tudi pristanek

delavca oz. med delovnim sporom pripoznava zahtevka ali sodna

poravnava. Ker takšnega pristanka tožeča stranka ni podala, je

tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, in je sodišče prve stopnje

pravno utemeljeno ugodilo zahtevku, kot je bil postavljen. Do

sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tem primeru ni

prišlo, saj 79. člen ZDR/2002 jasno določa, da lahko stranki

pogodbo o zaposlitvi kadarkoli razveljavita s pisnim sporazumom,

ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu

zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz

naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in da je sporazum,

ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Zato dopis tožene

stranke - "sporazumno prenehanje delovnega razmerja" - ni pisni

sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, saj ni podpisan s

strani obeh strank (in ne vsebuje določbo o posledicah, ki

nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri

uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti).

Res imata 4. in 5. točka izreka odločbe naravo sklepa. Odločba o

stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odst. 128. člena ZPP);

vendar poimenovanje konkretne odločbe s sodbo in sklepom ne

predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP,

kot to zmotno zatrjuje pritožba. Prav bi tudi bilo, da bi sodišče

prve stopnje izvršilo pobotanje stroškov postopka (tč. 4. in 5),

vendar tudi v tem primeru sodišče prve stopnje ni storilo

bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi moralo

pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo in sklep sodišča prve

stopnje. Tudi ni pravno sprejemljiva pritožbena navedba, naj

pritožbeno sodišče postopa v pritožbenem postopku po določbi 3.

odst. 30. člena ZDSS-1 (Ur.l. RS št. 2/2004), ki je začel veljati

1.1.2005 (84. člen tega zakona), saj je bila izdana izpodbijana

sodba pred uveljavitvijo tega zakona, s katerim se je postopek

pred sodiščem prve stopnje končal (13.10.2004). Zato se v takem

primeru postopek nadaljuje po določbah Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94, 20/98 - ZST-G, št.

42/2002 - ZDR in 63/2003 - odl. US).

Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve

stopnje postopati po določbi 110. člena ZDR/2002, saj gre za spor

le zaradi ugotovitve neveljavne sporazumne razveljavitve pogodbe

o zaposlitvi (na podlagi dopisa tožene stranke z dne 9.9.2003,

kot "sporazumnega prenehanja delovnega razmerja").

Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče

prve stopnje v tej zadevi ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji

po določbi 118. čl. ZDR/2002. Sodiše ni ugotovilo, da je odpoved

pogodbe delodajalca nezakonita. Odločalo je le o neveljavnosti

sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi (79. čl. ZDR). V

takem primeru sodišče nima pravne podlage za odločitev o

prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe po 118. čl. ZDR.

Do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča lahko

pride le, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca

nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja,

in na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar

najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo

in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna odškodnino

po pravilih civilnega prava. Delavec lahko zahtevo uveljavlja do

zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Po 2.

odst. 118. čl. ZDR pa sodišče lahko samo odloči, če ugotovi, da

nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Možnost

uporabe 118. čl. ZDR torej pride v poštev le v primeru nezakonite

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa je po 75. čl. ZDR le eden

od razlogov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta

možnost torej ne pride v poštev pri drugih, v 75. čl. ZDR

naštetih razlogih za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi,

med temi tudi v primeru sporazumne razveljavitve (79. čl. ZDR).

Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za zakonito

izdajo sodne odločbe, zato jih pritožbeno sodišče ni presodilo.

Sodišče v obrazložitvi sodbe presodi le navedbe pritožbe, ki so

odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče

zato ugotavlja, da sta izpodbijana sodba in sklep

materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene

stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka

svoje pritožbene stroške in sicer tožena zato, ker ni uspela s

pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP),

tožeča stranka pa stroške glede odgovora na pritožbo, ker ni bil

potreben (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena

ZPP), kot vse to izhaja iz izreka te sodbe.