Appeal dismissed; interim order under ZDR requires ZIZ rules, making review against final decision inadmissible.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of the applicant's request for an interim order. The applicant argued that the lower court ignored statutory duties and failed to assess the risk of irreparable harm caused by the employer's wrongful dismissal. The court ruled that interim orders under the Employment Relations Act are governed by the Enforcement and Security Act, which explicitly prohibits review against final decisions in enforcement proceedings.
Legislator headnote
AI generated286. člen ZIZ; 10. člen ZIZ: Interim orders under the Employment Relations Act are treated as enforcement measures under the Enforcement and Security Act, rendering review against final decisions inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Začasna odredba je oblika zavarovanja terjatev in ima skladno z
286. členom ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Tudi če gre za začasno
odredbo po 3. odstavku 85. člena ZDR (zadržanje učinkovanja
prenehanja PZ zaradi odpovedi), se glede predpostavk za izdajo
začasne odredbe uporabljajo določbe ZIZ (272. člen ZIZ). Zato
revizija zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi začasne odredbe,
s katero je tožnik predlagal zadržanje prenehanja PZ zaradi
odpovedi, ni dovoljena. ZIZ v 1. odstavku 10. člena namreč
določa, da zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe
in zavarovanja, revizija ni dovoljena.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo
tožnika z dne 8.8.2005, dopolnjeno z vlogo z dne 9.8.2005.
Zoper takšen sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnik. Navaja,
da je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi predloga za izdajo
začasne odredbe nedopustno spregledalo, da je tožena stranka z
nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z grobo zlorabo prava
sestavila popolnoma napačen konstrukt zoper novinarja z
najboljšimi referencami na Dnevniku, prejemnika petih najvišjih
nagrad in priznanj. Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo
začasne odredbe izkazal ne le verjetnost, ampak gotovost terjatve
in nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je
nezakonito in neustavno ignoriralo določbo 43. čl. Zakona o
delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 27/2004,
10/2004), po kateri lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda
začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči nastanek težko
nadomestljive škode ali prepreči uporaba sile. Sodišče prve
stopnje naj bi se s tem pristransko postavilo na stran
delodajalca, kot močnejše stranke. Sodišče prve stopnje je s tem
tudi kršilo 3. člen Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS št. 19/94 -
73/2004), ki določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške
funkcije vezan na ustavo in zakon ter da je v skladu z ustavo
vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na
ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Tožnik je
predlagal izdajo začasne odredbe, ne da bi se pri tem skliceval
na katerokoli vrsto začasne odredbe, zato bi sodišče prve stopnje
moralo upoštevati smisel in namen tožnikovega predloga ter pri
tem upoštevati določbo 43. čl. ZDSS. Sodišči prve in druge
stopnje sta kršili načelo pravne pomoči tožniku, ki tako ni bil
pravočasno in natančno obveščen o možnih pravnih poteh v postopku
pred sodiščem, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev
določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in
zakonitost sodne odločbe na prvi in drugi stopnji. Sodišče prve
stopnje pri obravnavi predloga za izdajo začasne odredbe ni
uporabilo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - UPB1, Ur.
l. RS št. 40/04), saj je odločilo na podlagi vpogleda v listine.
Sodišče bi korektno in nepristransko poslovalo s tem, da bi
vpogledalo v listine in uporabilo določbe 43. čl. ZDSS. Zaradi
navedenega je sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijanem
sklepu na določbe ZIZ neutemeljeno, nezakonito, zavajajoče in
neustavno. Tožnik sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti takoj
sprejme začasno odredbo v skladu s 43. čl. ZDSS, s katero bo
preprečilo nadaljnjo uporabo sile in nastanek težko nadomestljive
škode.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku
(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) v zv. s 366. čl. ZPP
je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah
razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni
dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz
1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339.
čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita sklicevanje na
določbe ZIZ. Začasna odredba je oblika zavarovanja terjatev, zato
ima v skladu z 268. čl. ZIZ učinek sklepa o izvršbi in se zanjo
uporabljajo določbe ZIZ. To velja tudi za začasno odredbo,
predvideno v tretjem odstavku 85. čl. ZDR. Tudi začasna odredba,
izdana na podlagi tretjega odstavka 85. čl. ZDR, ima učinek
sklepa o izvršbi in tudi zanjo morajo biti izpolnjene splošne
predpostavke za izdajo začasne odredbe, določene v 272. čl. ZIZ.
Navedeno pomeni, da tudi glede začasne odredbe, predvidene v 85.
čl. ZDR, velja določba 10. čl. ZIZ o nedovoljenosti revizije. V
zvezi s tožnikovim predlogom za izdajo začasne odredbe
predpostavk iz 272. čl. ZIZ sicer ni bilo potrebno posebej
ugotavljati, saj ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo takšne
začasne odredbe, kakor je predpisan v 85. čl. ZDR, to je
nasprotovanje sindikata odpovedi pogodbe o zaposlitvi in
delavčeva predhodna zahteva delodajalcu za zadržanje učinkovanja
prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi.
Vse preostale pritožbene navedbe se sploh ne nanašajo na
izpodbijani sklep o zavrženju revizije, temveč na sklep sodišča
prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za
izdajo začasne odredbe ter na drugostopenjski sklep, s katerim je
bila zavrnjena tožnikova pritožba. Zaradi navedenega pritožbeno
sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja, saj je v tem
postopku potrebno presojati pravilnost in zakonitost sklepa o
zavrženju revizije, ne more pa pritožbeno sodišče še enkrat
odločati o pravilnosti zavrnitve predloga za izdajo začasne
odredbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o
pravdnem postopku, ko je zavrglo tožnikovo revizijo. V skladu s
prvim odstavkom 374. čl. ZPP prepozno, nepopolno ali nedovoljeno
revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez
naroka. Revizija je nedovoljena, če je vložena zoper sodbo, zoper
katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. čl.
ZPP). Prvi odstavek 10. čl. ZIZ izrecno določa, da zoper
pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni
dovoljena revizija. S sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp
1004/2005 z dne 27.7.2005 je bil potrjen sklep sodišča prve
stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ta sklep
tako pomeni pravnomočno odločbo, izdano v postopku zavarovanja,
zato revizija zoper njega glede na citirano določbo ZIZ ni
dovoljena.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP v
zvezi s 366. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in
potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso
podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne
razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.