Court allows appeal against termination, ruling fixed-term contracts converted to indefinite due to employer's fault.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

da glasi:

"1. Kot nezakonito se razveljavi obvestilo o prenehanju delovnega

razmerja, ki datira z dne 27.8.2003 in ki ga je podpisal direktor

tožene stranke.

2. Kot nezakonit se razveljavi odgovor tožene stranke za odpravo

kršitve z dne 3.10.2003, ki ga je podpisal direktor tožene

stranke.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo

za nedoločen čas, to je na delovno mesto sestavljalec elektro in

mehanskih sklopov III oz. na drugo delovno mesto, ki ustreza

njeni strokovni izobrazbi in sposobnostmi, s polnim delovnim

časom od 8.9.2003 dalje, ji obračunati in izplačati vse

neizplačane plače od 8.9.2003 dalje, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje

dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od

bruto zneskov, ter ji v delovno knjižico vpisati manjkajočo

delovno dobo, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

[JEDRO]

Tožena stranka je tožnici v času veljavnosti ZDR/90 trikrat

podaljšala delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, iz razloga

začasno povečanega obsega dela, iz istega razloga (začasno

povečan obseg dela) pa je tožena stranka s tožnico sklenila še

dve pogodbe pogodbi o zaposlitvi za določen čas že v času

veljavnosti novega ZDR/2002 (do septembra 2003). Zato je tožnici

delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno

razmerje za nedoločen čas že po prej veljavnem 18. členu ZDR/90,

saj niso bili podani zakoniti razlogi za sklenitev delovnega

razmerja za določen čas po 17. členu ZDR, ker negotovost glede

bodočega obsega proizvodnje, ki naj bi bila razlog za sklenitev

PZ za določen čas, ni zakonit razlog za sklenitev delovnega

razmerja za določen čas. Sodišče je tožnici zakonito priznalo

delovno razmerje za nedoločen čas, čeprav novi ZDR v 53. členu

dopušča sklepanje večih PZ za določen čas zaporedoma (veriženje)

za največ dve leti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot

nezakonito razveljavi obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z

dne 27.8.2003 (I/1 točka), da se kot nezakonit razveljavi odgovor

tožene stranke za odpravo kršitve z dne 30.10.2003 (I/2 točka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice za reintegracijo in

reparacijo (I/3 točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povrnitev

stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I/4 točka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka

(II. točka).

Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava

po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sklep (pravilno sodbo) sodišča prve stopnje

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno pritožbi

ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko

stanje, pri čemer je tudi napačno tolmačilo določilo 52. člena

Zakona o delovnih razmerjih, ko je navedlo, da delovno razmerje

sklenjeno za določen čas ni bilo sklenjeno nezakonito. 3. alinea

1. odst. 52. člena ZDR izrecno določa začasen povečan obseg dela,

in ne samo povečan obseg dela, kot je to zmotno tolmačilo

sodišče, že sama beseda začasno pa opredeljuje tudi značaj dela,

ki je začasen, torej ni trajen. Po prepričanju tožnice je tožena

stranka kršila določila 52. in 54. člena ZDR, sodišče pa je tudi

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v dokaznem sklepu

zavrnilo vpogled v sklepanje novih pogodb o zaposlitvi z novimi

posamezniki na identičnih delovnih mestih. Če bi tožena stranka

dostavila vse pogodbe o zaposlitvi za delavce, ki jih je na novo

zaposlila in sicer O. D., M. S., K. K., L. K. in drugih, bi

sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce

na identičnih delovnih mestih, izpovedba direktorja pa je bila

zgolj splošna in pavšalna. Zaradi navedenega bi moralo priti do

transformacije delovnega razmerja tožnice iz delovnega razmerja

za določen čas v nedoločen čas.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na

podlagi 2. točke (če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo

listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira

samo na te dokaze) in 4. točke (če misli, da je dejansko stanje v

sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve

stopnje zmotno uporabilo materialno pravo) 358. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004 - ZPP).

Iz izvedenega dokaznega postopka je ugotoviti, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica vložila pravočasno

tožbo, s katero je uveljavljala transformacijo pogodbe o

zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, saj je uveljavljala

varstvo pravic zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi ob

prejemu obvestila o prenehanju delovnega razmerja z dne

27.8.2003, v katerem je tožena stranka tožnico obvestila, da ji

preneha delovno razmerje po poteku pogodbe o zaposlitvi za

določen čas in je z dnem 7.9.2003 razrešena vseh delovnih

dolžnosti. Tožnica je podala poziv na odpravo kršitve dne

12.9.2003, tožena stranka pa je dne 3.10.2003 tožnici podala

odgovor delodajalca na poziv za odpravo kršitve. Tožnica je nato

dne 3.10.2003 s priporočeno poštno pošiljko vložila tožbo na

pristojno sodišče. Tožnica je tako vložila pravočasno tožbo po

določilu 2. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l.

RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ki določa, da če delodajalec

v roku 8 dni od vročene pisne zahteve delavca ne izpolni svoje

obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko

delavec v roku 30 dni od poteka za izpolnitev obveznosti oz.

odprave kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred

pristojnim sodiščem.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica s toženo

stranko sklenila skupaj deset pogodb o zaposlitvi in sicer v času

od 8.6.2000 do 7.9.2003 in sicer vse na delovnem mestu 405 -

sestavljalec elektro in mehanskih sklopov 3 in sicer pogodbo o

zaposlitvi z dne 5.6.2000 za čas od 8.6.2000 do 7.9.2000 zaradi

začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne

6.9.2000 za čas od 8.9.2000 do 7.6.2001 zaradi začasno povečanega

obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 5.9.2001 za čas od

8.9.2001 do 7.12.2001 zaradi začasno povečanega obsega dela,

pogodbo o zaposlitvi z dne 27.11.2001 za čas od 8.12.2001 do

7.3.2002 zaradi začasno povečanega dela, pogodbo o zaposlitvi z

dne 26.2.2002 za čas od 8.3.2002 do 7.6.2002 zaradi začasno

povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 29.5.2002 za

čas od 8.6.2002 do 7.8.2002 zaradi začasno povečanega obsega

dela, pogodbo o zaposlitvi z dne 8.7.2002 za čas od 8.8.2002 do

7.11.2002 zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o

zaposlitvi z dne 24.10.2002 za čas od 8.11.2002 do 7.5.2003

zaradi začasno povečanega obsega dela, pogodbo o zaposlitvi z dne

28.4.2003 za čas od 8.5.2003 do 7.6.2003 in pogodbo o zaposlitvi

z dne 26.5.2003 za čas od 8.6.2003 do 7.9.2003 zaradi začasno

povečanega obsega dela.

Delovno razmerje za določen čas je bilo tako po stari

delovnopravni zakonodaji kot po novem Zakonu o delovnih razmerjih

(Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02) izjema, ki je v novem ZDR/02

urejena v 52. členu. 1. odst. 10. člena ZDR namreč določa, da se

pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni

drugače določeno, 2. odst. istega člena pa določa, da če s

pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma, če

pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki

ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena

za nedoločen čas. Navedeno pomeni, da zloraba instituta delovnega

razmerja za določen čas ni dopustna. Tudi Direktiva 1999/79/ES

določa, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas

dopustno le v primeru, če zato obstajajo utemeljeni stvarni

razlogi. Določitev stvarnih oz. objektivnih razlogov pa je

prepuščena nacionalnim zakonodajam. Tako ZDR/02 v 52. členu

določa objektivne razloge, zaradi katerih se izjemoma lahko

sklene delovno razmerje za določen čas, skupni imenovalec

navedenih razlogov pa je začasnost potrebe po delu delavca, kot

to pravilno opozarja pritožba.

Če se izkaže, da v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen

čas ni bilo zakonsko določenih pogojev, se šteje, da je bila

pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas po določilih 54.

člena ZDR/02. Kot izhaja iz direktorjeve izpovedi, je število

naročil nihalo, negotovost v gibanju obsega proizvodnje pa ni

razlog naveden v vseh pogodbah o zaposlitvi - začasno povečan

obseg dela, gre namreč za tipični poslovni riziko. Bojazen zaradi

negotove prihodnosti, da se bo zmanjšal obseg dela do te mere, da

tožničino delo ne bo več potrebno in negotovost v gibanju obsega

proizvodnje in dejstva, ker se mora tožena stranka obnašati na

trgu zelo konkurenčno glede na dogajanja na domačem in svetovnem

trgu, ni razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, pač pa

tipični poslovni riziko. Ob vse močnejši konkurenci na trgu doma

in v svetu je namreč lahko vprašljivo gibanje obsega proizvodnje

oz. obsega naročil prav v vseh podjetjih.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica v času

veljavnosti ZDR/90 sklenila osem pogodb o zaposlitvi za določen

čas za delovno mesto 405 - sestavljalec elektro in mehanskih

sklopov, 3 zaradi začasno povečanega obsega dela, navedeno pa

kaže, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, pač pa za tipični

poslovni riziko tožene stranke, saj je tudi direktor tožene

stranke pojasnil, da je bilo ves čas dovolj dela za tožničino

delovno mesto. Tako je tožnici že pred uveljavitvijo novega

ZDR/02 delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje

za nedoločen čas po določilu 18. člena ZDR/90, ki določa, da če

se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno

razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane

delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje

prenehati, se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za

nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se ob zgoraj navedenem sicer strinja s

stališčem sodišča prve stopnje, da po novi delovnopravni

zakonodaji ni prepovedano sklepanje večih pogodb o zaposlitvi za

določen čas zaporedoma (t.i. veriženje), vendar je potrebno

poudariti, da mora biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi

za določen čas dejansko zakonit in ne le v formalnem smislu, kot

to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. ZDR/02 ureja t.i.

verižno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ga v 53.

členu omejuje na 2 leti, v prehodnih in končnih določbah v 237.

členu pa omeji na 3 leta. Pri tem se kot prehodno obdobje po

določilih 2. odst. 237. člena ZDR/02 šteje le obdobje od 1.1.2003

do 1.1.2007 oz. za manjše delodajalce 1.1.2010. Tožnica je v času

veljavnosti novega ZDR sklenila le dve pogodbi o zaposlitvi za

določen čas, s tem pa časovne omejitve iz 237. člena ZDR ni

prekoračila. Vendar pa, kot že navedeno, je tožnici že po stari

delovnopravni zakonodaji delovno razmerje za določen čas prešlo v

delovno razmerje za nedoločen čas in posledično navedenemu je

bilo potrebno tožničinemu tožbenemu zahtevku ugoditi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo

in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 2. in 4.

točke 358. člena ZPP.

Tožena stranka je priglasila stroške postopka pred sodiščem prve

stopnje, ki pa jih glede na to, da v postopku ni uspela in ker

gre tudi za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po

določilih 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), krije sama.