Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment and remands case for new trial due to procedural defects.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne

zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Posebno pravno varstvo pred odpovedjo PZ iz poslovnega razloga po

1. odstavku 114. člena ZDR uživajo le tisti delavci, ki so ob

podaji redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga že stari 55 let in

ne tudi tisti, ki šele v teku odpovednega roka dosežejo to

starost.

Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1

je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega

postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in

sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravavo v

celoti ponoviti in na pritožbeni obravnavi izvesti vse oz.

ključne dokaze. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega

dokaza v zvezi z odločilnimi dejstvi, bi to pomenilo prelaganje

sojenja s sodišč prve stopnje na sodišče druge stopnje. Zato v

takem primeru ni mogoče izvesti pritožbene obravnave po 1.

odstavku 30. člena ZDSS-1, saj je citirano določbo smotrno

uporabiti le, če je za pravilno odločitev potrebno ponoviti ali

na novo izvesti le manjše število dokazov oz. sanirati tiste

procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1.2.2005 zaradi

nezakonitosti in ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki ni

prenehalo delovno razmerje z dnem izteka odpovednega roka, temveč

da mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu in da ga je

tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na njegovo delovno

mesto ali na drugo ustrezno delo, ter mu za čas nezakonite

odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpisati manjkajočo delovno dobo v

delovno knjižico ter mu za ta čas obračunati vsakomesečne

pripadajoče plače v bruto zneskih ter mu le-te izplačati v

pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odvodu ustreznih davkov

in prispevkov pristojnim službam in zavodom, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne

pripadajoče plače v plačilo dalje do plačila, to je od vsakega

18. dne v mesecu pri plači za pretekli mesec, ter mu priznati vse

pravice iz dela in po delu. Sodišče je tudi odločilo, da je

tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v

višini 104.280,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.5.2005 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo in da tožena

stranka trpi sama stroške svojega pooblaščenca.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot

neutemeljen. Navaja, da je sodišče prve stopnje na pravilno

ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbe materialnega

prava, predvsem določilo 114. člena v zvezi z določilom 201.

člena ZDR s tem, ko je zavzelo stališče, da tožena stranka

tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga, ker bi bil le-ta ob prenehanju delovnega razmerja

starejši od 55 let. S takim stališčem se tožena stranka ne

strinja, saj je tožnik rojen 10.3.1950, odpoved pogodbe o

zaposlitvi pa mu je bila izdana dne 1.2.2005, torej 37 dni preden

je dopolnil starost 55 let. Ker je tožniku pripadal 150 dnevni

odpovedni rok, je tožnik šele v teku odpovednega roka in pred

prenehanjem delovnega razmerja dopolnil 55 let. Po določilu 114.

člena ZDR delodajalec res ne sme starejšemu delavcu brez

njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnega razloga. Vendar je po mnenju tožene stranke pri tem

bistvena starost delavca v času izreka odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, ne pa starost delavca ob prenehanju delovnega

razmerja, torej po izteku odpovednega roka, ki lahko traja, kot v

danem primeru 5 mesecev ali celo po poteku še dodatnih 6 mesecev,

če je delavec ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi

začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšnega

namena pa zakonodajalec sigurno ni imel.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe

in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in

zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno

uporabilo materialno pravo in je v posledici tega dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zmotno

zaključilo, da ima tožnik pravico do varstva starejših delavcev,

zaradi česar mu tožena stranka brez njegovega pisnega soglasja ne

bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in

listinskih dokazov, je bila tožniku dne 1.2.2005 izdana odločba o

redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katero je tožnik prejel

4.2.2005 in iz katere je razvidno, da tožniku delovno razmerje

preneha po izteku 150 dnevnega odpovednega roka, šteto od

naslednjega dne po vročitvi odločbe. Sodišče prve stopnje je ob

ugotoviti, da je tožnik, ki je sicer rojen 10.3.1950, v času

odpovednega roka dopolnil 55 let starosti, ocenilo, da gre pri

tožniku za starejšega delavca v skladu z določbo 201. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), saj je

ugotovilo, da je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja po

izteku odpovednega roka bil starejši od 55 let in da tudi ni dal

pisnega soglasja, da se mu sme odpovedati pogodba o zaposlitvi iz

poslovnega razloga. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje

zaključilo, da je odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne

1.2.2005, nezakonita. V posledici tega zaključka, je sodišče

ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni

prenehalo, ter da mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po

delu.

Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Po

določilih ZDR delavci, ki so starejši od 55 let (201. člen ZDR)

res uživajo posebno varstvo, saj 1. odst. 114. člena ZDR med

drugim izrecno določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu

brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga. Vendar, ne glede na navedeno, je sodišče

zmotno štelo, da ima tožnik status starejšega delavca samo iz

razloga, ker je v času odpovednega roka dopolnil 55 let starosti.

Potrebno je namreč poudariti, da za presojo, ali ima delavec

status starejšega delavca, ni pomembna njegova starost ob

prenehanju delovnega razmerja, temveč je bistvena starost delavca

v času izrečene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar pravilno

opozarja že pritožba tožene stranke. V zvezi s tem je potrebno

opozoriti na določbo 114. člena ZDR, v kateri je izrecno

določeno, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega

pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega

razloga, kar pomeni, da to varstvo uživajo le delavci, ki so ob

izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejši od 55 let. Nikakor

pa ta določba ne daje varstva delavcu, ki šele v teku odpovednega

roka doseže omenjeno starost. Iz navedenih razlogov je potrebno

ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo določbo 1.

odst. 114. člena v zvezi z določilom 201. člena ZDR, zaradi česar

je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. V posledici

tega je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih

dejstev nepopolno ugotovilo, saj zaradi zmotnega tolmačenja

določbe 114. člena ZDR ni izvajalo nobenih dokazov v smeri, ali

so bili na strani tožene stranke podani vsi zakoniti pogoji za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov.

Po določbi 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1 - Ur.l. RS št. 2/2004) zaradi zmotne ali nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka

sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve

stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme

razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost

mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge

stopnje. Vendar, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana

sodba take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim

sodiščem ni mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje namreč ni

izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerih bi bila mogoča

ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. To pa

pomeni, da bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni

dokazni postopek v tej smeri, kar pa vsekakor ni namen citirane

določbe ZDSS-1, saj je za "popravo nepravilnost" v smislu 1.

odst. 30. člena ZDSS-1 mogoče šteti le dopolnjevanje ali

preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem

prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne pa, da bi bilo

potrebno obravnavo v celoti ponoviti. V tem primeru namreč ne gre

več za popravo nepravilnosti, če bi bilo treba za pravilno

odločitev izvesti vse ključne dokaze o odločilnih dejstvih, saj

bi to pomenilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na

sodišče druge stopnje, kar nikakor ni bil namen 30. člena ZDSS-1.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano

sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje

izvesti vse dokaze, ki so odločilnega pomena za presojo odločitve

in nato ponovno presojati utemeljenost oz. neutemeljenost

tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.