Appeal dismissed; employee's retirement statement negated likelihood of unlawful termination under ZDR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je podal izjavo, da se želi upokojiti s pričetkom novega

šolskega leta, zato mu je tožena stranka skladno s 7. alineo 75.

člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 81. člena ZDR odpovedala PZ.

Zaradi njegove izjave, da se želi upokojiti, ni podana verjetnost

terjatve, ki se glasi na ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi

PZ, zato niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, da se

zadrži učinkovanje prenehanja PZ zaradi odpovedi do izdaje

pravnomočne sodne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo

začasne odredbe, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem

postopku začasno zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o

zaposlitvi št. 1/5-88-2004 z dne 5.7.2004, ki je bila odpovedana

z dnem 30.9.2005, s sklepom tožene stranke št. S-165/2005-524 JR

z dne 7.7.2005, toženi stranki pa začasno prepoveduje v tem času

odjaviti tožnika iz zavarovanja pri pristojnem Zavodu za

zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo in predlagal, da pritožbeno

sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da

predlogu za začasno odredbo z dne 23.9.2005 ugodi, podrejeno pa,

da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je tožnik v predlogu

za izdajo začasne odredbe izkazal vse potrebne pogoje po

določilih 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s

43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Verjetnost

terjatve je izkazal z navedbami in listinskimi dokazili ob

vložitvi tožbe, verjetnost pa je podana tedaj, kadar okoliščine,

ki govore za obstoj določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi,

ki govore proti obstoju tega dejstva, pri tem pa mora biti podana

taka stopnja gotovosti, ki kaže na to, da terjatev res obstaja

ali da bo nastala. Izpodbijani sklep o prenehanju delovnega

razmerja in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izdan v

nasprotju s pravo voljo tožnika v zvezi s prenehanjem delovnega

razmerja na podlagi upokojitve. Sklep o prenehanju delovnega

razmerja in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil formalno sicer

pravilno sprejet, to pa še ne pomeni, da je bil zakonit. Res je,

da je tožnik podal izjavo o upokojitvi dne 19.12.2001 in nato

podobno izjavo dne 9.6.2005, v teh izjavah je sicer navedeno, da

se bo upokojil z iztekom šolskega leta 2004/2005 oziroma z

datumom 1.10.2005, vendar je potrebno upoštevati okoliščine in

pogoje, v katerih sta bili izjavi napisani. Prvo izjavo je tožnik

podal iz razloga, da je tožena stranka ob njem lahko vzporedno

nastavila še enega profesorja, ki se je na ta način pripravljal

za prevzem tožnikovega dela po odhodu v pokoj, drugo izjavo pa je

podal zaradi postopka za pridobitev naziva "zaslužni profesor".

Izjava o upokojitvi z dne 9.6.2005 je pogojna, v njej je tožnik

izrecno tudi navedel, da s 1.10.2005 prevzame vse njegove

pedagoške obveznosti na dodiplomskem študiju drug profesor, ki je

bil leta 2002 vzporedno nastavljen na mesto visokošolskega

učitelja ter pod tožnikovim mentorstvom prevzemal njegove

pedagoške obveznosti. V izjavi ni govora o tem, da bo tožnik

prenehal tudi z raziskovalnim delom in z delom na podiplomskem

študiju. Tožnik je bil ob podpisu te izjave očitno v zmoti glede

dejanskega prenehanja delovnega razmerja, saj je bil trdno

prepričan, da bo nadaljeval z delovnim razmerjem na področju

raziskovalnega dela in podiplomskem študiju. Tožnik je poleg

navedenega izkazal tudi nastanek težko nadomestljive škode, ta

škoda bo nastala zanj in tudi za Fakulteto za strojništvo, saj

tožnik dela na raziskovalnem področju in je tudi predstojnik

Inštituta za tehnologijo materialov, projekti pa so vezani osebno

na tožnika, tako bodo naročniki prenehali te projekte

financirati, s čemer se lahko ustavi dotok pomembnih sredstev za

delo tožene stranke, to pa seveda tudi pomeni nastanek težko

nadomestljive škode za tožnika. Tožena stranka z izdajo začasne

odredbe tudi ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih,

ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo predlog za izdajo začasne

odredbe na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določa, da lahko

sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne

odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek

težko nadomestljive škode. Začasne odredbe pa se izdajajo po

določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno

drugače. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo pogoje

za izdajo začasne odrebe na predlog in sicer po 272. členu Zakona

o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ), ki

določa pogoje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve

in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje

nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev

obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora

verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej

otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali

nastanek težko nadomestljive škode;

- da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka

izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih

posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale

upniku.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora biti verjetnost obstoja

terjatve izkazana tako za izdajo začasne odredbe na predlog

stranke kot za izdajo po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da

ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, mora predlog za izdajo

začasne odredbe zavrniti. To pomeni, da sodišču ni potrebno

ugotavljati, ali so morda izpolnjeni nadaljnji pogoji za izdajo

začasne odredbe. Ker je tožena stranka tožniku redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi tožnikove izjave, da se

želi z dnem 1.10.2005 upokojiti, dosedaj ni podana verjetnost

obstoja terjatve, tožnik pa bo svoje tožbene navedbe dokazoval v

rednem kontradiktornem postopku.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki

sodišča prve stopnje, da iz listinske dokumentacije v spisu

izhaja, da je tožnik dne 9.6.2005 podal pisno izjavo z naslovom

"Nepreklicna izjava o upokojitvi - Vezana na predlog Senata

Fakultete za strojništvo (sklep Senata FS - 9. korespondenčna

seja 20. april 2005 - sklep št. 2)". Iz predložene izjave izhaja,

da se želi tožnik upokojiti s pričetkom šolskega leta 2005/2006

(1. oktober 2005). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve

stopnje, tožnik navedene izjave ni nikoli preklical. Glede na

podane pritožbene ugovore, da je bila izjava podana v nasprotju s

pravo voljo, pa pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da je

tožnik, tako kot tudi to sam navede v pritožbi, podal dve izjavi

o upokojitvi in sicer tudi dne 19.12.2001 z naslovom Izjava o

upokojitvi z iztekom šolskega leta 2004/2005, iz katere enako

izhaja, da podaja nedvoumno izjavo o svoji upokojitvi z datumom

1.10.2005 in je njegova upokojitev vezana na iztek šolskega leta

2004/2005.

Pritožbeni ugovor, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne

odredbe izkazal verjetnost obstoja terjatve, ker naj bi iz

predložene listinske dokumentacije izhajala taka stopnja

gotovosti, ki kaže na to, da terjatev res obstaja, ali da bo

nastala, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Poudariti

je, da je tožena stranka tožniku izdala izpodbijani sklep št.

S-165/2005-524 JR z dne 7.7.2005 na podlagi 7. točke 75. člena

Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki

določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi in 81. člena ZDR,

ki določa, da delavec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi

brez obrazložitve. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam,

da bi tožnik moral ohraniti delovno razmerje iz razloga, ker je

želel delati in še dela na določenih raziskovalnih projektih in

iz razloga, ker želi delati na podiplomskem študiju. Poudariti

je, da tožnik ne more nadaljevati delovnega razmerja na

posameznem področju delovnega mesta - npr. raziskovalni projekti.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delo na posameznih

raziskovalnih projektih ni nujno vezano na delovno razmerje, saj

bi za takšno delo tožnik lahko sklenil eventualno tudi avtorsko

pogodbo.

V zvezi z ugovorom o nepristojnosti rektorja univerze za izdajo

izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve

stopnje ugotavlja, da Statut Univerze v Mariboru, objavljen v

Uradnem listu št. 115/2004, v 287. členu določa, da je rektor

univerze strokovni vodja in poslovodni organ univerze, ki

organizira, vodi delo in poslovanje univerze, predstavlja in

zastopa univerzo in predstavlja še druge naloge in sicer med

drugim tudi na predlog dekana odloča o delovnih razmerjih

visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih

sodelavcev, potrebnih za izvajanje študijskih, znanstveno

raziskovalnih in umetniških programov in nacionalnega programa

visokega šolstva (8. točka 2. odst. 287. člena Statuta univerze).

Po določilu 330. člena Statuta univerze je dekan članice univerze

strokovni vodja članice univerze in ima pooblastila v skladu s

statutom, splošnimi akti univerze ali pa ga nanj prenese rektor

univerze. 14. točka 2. odst. 330. člena Statuta univerze pa

določa, da dekan odloča o delovnih razmerjih delavcev članice

univerze iz pristojnosti rektorja na podlagi posebnega

predhodnega pooblastila rektorja univerze in odgovarja za

zakonitosti z delovnimi razmerji delavcev članice univerze.

Navedeno pomeni, da je v zvezi z odločanjem o delovnih razmerjih

delavcev članice univerze pooblaščen na podlagi Statuta univerze

rektor, ki pa lahko prenese svoja pooblastila na dekana in le-ta

odloča le v primeru posebnega predhodnega pooblastila rektorja

univerze. Zaradi navedenega je pritožbeni ugovor neutemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da verjetnost obstoja

terjatve do sedaj ni izkazana, ni bilo potrebno presojati

naslednjih alternativno predpisanih zakonskih predpostavk za

izdajo začasne odredbe po določilih 2. odst. 272. člena ZIZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na

podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.