Employment severance pay under ZDR is statutory compensation, not subject to OZ liability proof.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje delno spremeni tako, da se

- v 1. tč. izreka odpravnina, ki jo je tožena stranka dolžna

plačati tožniku, zniža z zneska 3,381.529,60 SIT na 2,254.352,96

SIT in da se zavrne zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v

znesku 1,127.176,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.12.2003 do plačila,

- v 3. tč. izreka stroški postopka, ki jih je tožena stranka

dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 325.314,00 SIT na

143.030,63 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega

postopka v znesku 51.597,45 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

1. Odpravnina po 2. odstavku 112. člne ZDR je specifična, z

zakonom določena odškodnina, ki delavcu pripada ob pogojih iz 1.

odstavka 112. člena ZDR (izredna odpoved PZ delavca po predhodnem

opominu delodajalca na izpolnjevanje obveznosti in pisnem

obvestilu inšpektorju za delo), zato je zmotno stališče, da bi

moral delavec dokazati predpostavke odškodninske odgovornosti po

OZ.

2. Komisija za razlago KP gostinstva in turizma Slovenije je

presegla svoja pooblastila s tem, ko je sprejela razlago, da se

tudi po uveljavitvi novega ZDR-2002 uporabljajo določbe KP glede

višine odpravnine v primeru odpovedi PZ iz razlogov na strani

delodajalca. Čeprav KP delavcu lahko zagotavlja več pravic kot

zakon (2. odstavek 7. člena ZDR), instituta odpravnine v primeru

prenehanja potreb po delu delavca po ZDR/90 ni mogoče prenesti v

nova pogodbena delovna razmerja. Stranki kolektivne pgodbe se

lahko dogovorita za več pravic, kot jih delavcu priznava novi

ZDR, a bi to morale storiti po sprejetju novega ZDR, ne more pa

tega storiti komisija za razlago KP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki

naložilo, da tožniku plača odpravnino ob odpovedi pogodbe o

zaposlitvi v višini 3,381.529,60 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od 3.11.2003 dalje do plačila, v presežku do

vtoževanega zneska 3,498.202,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo (1.

tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača

odškodnino iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini

1,060.061,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

3.11.2003 dalje do plačila, vse pod pogoji prisilne poravnave po

pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St

83/2003 z dne 26.5.2004 (2. tč. izreka). Toženi stranki je

naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 325.314,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2004 ter odločilo,

da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. tč.

izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je ustavilo postopek

iz naslova vtoževanih plač v bruto znesku 848.049,04 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plač od vsakega 19. v

mesecu za pretekli mesec.

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz

pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka

in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno

stališče sodišča prve stopnje, da začetek postopka prisilne

poravnave nima vpliva na izplačevanje plač. Tožnik je po začetku

postopka prisilne poravnave zahteval izplačilo plač, ki so

zapadle pred prisilno poravnavo. Na dan, ko je tožnik toženo

stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti, tožena stranka

zaradi pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave

zahtevku ni mogla ugoditi, saj ni smela izplačati zaostalih plač.

Z začetkom postopka prisilne poravnave nad dolžnikom nastopijo

določene posledice in sicer sta tako pravna kot poslovna

sposobnost dolžnika omejeni. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da

gre za plače pred začetkom postopka prisilne poravnave in je

zadevo obravnavalo, kot da bi tožena stranka zamujala z

izplačilom plač, ki so zapadle med postopkom prisilne poravnave.

Tožnik je neizplačane plače najprej prijavil v postopku prisilne

poravnave, nato pa do dva meseca kasneje iz istega razloga podal

še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tako zlorabil

institut 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS

št. 42/02), saj ni imel pravne podlage za izredno odpoved pogodbe

o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je

namen prisilne poravnave odprava insolventnosti in

prezadolženosti dolžnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo

določbe 110. čl. ZDR o tem, da mora za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi biti izpolnjen tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh

okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati

delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je

tožniku in ostalim delavcem zagotavljala delo, zaradi izrednih

odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so jih podali njeni delavci, pa

je naenkrat ostala brez delavcev. Podani so bili vsi pogoji za

nadaljevanje delovnega razmerja, zaradi česar je izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Glede dosojene odškodnine

sodišče prve stopnje ni ugotavljalo predpostavk odškodninske

odgovornosti. Teh predpostavk tožnik niti ni zatrjeval, čeprav je

bilo dokazno breme na njem, zaradi česar je tožba v tem delu

nesklepčna. Izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, kar

predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del

sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku

pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da

prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede tistega dela

tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva plačilo odškodnine,

tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta

je vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih

dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

Izpodbijana sodba ima razloge glede tega, zakaj sodišče prve

stopnje šteje, da je tožnik upravičen do odškodnine iz drugega

odstavka 112. čl. ZDR, zato zatrjevana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka ni podana.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka meni, da bi

tožnik pri uveljavljanju odškodnine iz drugega odstavka 112. čl.

ZDR moral zatrjevati obstoj vseh elementov odškodninske

odgovornosti, sodišče prve stopnje pa bi se glede teh elementov

moralo opredeliti, ker pa tega ni storilo, naj bi bila podana

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega

odstavka 339. čl. ZPP. Vendar pa gre pri odškodnini iz drugega

odstavka 112. čl. ZDR za specifično, z zakonom določeno

odškodnino. Zakon sam določa, kdaj je delavec upravičen do

odškodnine in koliko ta znaša. V kolikor so izpolnjeni pogoji, ki

jih določa ZDR, to je, če je delavec po predhodnem pisnem opominu

delodajalca in pisnem obvestilu inšpektorja za delo podal izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca,

navedenih v prvem odstavku 112. čl. ZDR (in če je takšno ravnanje

tudi v resnici podano), je delavec upravičen do odškodnine

najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in

mu ni potrebno še posebej zatrjevati obstoja elementov

odškodninske odgovornosti.

Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je tožba

nesklepčna v delu, s katerim tožnik zahteva odškodnino iz drugega

odstavka 112. čl. ZDR, češ da tožnik ni navedel elementov

odškodninske odgovornosti. Tožnik tega ni bil dolžan storiti,

zatrjevati je moral le obstoj v 110. in 112. čl. ZDR določenih

pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje

zavrniti tožbeni zahtevek, zato ker tožena stranka zaradi začetka

postopka prisilne poravnave tožniku ni mogla izplačati zaostalih

plač takrat, ko je prejela predhodni pisni opomin na izpolnitev

obveznosti. Celo v primeru, če bi tožena stranka zaradi začetka

postopka prisilne poravnave v resnici ne mogla izplačati plač, ki

so v plačilo zapadle pred začetkom postopka prisilne poravnave,

to še vedno ne bi vplivalo na zakonitost podane izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka si namreč očitno povsem

zmotno razlaga določbo prvega odstavka 112. čl. ZDR. Določba, da

delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 8 dneh potem,

ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in

o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo (če so izpolnjeni

nadaljnji v prvem odstavku 112. čl. ZDR taksativno našteti

pogoji), ne pomeni, da delavec ne more več izredno odpovedati

pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec reagira na predhodni pisni

opomin in izpolni zapadlo obveznost. Tožena stranka tožniku ob

zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku (najmanj) trikrat

zaporedoma ni izplačala plače za delo, zato je bil izpolnjen

pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee 112.

čl. ZDR, ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je tožnik toženo

stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in da je o

kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo. V postopku pred

sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka

tožniku vse do 23.10.2003 ni izplačala plač za mesece julij,

avgust in september 2003.

Res je sicer, da izpodbijana sodba ne navaja posebej, katere so

tiste okoliščine in interesi, zaradi katerih delovnega razmerja

ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar je

očitno, da tako neredno izplačevanje plač, kot ga je prakticirala

tožena stranka, opravičuje zaključek, da delovnega razmerja ni

mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedeno pomeni,

da je bil izpolnjen tudi splošni pogoj za izredno odpoved pogodbe

o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. čl. ZDR, to je, da ob

upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank

delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega

roka.

Tožena stranka glede na navedeno tožniku neutemeljeno očita

zlorabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

razlogov na strani delodajalca. Izpolnjeni so bili vsi z zakonom

določeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor je

to že razloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je tožniku na podlagi drugega odstavka 112. čl. ZDR dosodilo

odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik na

podlagi 92. čl. ZDR pravico do 150-dnevnega odpovednega roka,

zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo odškodnino v

višini 1.060.061,30 SIT. Izračun tega zneska temelji na podatku,

da je zadnja tožnikova bruto plača znašala 212.012,26 SIT.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo,

ko je tožniku dosodilo odpravnino po merilih iz 24. čl.

Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije

(Ur. l. RS št. 83/97, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba).

Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč glede odpravnine, do katere

je upravičen delavec, ki izredno odpove pogodbo o zaposlitvi

zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 112. čl. ZDR,

izrecno določa, da je upravičen do odpravnine, določene za primer

redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta

odpravnina pa je določena v drugem odstavku 109. čl. ZDR in v

konkretnem primeru, glede na trajanje zaposlitve tožnika pri

toženi stranki, znaša za vsako leto dela pri delodajalcu 1/3

plače, ki jo je tožnik prejel oz. bi jo moral prejeti v zadnjih

treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšna določba

pomeni, da glede višine odpravnine ni možno uporabiti določb

panožne kolektivne pogodbe, ki je bila sprejeta pred

uveljavitvijo novega ZDR in ki seveda ni mogla predvidevati

odpravnine za primer iz drugega odstavka 112. čl. ZDR.

Komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe je presegla svoje

pristojnosti, ko je sprejela razlago (Ur. l. RS št. 33/03), da se

tudi po uveljavitvi novega ZDR še naprej uporablja določba petega

odstavka 24. čl. panožne kolektivne pogodbe o višini odpravnine

presežnim delavcem. Instituta odpravnine, predvidenega za primer

prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb

po delu delavca, ni mogoče kar tako prenesti na institut

odpravnine, ki gre delavcu, ki izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca. Res je sicer,

da kolektivna pogodba lahko da več pravic, kot pa jih določa

zakon, vendar bi stranke kolektivne pogodbe takšno določbo morale

sprejeti po uveljavitvi novega ZDR, ne more pa tega namesto

strank storiti komisija za razlago kolektivne pogodbe. Zaradi

navedenega ta razlaga tudi ne more pomeniti obvezne podlage za

odločitev v tem sporu v smislu določbe četrtega odstavka 82. čl.

panožne kolektivne pogodbe. Ta namreč določa, da razlage komisije

pomenijo obvezen način uporabe njenih določb za delodajalca in

delojemalca ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah

delavcev in obveznostih delavcev, ki izvirajo iz te pogodbe. V

tem sporu namreč ne gre za spor o pravici iz kolektivne pogodbe,

temveč za spor o pravici iz drugega odstavka 112. čl. ZDR, te

pravice pa panožna kolektivna pogodba ne ureja.

V skladu s prvim odstavkom 109. čl. ZDR je osnova za izračun

odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel v

zadnjih treh mesecih pred odpovedjo oz. ki bi jo prejel, če bi v

tem času dela. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je iz

priloge A 11 razvidno, da bi tožnikova plača v zadnjih treh

mesecih pred odpovedjo znašala 211.345,60 SIT, kar pomeni, da je

tožnik, ki ima pri toženi stranki 32 let delovne dobe, v skladu z

drugim odstavkom 109. čl. ZDR upravičen do odpravnine v višini

1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega

odstavka 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del

sodbe v odločitvi o odpravnini delno spremenilo tako, da je

dosojeni znesek znižalo z zneska 3,381.529,60 SIT na 2,254.352,96

SIT in da je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska

1,127.176,64 SIT s pp zavrnilo.

Takšna sprememba prvostopenjske sodbe pa pomeni tudi spremembo

uspeha tožnika v tem sporu, kar vpliva na odločitev o stroških

postopka. Tožnik je prvotno vtoževal znesek 4,746.251,04 SIT,

zato je v prvi fazi postopka od vložitve tožbe do prve skrčitve

tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 8.1.2004 kot

tožnikov uspeh v tem sporu ob dosojenih zneskih potrebno

upoštevati tudi zneske vtoževanih plač, saj je tožnik tožbo v tem

delu umaknil šele potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni

zahtevek. Navedeno pomeni, da je uspeh tožnika v tej prvi fazi

postopka 73,79%, zato je tožnik upravičen do povrnitve takšnega

dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. V prvi fazi

postopka utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 600 točk

za tožbo, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 66.000,00 SIT.

K temu je potrebno prišteti 20% DDV v znesku 13.200,00 SIT in 2%

za izdatke iz 13. čl. OT, kar znaša nadaljnjih 1.320,00 SIT.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika v tej prvi fazi

postopka tako znašajo 80.520,00 SIT, tožnik pa je upravičen do

povrnitve 73,79% tega zneska oz. 59.415,71 SIT.

Obenem navedeno pomeni, da je tožena stranka upravičena do

povrnitve 26,21% v prvi fazi postopka utemeljeno priglašenih

stroškov postopka. Tožena stranka je utemeljeno priglasila

nagrado za odgovor na tožbo v višini 600 točk, oz. 66.000,00 SIT,

k temu je potrebno prišteti 20% DDV v višini 13.200,00 SIT in

takso za odgovor na tožbo v višini 23.731,00 SIT. Celotni

utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke v prvi fazi postopka

tako znašajo 103.931,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do

povrnitve 26,21% tega zneska, kar znaša 27.240,32 SIT.

Druga faza postopka zajema obdobje od vložitve pripravljalne

vloge z dne 8.1.2004 do 22.9.2004, ko je tožnik umaknil tožbo

glede neizplačanih plač in obenem zvišal tožbeni zahtevek iz

naslova odškodnine iz drugega odstavka 112. čl. ZDR. V tej drugi

fazi postopka je tožnik vtoževal znesek 4,534.238,78 SIT, uspel

pa je z zneskom 3,290.389,74 SIT, pri čemer je kot uspeh potrebno

upoštevati tudi zahtevek za plačilo preostalih neizplačanih plač

v višini 636.036,78 SIT. Navedeno pomeni, da je uspeh tožnika v

tej drugi fazi postopka 72,57%, zato je upravičen do povrnitve

takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov.

V drugi fazi postopka utemeljeno priglašeni stroški tožnika

znašajo 450 točk za vlogo z dne 9.1.2004 in 50 točk za pristop na

poravnalni narok, ki pa ni bil opravljen. Celotni utemeljeno

priglašeni stroški tožnika tako znašajo 500 točk oz. 55.000,00

SIT, k temu pa je potrebno prišteti materialne stroške v višini

1.100,00 SIT in 20 % DDV v višini 11.000,00 SIT, oz. skupno

67.100,00 SIT. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve

72,57% tega zneska, kar znaša 48.694,47 SIT.

Uspeh tožene stranke v drugi fazi postopka znaša 27,43%, kar

pomeni, da je tožena stranka upravičena do povrnitve takšnega

dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Ti znašajo 50 točk

za pristop na razpisani, vendar neopravljeni poravnalni narok,

kar pomeni, da utemeljeno priglašeni stroški znašajo 6.710,00

SIT, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 27,43% tega

zneska, kar znaša 1.840,55 SIT.

V tretji fazi postopka, ki obsega čas od vložitve pripravljalne

vloge z dne 22.9.2004 dalje tožnik vtožuje znesek 4,558.263,30

SIT, dosojen mu je znesek 3,314.412,26 SIT, kar pomeni, da njegov

uspeh znaša 72,71%. Tožnik je utemeljeno priglasil nagrado za

pripravljalno vlogo v višini 450 točk in 600 točk za zastopanje

na prvem naroku za glavno obravnavo, skupno torej 1050 točk, kar

ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 115.500,00 SIT, k čemur je

potrebno prišteti DDV v znesku 23.100,00 SIT in materialne

stroške v višini 2.310,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni

stroški tožnika v tretji fazi postopka tako znašajo 140.910,00

SIT, tožnik pa je glede na uspeh upravičen do povrnitve zneska

102.455,66 SIT.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke v tretji fazi

postopka prav tako znašajo 1.050,00 SIT, saj je tudi tožena

stranka vložila pripravljalni spis. Glede na uspeh je tožena

stranka zato upravičena do povrnitve 27,29% od zneska 140.910,00

SIT, kar znaša 38.454,34 SIT.

Po medsebojni kompenzaciji zneskov, ki sta jih stranki dolžni

povrniti druga drugi, se pokaže, da je tožena stranka tožniku

dolžna povrniti stroške postopka v višini 143.030,63 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje glede

stroškov postopka spremenilo tako, da je tožniku dosojene stroške

znižalo z zneska 325.314,00 SIT na 143.030,63 SIT.

Obe stranki sta neutemeljeno priglasili nagrado za poročilo

substituta, poročilo o pravnomočnosti in končno poročilo, saj je

nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za sestavo vlog oz.

zastopanje.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del

prvostopenjske sodbe, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso

podani v pritožbi zatrjevani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala celotni ugodilni del

izpodbijane sodbe, to je znesek 4,441.590,90 SIT, kakor tudi

dosojene stroške v višini 325.314,00 SIT. Pritožbeno sodišče je

dosojeni znesek in stroške znižalo na 3,457.444,89 SIT, kar

pomeni, da je tožena stranka s pritožbo uspela v višini 27,47%,

kar pomeni, da je upravičena do povrnitve tolikšnega dela

utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Za pritožbo je

tožena stranka utemeljeno priglasila nagrado v višini 750 točk,

kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 82.500,00 SIT, k čemur je

potrebno prišteti še 20% DDV v višini 16.500,00 SIT in takso za

pritožbo v višini 88.832,00 SIT, oz. skupno 187.832,00 SIT. Glede

na uspeh v pritožbenem postopku je tožnica dolžna povrniti toženi

stranki stroške pritožbenega postopka v višini 27,47% navedenega

zneska, kar znaša 51.597,45 SIT.