Appeal dismissed; unemployment benefit time is one criterion but not sole basis for calculating damages under ZDR.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 5. točki

izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri odmeri višine odškodnine po 2. odstavku 118. člena ZDR

(odškodnina namesto reintegracije) je lahko eden od kriterijev

čas eventualnega uživanja nadomestila na zavodu za zaposlovanje,

vendar bi bilo pri odmeri potrebno upoštevati še druge kriterije,

npr.: čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, starost delavca,

njegove socialne razmere ipd.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne

18.8.2004 in ponovno izredno odpoved (navedeno kot sklep o

prenehanju delovnega razmerja) z dne 8.10.2004. Ugotovilo je, da

je delovno razmerje med strankama prenehalo dne 3.10.2004 (1. in

2. točka izreka izpodbijane sodbe) in naložilo toženi stranki, da

tožnici plača odškodnino v višini 480.000,00 SIT, v roku 8 dni, v

primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka

izreka izpodbijane sodbe). Višji zahtevek tožnice na ugotovitev

obstoja delovnega razmerja po 3.10.2004, poziv nazaj na delo in

priznanje pravic iz delovnega razmerja od 18.8.2004 je zavrnilo

(4. točka izreka izpodbijane sodbe), odločilo pa je tudi, da je

tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v

višini 158.400,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.2.2005 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper odločitev v 3. in 5. točki izreka se z laično pritožbo

pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožnica na

prvem poravnalnem naroku izjavila, da bi, če bi bila prijavljena

na zavodu za zaposlovanje, glede na njeno delovno dobo, prejela

po 6 mesecih 480.000,00 SIT nadomestila. Toženka na poravnavo ni

pristala, ker meni, da je delovno razmerje tožnici prenehalo iz

krivdnih razlogov, saj so tožnico ustno in pisno pozvali nazaj na

delo. To pomeni, da bi lahko delala. Tožena stranka tudi meni, da

bi tožnica, če bi bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje,

glede na potrebo po delavcih profila kuhar ali kuharski pomočnik,

takoj dobila zaposlitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da je tožena stranka v pritožbi izrecno navedla, da

se ne strinja s sodbo sodišča prve stopnje v 3. in 5. točki

izreka, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve

stopnje le v tem delu (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem

postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Tako je predmet

preizkusa pritožbenega sodišča le odločitev sodišča prve stopnje

o odškodnini v višini 480.000,00 SIT (3. točka izreka sodbe) in

odločitev o stroških postopka (5. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o odškodnini v skladu s

118. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002)

prvenstveno izhajalo iz tožničine navedbe na glavni obravnavi dne

10.11.2004, da "ni zainteresirana za nadaljevanje delovnega

razmerja in bi kot primerno odškodnino sprejela 6 svojih neto

plač v skupni višini 480.000,00 SIT", ta znesek pa je utemeljila

s tem, da bi pri zavodu za zaposlovanje, če bi ji bilo

nadomestilo priznano (zaradi izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ga namreč ne bi prejela), glede na njeno dobo, 6

mesecev prejemala nadomestilo za brezposelnost. Tožnica je torej

izrazila željo, da ne nadaljuje delovnega razmerja pri toženi

stranki, pri čemer ni specificirala tega, do kdaj želi, da ji

delovno razmerje vendarle traja. Pravno formalno zahtevka za

plačilo odškodnine namesto reintegracije ni oblikovala, saj je

kljub navedbam o odškodnini še vedno ostala pri zahtevku za

reintegracijo in reparacijo. Sodišče prve stopnje je menilo, da

gre za primer iz 2. odst. 118. čl. ZDR in ocenilo, upoštevajoč

vse okoliščine in interese obeh strank, da nadaljevanje delovnega

razmerja ni več mogoče, posebno zato, ker je sprejelo tudi

navedbo tožene stranke, da gre za majhnega delodajalca, ki s

svojimi delavci deluje kot družina, kar v delovnem okolju zahteva

tudi večjo stopnjo zaupanja. Sodišče prve stopnje je predlagano

odškodnino v višini 480.000,00 SIT štelo za primerno in jo

tožnici prisodilo.

Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo strinja, ne sprejema

pa v popolnosti obrazložitve izpodbijane odločitve, ki višino

odškodnine veže praktično le na čas eventualnega uživanja

nadomestila tožnice na zavodu za zaposlovanje, torej na

prejemanje nadomestila, ki bi ga tožnica prejela, če bi ji

pogodba o zaposlitvi prenehala iz razlogov, ki takšno nadomestilo

sploh utemeljujejo. To je sicer lahko eden od kriterijev za

odmero odškodnine po 118. členu, vendar bi bilo pri njeni odmeri

ustrezneje izhajati (še) iz drugih (primernejših) kriterijev,

npr. dolžine zaposlitve delavca pri delodajalcu, starosti

delavca, njegovih socialnih razmer, ipd..

Kljub temu odmerjena odškodnina v konkretnem primeru ni

neustrezna. Njena višina bi bila lahko primerna že zaradi tega,

ker bi tožnica (ki se ni več želela vrniti k delodajalcu) v

skladu s 1. odst. 118. čl. lahko formalno zahtevala ugotovitev

trajanja delovnega razmerja vse do odločitve sodišča prve

stopnje, torej do 2.2.2005 in bi ji bilo priznano tudi delovno

razmerje še za čas 4 mesecev (od 3.10.2004 do 2.2.2005). To bi za

delodajalko pomenilo, da bi morala za tožnico obračunati in

izplačati plačo skupaj z davki in prispevki, kar pa bi že samo po

sebi (brez ostalega !) predstavljalo približno enako obremenitev,

kot izplačilo odmerjene odškodnine v višini 480.000,00 SIT neto.

Izkaže se torej, da tudi ob takšni presoji, ne le presoji po

kriteriju, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, prisojeni

znesek ni pretiran.

Nasprotne pritožbene navedbe so povsem neutemeljene. Na višino

odmerjene odškodnine ne more vplivati podatek, da je toženka

tožnico pozivala nazaj na delo. To namreč tudi očitno ni vplivalo

na nezakonitost druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, ali je bila tožnica prijavljena na zavodu za

zaposlovanje ali ne, sploh ni ugotovljeno in se pojavlja zgolj

kot pritožbena trditev, ki predstavlja tudi pritožbeno novoto in

ki jo pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 337. čl. ZPP ne more

upoštevati. Dejstvo, če bi se tožnica zaposlila pri drugem

delodajalcu, tudi sicer ne bi moglo v večji meri vplivati na

odmero odškodnine. Pri tem je namreč potrebno upoštevati, da ne

gre za klasično odškodnino v civilno pravnem smislu, temveč za

nekakšno odškodnino sui generis, za primer ko se delavec odpove

reintegraciji oz., ko o tem presodi sodišče samo.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških

postopka. Pritožba v tem obsegu ni konkretizirana, zaradi česar

je pritožbeno sodišče odločitev o stroških presodilo le iz

razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ki pa jih

ni našlo. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo stroške

postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur.l. RS št. 67/2003).

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih

stroških je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.