Employer dismissed appeal for failing to issue simultaneous termination notice and job offer within 30 days.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka tožniku ni hkrati podala odpovedi PZ s ponudbo

nove pogodbe po 90. členu ZDR, ampak je tožniku najprej ponudila

v podpis novo PZ in mu šele potem, ko tožnik nove ponudbe ni

sprejel, podala redno odpoved PZ iz poslovnega razloga. Pri tem

je zamudila 30-dnevni rok za podajo redne odpovedi iz poslovnega

razloga iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj je od trenutka, ko je

tožnika z dopisom obvestila o tem, da je sprejela novo

sistemizacijo delovnih mest in ukinila njegovo delovno mesto, pa

do podaje redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga minilo več kot

30. dni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, dana tožniku B. G. s strani direktorja tožene stranke

Livarna Vuzenica, d.o.o. z dne 26.6.2003, št. 2/2003, na podlagi

katere je tožniku po izteku 150 dnevnega odpovednega roka delovno

razmerje pri toženi stranki prenehalo in ugotovilo, da tožniku

delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi

pravicami iz dela. Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka

trpi sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna

plačati nastale stroške v višini 161.568,00 SIT, skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje do

plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožben sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v

celoti in stroškovno zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje z

izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da razlogi, ki jih navaja

tožnik niso takšni, na podlagi katerih bi bilo treba tožbenemu

zahtevku ugoditi. Kljub taki pravilni sodbeni ugotovitvi, pa

sodišče takemu logičnemu sklepanju ni sledilo, temveč je

tožbenemu zahtevku ugodilo iz razlogov oz. dejstev, ki jih tožeča

stranka v svojih navedbah sploh ni izpostavila kot dejstva,

zaradi katerih naj bi bila odpoved o zaposlitvi nepravilna.

Zaradi tega je mnenja, da je sodišče bistveno kršilo določbe

postopka, saj napadena sodba sodi mimo temeljne postopkovne

maxime iz 7. člena ZPP. Tožnik v tožbi niti v kasnejših navedbah

ni nikoli trdil, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita iz razlogov, ki jih izpodbijana sodba ugotavlja v

obrazložitvi, zato ta dejstva tudi sodišče ne bi smelo

upoštevati. Tudi sicer je toženka mnenja, da ni pravilna pravna

presoja sodišča prve stopnje o nujni sočasnosti redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj iz

besednoslovnične razlage določbe 90. člena ZDR, ki pri

obveznostih delodajalca ne uporablja velelnika mora, temveč

veznik in, to (nujnost istočasnosti) ne izhaja. Po mnenju tožene

stranke je smisel predpisa člena 88 ZDR v možnosti ohranitve

delavčeve zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, kar je bilo pri

tožniku v najboljši možni meri upoštevano, saj mu je bilo kar

dvakrat ponujeno ustrezno drugo delovno mesto, kar pa je tožnik

odklonil. Tožena stranka je zato nasproti tožniku v celoti

izpolnila obveznost iz 3. odst. 88. člena ZDR, saj je tožniku

ponudila novo zaposlitev oz. delovno mesto, ki je ustrezalo

zakonitim pogojem. Navaja tudi, da sodišče zmotno ugotavlja, da

je rok iz 5. odst. 88. člena ZDR prekluzivne narave, saj omenjeno

določilo ne navaja sankcij za prekoračitev objektivnega in

subjektivnega roka. Zmoten je tudi zaključek sodišča, naj bi

toženi stranki subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi

začel teči 12.5.2003, ker je ta dan datum dopisa tožene stranke

tožniku, ne pa datum, ko se je tožnik s tem dopisom seznanil. Iz

navedenih razlogov je tožena stranka mnenja, da tožnik ni uspel

izpodbiti utemeljenost odpovednega razloga, niti dejstva, da je

toženka, ko je tožniku ponudila ustrezno drugo delovno mesto,

iskreno in korektno želela ohraniti tožnikovo zaposlitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni

podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo,

pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni

uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno

kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge

stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene

stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna

dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo

odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s

pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago

odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno

zaključilo, da ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožena

postopek sprejemanja nove organizacije, s katero je ukinila

tožnikovo delovno mesto, izvedla pravilno, v postopku odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožniku storila take nepravilnosti, zaradi

katerih je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Kot izhaja iz

listinskih dokazov, je tožena stranka tožnika dne 12.5.2003

obvestila, da je zaradi sprejetja nove organizacije v družbi

prenehala potreba po njegovem delu in da je podana pravna podlaga

za odpoved pogodbe o zaposlitvi in prekinitev delovnega razmerja

in da v kolikor v kratkem ne bo mogoče najti druge rešitve, mu bo

izdana odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov. Z dopisom z dne 21.5.2003 pa je bila tožniku ponujena

zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu (vodja oddelka

proizvodnje) s pozivom, da priloženo pogodbo prouči in da se o

ponudbi odloči v roku 30 dni, to je do 21.6.2003. Iz citirane

ponudbe izhaja, da je tožena stranka tožnika opozorila, da v

kolikor ponudbe ne sprejme v postavljenem roku, mu bo dana redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker tožnik

nove pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, mu je tožena stranka dne

26.6.2003 izdala odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov.

Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je takšno

ravnanje tožene stranke nepravilno, saj v kolikor delodajalec

delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesklenitve

ponujene nove pogodbe, je potrebno upoštevati 90. člen Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki v 1. odst.

določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in

delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v

skladu s 3. odst. 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe

tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka po danem

obvestilu dne 12.5.2003 podati tožniku redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi za delovno mesto, ki ga je opravljal in mu istočasno

ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo.

Ker tožena stranka tako ni ravnala in tožniku ni podala redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi sočasno s ponudbo nove pogodbe o

zaposlitvi, kot to določa 90. člen ZDR, je s tem, ko je tožniku

ponudila v podpis najprej novo pogodbo o zaposlitvi in šele

potem, ko tožnik te ponudbe ni sprejel, podala redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, zamudila rok iz 5. odst. 88. člena ZDR. Ta

rok je nedvomno prekluzivne narave, saj je v citirani določbi

izrecno opredeljeno, da mora delodajalec podati odpoved

najkasneje v 30. dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

Ker je bil tožnik z razlogi za redno odpoved seznanjen z dopisom

tožene stranke z dne 12.5.2003, kot to pravilno ugotavlja že

sodišče prve stopnje, je potrebno ugotoviti, da je od tega dne

pričel teči 30 dnevni rok iz 5. odst. 88. člena ZDR. Ob

upoštevanju, da se je 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o

zaposlitvi iztekel 12.6.2003, redna odpoved te pogodbe pa je bila

tožniku izdana šele dne 26.6.2003, je sodišče prve stopnje

pravilno zaključilo, da je v posledici takega nepravilnega

ravnanja tožene stranke potrebno pogodbo o zaposlitvi

razveljaviti in ugotoviti, da tožniku delovno razmerje pri toženi

stranki še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, s

katerim je tožbenemu zahtevku ugodilo, materialnopravno pravilna

in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje

stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).