Appeal allowed; first-instance court quashed disciplinary ruling due to flawed factual findings and incomplete evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Disciplinski postopek je izveden v zakonitem 3 mesečnem roku iz

2. odstavka 181. člena ZDR, če je disciplinski organ delodajalca

v tem roku odločil o delavčevi disciplinski odgovornosti, čeprav

je bil sklep o disciplinski ogovornosti delavcu vročen kasneje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep

generalnega direktorja tožene stranke opr. št. 3.1.10-3571/04 z

dne 9.6.2004 in ustavilo disciplinski postopek (prvi odstavek

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške

postopka v znesku 114.868,00 SIT, v 15 dneh po pravnomočnosti

sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

nastanka zamude dalje (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih

razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno

ugotovilo, da naj bi se premik vlaka št. 55008 na postaji Logatec

dne 19.3.2004 opravljal brez dovoljenja in vednosti tožnika. V

23. točki navodila za premik je povsem jasno določeno, da

premikalni vodja (v konkretnem primeru je bilo tožniku zaupano to

delo) izvršujejo ukaze vlakovnega odpravnika za posamične

premikalne vožnje. To naj bi pomenilo, da premikalni vodja ni

pristojen za dajanje dovoljenj, kdaj naj se premik opravi, temveč

samo izvrši ukaz, da se opravi premik. Tožnik tega ukaza ni

izpolnil tako, da bi sodeloval na začetku premika in da bi bil na

vidnem mestu, kjer bi lahko posredoval in preprečil nepravilnosti

pri premiku, sicer pa je bil prisoten. Tožnik je zaslišan v

disciplinskem postopku izpovedal, da se je sestav že premikal

proti tiru 5 A, ko je prišel iz PU, kar naj bi pomenilo, da je

osebno videl premikajoči se sestav in da ni ustrezno ukrepal.

Prisotnost tožnika pri premiku dokazujeta tudi izjavi strojevodje

R. Š. in vlakovnega odpravnika L. K.. Iz izjave vlakovodje (t.j.

tožnika) v poročilu in iz zapisnika o njegovem zaslišanju je

razvidno, da je vedel, da se bo izvajal premik, vedel pa je tudi,

da so vagoni naloženi z avtomobili in da je zato premik potrebno

opraviti še s toliko večjo pozornostjo. Zmotno je stališče

sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med tožnikovim

ravnanjem in nastalo posledico. Tožnik bi lahko odločilno vplival

na potek premikalnega dela, s tem, da bi premik zaustavil in

dovolil nadaljevanje dela šele potem, ko bi zagotovil pogoje za

varno izvajanje premika. Prav tako bi tožnik lahko preveril, ali

je prišlo do poškodovanja tovora in o tem poročal, vendar tega ni

storil, čeprav je nepravilnosti zaznal. Tožena stranka je v

disciplinskem postopku pravilno ugotovila, da je tožnik iz

malomarnosti opustil dolžno ravnanje in da je soodgovoren za

nastali izredni dogodek. Tožnik je bil psihofizično sposoben za

opravljanje dela, zanj strokovno usposobljen, pri izvajanju

premikov ima že več kot 27 let izkušenj, zato je očitno, da se je

v konkretnem primeru zavedal, da zaradi njegove opustitve lahko

nastane škodljiva posledica, vendar je mislil, da ne bo nastala

oz. da jo bo lahko preprečil. Tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so

pritožbene navedbe, ki obravnavajo dejansko stanje in ponujajo

nove dokaze, nedopustne in jih sodišče zaradi poteka

prekluzivnega roka ne more uporabiti. Tožnik je počitek nastopil

z vednostjo vlakovnega odpravnika, do obravnavanega dogodka in

domnevno nastale škode je prišlo v času izrabe tega počitka.

Tožena stranka ni ponudila nobenega konkretnega dokaza o tem, da

tožnik odgovarja za delo, ki je bilo opravljeno brez njegove

prisotnosti in v času počitka. Za premik je odgovoren vlakovni

odpravnik, ki je očitno namesto tožnika izdal ukaz. Na postajah

brez premikalnega osebja, premik vodi vlakovni odpravnik ali

delavec, ki ga je ta določil. Tožena stranka je očitno namenoma

opustila ugotavljanje teh okoliščin, saj bi sicer postopek morala

razširiti tako na vlakovnega odpravnika, kakor tudi na

strojevodjo. Možno je, da je strojevodja vozil po svoje in da ni

upošteval znakov premikalnega osebja, ali pa, da je zadremal in

ko se je tega zavedal, je prišlo do sunkovitega ustavljanja ali

pa ga je prebudilo šele to sunkovito ustavljanje. Sodišče prve

stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku dejanski stan očitanih

kršitev ni dokazan. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve

stopnje, da vodenje disciplinskega postopka v tej zadevi ni

zastaralo ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS

opr. št. VIII Ips 111/95, vendar se zoper ugodilno sodbo ni

pritožil.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na

prekluzijo glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih

dokazov. V skladu s prvim odstavkom 337. čl. ZPP sme pritožnik v

pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če

izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti

do prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar pa tožena stranka v

pritožbi ni predlagala nobenega novega dokaza, prav tako pa tudi

ne navaja nobenih novih dejstev, ki jih ne bi navedla že prej.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tudi neutemeljeno

sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št.

III Ips 111/95 z dne 19.12.1995, saj iz nje ne izhaja, da bi

revizijsko sodišče štelo, da zastaranje vodenja disciplinskega

postopka teče tudi v času od dokončne odločitve v disciplinskem

postopku na seji pritožbenega organa pa do vročitve dokončne

odločitve. Nasprotno, v tej zadevi se je vrhovno sodišče

postavilo na stališče, da je od uvedbe disciplinskega postopka do

dokončne odločitve v disciplinskem postopku na seji delavskega

sveta (in ne do vročitve drugostopenjske odločbe) poteklo več kot

šest mesecev, zaradi česar je vodenje disciplinskega postopka

zastaralo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za potek

roka, v katerem zastara vodenje disciplinskega postopka, ni

pomembno, kdaj je bil sklep o disciplinski odgovornosti vročen

delavcu, temveč kdaj je delodajalec o disciplinski odgovornosti

odločil.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje,

da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka

v njem ni opredelila, na podlagi katerih dejstev in katerih

materialnih dokazov ugotavlja, da je tožnik kršil citirane

določbe navodila za premik in prometnega pravilnika. Obrazložitev

sklepa generalnega direktorja tožene stranke je sicer res bolj

skromna, vendar je iz tega sklepa povsem jasno razvidno, s

kakšnim ravnanjem naj bi tožnik kršil obveznosti, zaradi česar ga

je možno tudi preizkusiti.

V disciplinskem postopku je tožena stranka zaslišala tožnika in

tri priče, sodišče prve stopnje pa je potem na podlagi zapisnikov

o njihovem zaslišanju v disciplinskem postopku in na podlagi

ostalih v disciplinskem postopku uporabljenih listin ugotovilo

povsem drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotavljala

disciplinska komisija tožene stranke, čeprav sta obe stranki

predlagali, da se tudi pred sodiščem izvede dokaz z zaslišanjem

delavcev, ki so sodelovali pri premiku. Ugotovitev sodišča prve

stopnje, da iz izpovedb prič L. K., E. M. in R. Š. ter samega

tožnika izhaja, da so strojevodja nabiralnega vlaka in oba

premikača s premikom pričeli brez pristanka in sodelovanja

tožnika, je najmanj preuranjena. Na podlagi izpovedb zaslišanih

prič v disciplinskem postopku sodišče prve stopnje ni moglo šteti

za dokazano, da so strojevodja in premikača začeli izvajati

premik brez pristanka in sodelovanja tožnika. Navedene priče

namreč niso izpovedale, da bi jim premik odredil vlakovni

odpravnik, kar sicer zatrjuje tožnik. V kolikor je sodišče prve

stopnje dvomilo o ugotovitvah disciplinskega organa glede

sodelovanja tožnika pri premiku, bi moralo dopolniti dokazni

postopek in znova zaslišati delavce, ki so sodelovali pri premiku

in ki so že bili zaslišani v disciplinskem postopku.

Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do tožniku očitane

kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil z

zatajitvijo izrednega dogodka. Tožnik je pojasnjeval, zakaj o

dogodku ni poročal, vendar se sodišče prve stopnje ni opredelilo

do vprašanja, ali je tožnik s tem storil kršitev svoje obveznosti

iz delovnega razmerja, določene v 142. čl. prometnega pravilnika.

Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje v resnici ugotovilo,

da je bilo tožniku zaradi samovoljnega ravnanja drugih oseb

onemogočeno, da bi pravilno opravil svoje delo pri premiku

nabiralnega vlaka, to še vedno ne pomeni, da tožnik ne more biti

odgovoren zaradi kršitve delovne obveznosti, ki izhaja iz določbe

prvega odstavka 142. čl. prometnega pravilnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP

pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo predlagane

dokaze z zaslišanjem v disciplinskem postopku zaslišanih delavcev

tožene stranke in nato znova odločilo o zakonitosti izrečenega

disciplinskega ukrepa denarne kazni. Šele po tako izvedenem

dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje lahko z zanesljivostjo

ugotovilo, ali je bilo v disciplinskem postopku tožniku

utemeljeno očitano, da je dne 19.3.2004 malomarno opravljal svoje

delo vlakovodje, ker ni sodeloval na začetku izvajanja

premikalnega dela in ali je kasneje, ko je sicer bil prisoten na

terenu, svoje delo opravljal malomarno, ker ni bil na vidnem

mestu, s katerega bi lahko posredoval in preprečil nepravilnosti

pri premiku. Prav tako bo šele po dopolnjenem dokaznem postopku

lahko utemeljeno ugotovilo, ali je tožnik malomarno opravljal

svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ker se kljub sumu, da je

prišlo do močnejšega naleta na tirni zaključek, ni preveril, ali

je prišlo do poškodovanja tovora in ker o dogodku ni obvestil

vlakovnega odpravnika.

V skladu s tretjim odstavkom 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno

odločbo.