Appeal dismissed; employer's extreme dismissal upheld due to employee's 27-day unexcused absence causing severe process disruption.

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zaradi tožnikove neupravičeno odsotnosti (27 delovnih dni) je bil

delovni proces pri toženi stranki hudo moten in je bilo celo

potrebni ustaviiti stroj v livarni tožene stranke. S tem so bile

podane okoliščine iz 1. odstavka 110. člena ZDR, zaradi katerih

ni bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka

odpovednega roka, zato je podana izredna odpoved zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, zavrnilo

zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke št. OI 167/04, z

dne 18.10.2004, s katero se izredno odpoveduje pogodba o

zaposlitvi tožniku. Ugotovi se, da je tožniku delovno razmerje,

sklenjeno za nedoločen čas, dne 18.10.2004 nezakonito prenehalo

in se tožniku za čas od 19.10.2004 priznajo vse pravice iz dela

in po delu. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da

je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu

vročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela "jedrar

I" ter mu za čas od 19.10.2004 obračunati in izplačati

pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo prejemal, ko bi delal,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti

mesečnih plač do plačila ter mu vpisati v delovno knjižico kot

delovno dobo obdobje, ko ni delal, odvesti vse ustrezne davščine

in prispevke ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega

razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tudi zahtevek,

da se tožniku povrnejo stroški postopka z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila in poravnajo na

transakcijski račun pooblaščenke tožnika odvetnice V.Z. v 8 dneh,

da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, jih

pravilno dokazno ocenilo, pravilno uporabilo materialno pravo in

ni storilo bistvene kršitve določb postopka, niti tiste, ki jo

očita pritožba, ne take, na katere pazi sodišče po uradni

dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov

izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno

kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker

sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, to je o

okoliščinah in interesih obeh pogodbenih strank, zaradi katerih

ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kot to določa 110. člen

ZDR. Nadalje uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja,

ker sodišče ni ugotavljalo, katere okoliščine in interesi obeh

pogodbenih strank so bili odločilni, da je tožena stranka

sankcionirala ravnanje tožnika z najstrožjo kaznijo, to je z

izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v tej

smeri ni izvajala postopka, sodišče pa je tudi ni pozvalo, naj

predloži dokaze, čeprav je dokazno breme v tem primeru na podlagi

82. člena ZDR na strani tožene stranke. Nepopolno je sodišče

ugotovilo tudi dejansko stanje, saj dokaznega postopka sploh ni

izvajalo v smeri tožnikovih navedb, kaj ga je pripeljalo, da ni

prišel na delo; zavrnilo pa je tudi dokazni predlog tožnika po

zaslišanju članov zdravniške komisije, ki so odločali o bolniškem

staležu tožnika ter zaslišanju osebnega zdravnika tožnika. Zato

je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, kot meni pritožba, saj

je tožnik še vedno prepričan, da tožena stranka ni izpolnila

pogojev za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik

se na delo ni vrnil, ker je bil prepričan, da je zaradi

zdravstvenega stanja upravičen do bolniškega staleža; takšno je

bilo tudi mnenje specialista ortopeda in njegovega lečečega

zdravnika. Tožnik je prava nevešča stranka in ni razumel

nasprotujočih si odločitev zdravnikov, ki so odločali o njegovi

sposobnosti za delo, česar pa niti delodajalec in sodišče nista

upoštevala.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo

pritožbene navedbe in zaključuje, da le-te niso utemeljene.

Pritožba pravzaprav osporava, da sodišče ni ugotavljalo

dejanskega stanja o tem, ali so izpolnjene okoliščine in

ugotovljeni interesi obeh strank po določbi 110. člena ZDR. V tem

delu je sicer sodba delno pomanjkljiva, vendar ne gre za

absolutno bistveno pomanjkljivost. Sodišče prve stopnje je očitno

ocenilo trajanje bolniškega staleža od 22.5.2004 dalje do

11.8.2004 in od 14.8.2004 do 1.9.2004. Po tem datumu tožniku ni

bil več odobren bolniški stalež. Izdane pa so bile odločbe s

strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Po teh

podatkih (priloga B/6) je bilo ugotovljeno, da se tožnik zoper

odločbe z dne 6.9., 16.9. in 23.9.2004 ni pritožil, ampak šele

zoper odločbo z dne 13.10.2004, ki pa je bila zavrnjena z odločbo

dne 26.10.2004. Sodišče je imelo v teh ugotovitvah dejansko in

pravno podlago za odločanje, ko je zaključilo, da je tožnik kršil

določbe pogodbe o zaposlitvi oz. druge obveznosti v zvezi z

opravljanjem dela in ugotovljeni neopravičeni izostanki

predstavljajo utemeljen in resen razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Iz listine A/5, iz izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi izhaja, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil

pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je

neopravičeno izostal z dela od 1.9.2004 do 30.9.2004, to je 22

delovnih dni in od 1.10.2004 do 7.10.2004 5 delovnih dni.

Razen tega iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja,

da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je delavec vedel (kot

izhaja iz njegove izjave), da mu bolniški stalež ni bil odobren.

To pomeni, da bi moral začeti opravljati delo. Tožena stranka je

upoštevala, da je bilo zaradi neopravičenih izostankov v družbi

moten delovni proces: potrebno je bilo organizirati delo z

obstoječimi delavci, kar je povzročilo veliko dodatne energije in

težav, kot izhaja iz izjave priče P. A., je moral celo ustaviti

stroj v obratu livarne in zaprositi enega izmed livarjev, da v

času odsotnosti delavca opravlja delo talilca zaradi nujne

potrebe delovnega ciklusa v obratu talilnice. Tožena stranka je

torej ugotovila hude motnje v delovnem procesu zaradi

neopravičenih izostankov. Neopravičeni izostanek ni trajal samo

nekaj dni, ampak skupaj 27 delovnih dni, kar že samo za sebe

pomeni, da posledice izostanka za toženo stranko niso bile

neznatne. To je očitno sodišče upoštevalo, čeprav tega podrobno

ni obrazlagalo. Tega tudi v pritožbi tožeča stranka ne izpodbija

in v bistvu uveljavlja le, da sodišče prve stopnje ni razčistilo

v dokaznem postopku dejstev. Pravilno pa je sodišče tudi zavrnilo

predlagane dokaze z zaslišanjem članov zdravstvene komisije,

razen tega pa se je tožnik moral držati odločb zdravstvene

komisije ZZZS, ki niso bile izpodbijane. Postale so dokončne oz.

pravnomočne. Obseg izostankov je tolikšen, da so podani pogoji na

podlagi 110. člena ZDR. Delno pomanjkljiva obrazložitev sodbe

sodišča prve stopnje ni takega značaja, oz. obsega, da bi

pomenila absolutno bistveno kršitev, kot jo uveljavlja tožeča

stranka v pritožbi.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato je bilo treba tudi odločiti, da

tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.