Employment termination appeal dismissed; court remands case to first instance for new trial on business grounds.

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se

razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pritožba tožeče stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilne

sodbe.

[JEDRO]

1. Ker tožnik ni zatrjeval, da je opustitev obvestila po

83/3 členu ZDR bistveno posegla v njegove pravice v postopku

odpovedi PZ, to ni razlog razlog za ugotovitev nezakonitosti

redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga.

2. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga je uporaba kriterijev po 99. členu ZDR predvidena le

pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev.

Če je PZ prenehala le dvema delavcema, uporaba kriterijev po

tem členu ni potrebna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga z dne 14.7.2003 in naložilo toženi stranki, da

tožniku povrne stroške postopka v znesku 119.444,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2004 do plačila.

Zoper sodbo se podredno pritožuje tožnik (primarno zahteva izdajo

dopolnilne sodbe o zahtevku, postavljenem v vlogi z dne

27.11.2003). Meni, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem

zahtevku in da ni ravnalo v skladu s 23. in 24. členom Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), po

katerih stranka ni dolžna postaviti zahtevka, če uveljavlja sodno

varstvo zoper dokončno odločbo delodajalca. Glede na to določbo

bi moralo sodišče prve stopnje vzpostaviti stanje, kot je bilo

pred izdajo izpodbijane odpovedi in po uradni dolžnosti odločiti

o reintegraciji. Zato predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in

3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP,

Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve

stopnje pri izpodbijani sodbi upoštevalo dejstva, ki jih nobena

od strank ni navajala. Na izvedenih narokih strankama ni dalo

vedeti, da bo presojalo ravnanje tožene stranke v zvezi z

obvestilom po 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Če bi tožena stranka vedela, da bo

sodišče presojalo to, bi dokaz predložila. Tako pa je menila, da

glede obvestila o nameravani odpovedi ni spora, saj je bilo

obvestilo podano. Tudi če ne bi bilo, pa to še ne bi bil razlog

za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako tožnik

ni ugovarjal uporabi kriterijev v programu reševanja trajno

presežnih delavcev. Navajal je le, da je delo vseh petih delavcev

še potrebno. Oporekal je torej obstoju poslovnega razloga - v

presojo tega pa se sodišče ni spuščalo. Zato ni jasno, od kod

ugotovitev, da "delodajalec ni izkazal resnega razloga za odpoved

pogodbe o zaposlitvi". Uporaba kriterijev po novi delovnopravni

zakonodaji v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga ni več potrebna, zato njihova pravilnost ne

more biti predmet sodne presoje. Kljub temu pritožba pojasnjuje,

da je izbiro med petimi delavci, od katerih sta bila dva odvečna,

opravila na podlagi podatkov o delovni uspešnosti, ki se meri

sproti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev

zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

Na pritožbo tožene stranke odgovarja tožnik in navaja, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če niso podane vse

predpostavke. Materialno pravo mora sodišče poznati po uradni

dolžnosti. Meni, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije

iz 18. člena panožne kolektivne pogodbe in dokazati, da je

postopek odpovedi izvedla zakonito. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe,

pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je s tožbo (pravilno) zahteval ugotovitev nezakonitosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nato pa je po zamenjavi

pooblaščencev tožbo na naroku z dne 12.11.2003 razširil in jo z

vlogo z dne 27.11.2003 modificiral tako, da je tokrat (napačno)

zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dodatno pa

še izplačilo plač za čas od 14.12.2003 do vrnitve nazaj na delo

in izplačilo 354.694,00 SIT. V delu, ki se nanaša na izplačilo

plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od

14.12.2003 do vrnitve nazaj na delo in na izplačilo 354.694,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila je

sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6.1.2004 postopek zaradi

neplačila sodne takse ustavilo. Sklep je pravnomočen, zato se v

njegovo pravilnost pritožbeno sodišče ne more več spuščati. Kljub

pravnomočnemu sklepu o ustavitvi postopka glede dela tožbe, je

tožnik predlagal izdajo dopolnilne sodbe prav v zvezi z

umaknjenim delom zahtevka (in podredno vlogo naslovil kot

pritožbo). Sodišče prve stopnje o predlogu za dopolnitev sodbe ni

odločilo, ampak je vlogo odstopilo kot pritožbo pritožbenemu

sodišču. Pri tem je spregledalo 2. odstavek 325. člena ZPP, po

katerem mora sodišče prve stopnje o prepoznem ali neutemeljenem

predlogu odločiti. Očitno je namreč sodišče prve stopnje predlog

štelo za neutemeljen (sicer upravičeno), vendar pa bi o tem

moralo odločiti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3.

odstavka 327. člena ZPP vlogo, čeprav je podredno naslovljena kot

pritožba, štelo primarno kot predlog za dopolnitev sodbe, o

katerem mora sodišče prve stopnje še odločiti.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena. Stališče sodišča prve

stopnje, da opustitev obvestila o nameravani redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni pomanjkljivost,

ki ima za posledico vedno nezakonitost odpovedi, je napačno. Ne

glede na to, da se med postopkom izdaja obvestila o nameravani

odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni postavila kot sporna,

pritožbeno sodišče opozarja na že zavzeto stališče Vrhovnega

sodišča RS v zvezi s tem vprašanjem in sicer v zadevi z opr. št.

VIII Ips 250/2003. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če

je bila dana iz razlogov, navedenih v zakonu. Pri pogojih, ki jih

za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga predpisuje

ZDR-02, pa je poleg navedenega potrebno upoštevati tudi to, ali

je opustitev kakega zakonskega določila vplivala na zakonitost

odpovedi ali ne.

Obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namenjeno

temu, da je delavec seznanjen z nameravano odpovedjo in da v

zvezi s tem, če želi, obvesti in angažira sindikat. V primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga morebitno

nasprotovanje sindikata ne zadrži učinkovanja prenehanja pogodbe

o zaposlitvi. Taka možnost obstoja le v primeru odpovedi iz

krivdnega razloga in iz razloga nesposobnosti (85. člen ZDR-02).

Mnenje, ki ga v skladu z 2. odstavkom 84. člena ZDR-02 in

nasprotovanje, ki ga v skladu s 3. odstavkom 84. člena ZDR-02

poda sindikat, delodajalca ne zavezuje in na sam potek odpovedi

nima neposrednega vpliva. Tožnik ni zatrjeval, da je opustitev

obvestila bistveno posegla v njegove pravice v zvezi z odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi, zato navedena pomanjkljivost, tudi če bi jo

tožena stranka zares zagrešila, ne more biti razlog za

nezakonitost odpovedi.

Prav tako pa ima pritožba prav, da pri redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga uporaba kriterijev za določitev

delavcev, ki se jim odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ni potrebna.

ZDR-02 predvideva uporabo kriterijev (in tudi izdelavo programa)

le pri odpovedi večjemu številu delavcev (96. člen ZDR-02). V

spornem primeru ni šlo za večje število delavcev ampak le za dva.

Tožena stranka je pri izbiri dveh izmed petih delavcev lahko

uporabila kriterije, ni pa jih bila dolžna. Zato se sodišču prve

stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem ali so bili

kriteriji za določitev odvečnih delavcev pravilno uporabljeni.

Ugotoviti pa bi moralo, ali je poslovni razlog za odpoved pogodbe

o zaposlitvi dejansko obstajal. Tožena stranka je razloge

obrazložila v programu, do njih pa se sodišče prve stopnje ni

opredelilo. Tožena stranka je glede na tožnikovo nasprotovanje

odpovednemu razlogu predlagala tudi postavitev izvedenca strojne

stroke. Pri tem pritožba nima prav v zatrjevanju, da sodišče ne

sme presojati vprašanja, ali odpovedni razlog obstaja. Prav to je

predmet sodne presoje v postopku zaradi odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Sodišče se sicer v poslovne odločitve delodajalca (da

npr. modernizira proizvodnjo ali spremeni organizacijo dela) ne

spušča, presojati pa mora, ali so te odločitve pripeljale do

situacije, ko določena dela pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi

niso več potrebna.

V spornem primeru je torej pomembno, ali je obstajal poslovni

razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, konkretno ali je

delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu

energetik zaradi posodobitve strojnice hladilnih naprav ter

izvedbe dveh nadzornih sistemov delovanja strojnice hladilnih

naprav še potrebno ali ne. Ker sodišče prve stopnje zaradi

napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno

ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo

in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. V

ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje oceni razloge za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot so predstavljeni v programu z

dne 26.6.2003, po potrebi pa angažira tudi izvedenca strojne

stroke. Le ta dva dokaza je namreč tožena stranka tudi predlagala

(čeprav bi bilo enostavnejše in bolj ekonomično dokazovanje z

zaslišanjem direktorja, ki je odločitev sprejel). Po dopolnjenem

dokaznem postopku in z upoštevanjem zgoraj navedenega naj sodišče

prve stopnje ponovno odloči o zahtevku - ki ga naj tožnik

primerno in pravilno oblikuje v skladu s 3. odstavkom 204. člena

ZDR-02, saj določb o nevezanosti sodišča na zahtevek v primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tu ne gre več za dokončne

odločitve delodajalca) ni mogoče uporabiti.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.