Appeal granted; first instance court erred on statute of limitations for fixed-term contract termination.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sodba se

razveljavita ter se zdeva vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

pri presoji pravočasnosti sodnega varstva pri zahtevku za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ, sklenjene za določen

čas, je potrebno upoštevati 3. odst. 204. člena ZDR in mora

delavec tožbo vložiti v roku 30-ih dni od dneva, ko je

izvedel za kršitev pravice. Ta rok je začel teči s

prenehanjem PZ, sklenjene za določen čas in ne že z dnem

podpisa PZ za določen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice glede

tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja,

sklenjenega za nedoločen čas in na vrnitev tožnice na delo

(I. točka izreka sklepa). Razsodilo je, da se tožbeni

zahtevek tožnice na plačilo plače za čas od prenehanja

delovnega razmerja pri toženi stranki, to je od 31.8.2003 do

dneva nastopa dela in sicer tako, da se na neto plačo in

regrese obračunajo in plačajo davki in prispevki, neto plača

pa nakaže na transakcijski račun tožnice z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, kot neutemeljen zavrne, tožena stranka pa

sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper sklep in sodbo iz

pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter

bistvenih kršitev določb postopka v smislu 3. in 1. točke 1.

odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno zavrglo tožbo iz

razloga, ker naj bi tožnica morala pred zahtevo po sodnem varstvu

sprožiti ustrezen postopek pred delodajalcem. Sodišče prve

stopnje je z navedeno odločitvijo zmotno uporabilo materialno

pravo, saj se na podlagi določbe 245. člena ZDR/02 (Ur.l. RS št.

42/2002) s 1.1.2003 preneha uporabljati ZTPDR in ZDR/90. Tako je

sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZTPDR in ZDR

nepravilno. Sodišče bi moralo uporabiti določbe ZDR/02 in sicer

3. odst. 204. člena ZDR/02, ki določa, da lahko delavec

neposredno v roku 30 dni zahteva ugotovitev nezakonitosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja

veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi določil 54. člena

ZDR/02 pa se v primeru, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas

sklenjena v nasprotju z zakonom šteje, da je delavec sklenil

pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnici je dejansko

delovno razmerje prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za

določen čas, ki pa je bila nezakonito sklenjena. Ker tožnica v

predmetnem individualnem sporu uveljavlja nezakonitost prenehanja

delovnega razmerja, ni predviden predhodni postopek pri

delodajalcu in je bila tožba pravilno vložena na sodišče po

prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni.

Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določila postopka iz

razloga, ker bi v primeru, da je sodišče štelo, da je tožbeni

zahtevek nerazumljiv skladno z določili 17. člena ZDSS tožnico

moralo pozvati, da vlogo dopolni in šele nato v primeru, če tega

v danem roku ne bi storila, bi lahko sodišče tožbo zavrglo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo

sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov,

pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri

svojem odločanju uporabilo napačno pravno podlago in sicer

navajajoč pri tem določila Zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se je

uporabljal kot predpis RS - ZTPDR), določila Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR/90). Zakon o

delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02), ki je stopil

v veljavo z dnem 1.1.2003. ZDR/02 v 245. členu določa, da se z

dnem uveljavitve tega zakona preneha uporabljati ZTPDR, razen

določb 86. in 87. člena, ki se uporabljata do uveljavitve zakona,

ki bo urejal kolektivne pogodbe. Z dnem uveljavitve tega zakona

preneha veljati tudi ZDR/90, razen določb 112. do 119. člena, ki

se uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne

pogodbe. Tako je potrebno za konkretni primer upoštevati le

določila ZDR/02, saj 246. člen določa, da ta zakon začne veljati

1.1.2003, iz fotokopije predložene delovne knjižice pa izhaja, da

je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne

31.8.2003, to je vsekakor po uveljavitvi ZDR/02. Pravna podlaga

za odločanje pa tudi ni 1. odst. 204. člena ZDR/02, pač pa 3.

odst. 204. člena ZDR/02, ki določa neposredno pravno varstvo v

roku 30 dni.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnici delovno

razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31.8.2003 zaradi poteka

časa po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in ne zaradi redne

ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tako

se konkretni spor nanaša na t.i. "druge načine prenehanja

delovnega razmerja" in se zato pri pravni presoji vprašanja

pravočasnosti uveljavljanja sodnega varstva pravic s strani

delavca ne uporablja postopek in roki iz 1. in 2. odst. 204.

člena ZDR/02, temveč je potrebno upoštevati 3. odst. 204. člena

ZDR/02, ki izrecno določa, da lahko delavec uveljavlja sodno

varstvo pravic pred pristojnim delovnim sodiščem le v roku 30 dni

od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Tožnici je prenehalo delovno razmerje dne 30.8.2003, tožbo na

sodišče pa je vložila dne 26.9.2003 s priporočeno pošto, tako da

je skladno z 2. odst. 112. člena ZPP potrebno šteti dan oddaje na

pošto za dan izročitve sodišču. Navedeno pomeni, da je tožnica

vložila pravočasno tožbo in je sodišče prve stopnje napačno

uporabilo 1. in 2. odst. 204. člena ZDR/02 navajajoč pri tem, da

bi tožnica morala takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za

določen čas zahtevati ugotovitev nezakonitosti te pogodbe o

zaposlitvi in iz tega razloga tudi ugotovitev obstoja delovnega

razmerja za nedoločen čas in sicer najprej pri delodajalcu in

šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

Tožnica bi seveda lahko uveljavljala varstvo pravic pri

delodajalcu kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja za

določen čas (veljavnost stare delovnopravne zakonodaje in z dnem

1.1.2003 veljavnost nove delovnopravne zakonodaje), lahko pa je

tudi uveljavljala neposredno sodno varstvo tudi ob prenehanju

delovnega razmerja po določilih 3. odst. 204. člena ZDR/02.

V nadaljevanju postopka bo moralo tako sodišče prve stopnje

odločati po vsebini, saj je tožnica vložila pravočasno tožbo na

sodišče in tako bo moralo sodišče ugotoviti, ali je tožena

stranka s tožnico zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za

določen čas v skladu z zakonom.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo

tožbeni zahtevek tožnice za plačilo plače, pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek za plačilo plače odvisen od

rešitve zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in tako

sodišče o tožbenem zahtevku v zvezi z reparacijo in reintegracijo

odloča skupaj. V takšnem primeru tako sodišče tožbo v celoti

zavrže.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo

in izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo

in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na podlagi določil 354.

člena ZPP. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški

postopka.