Appeal dismissed; failure to provide reasoned defense triggers default judgment under ZPP Art. 278. ZPP Art. 338. ZPP Art. 318. ZPP Art. 353. ZPP Art. 165. ZDR Art. 54.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first instance court's default judgment against the employer. The employer argued the default judgment was invalid because the plaintiff misled the court with false claims about employment contracts, which the employer alleged should have been proven in court. The court ruled that a default judgment is legally permissible when the defendant fails to submit a reasoned response to the complaint as required by law, and such procedural defects cannot be cured by later claims of misleading conduct. Consequently, the appeal was rejected, and the plaintiff bears the costs of the appeal proceedings.
Legislator headnote
AI generatedZPP 278. člen; ZPP 338. člen; ZPP 318. člen; ZPP 353. člen; ZPP 165. člen; ZDR 54. člen: A default judgment is validly issued when the defendant fails to provide a reasoned response to the complaint, and the defendant cannot subsequently challenge this judgment by claiming the plaintiff misled the court with false statements.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba
sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ker odgovor na tožbo ni bil obrazložen skladno z 278. členom
ZPP, je sodišče pravilno izdalo (delno) zamudno sodbo.
Tožena stranka se ne more šele v pritožbi sklicevati na to,
da je tožnik z neresničnimi navedbami zavedel sodišče, če
takih trditev ni postavila v odgovoru na tožbo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s
katerima je odločilo, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem
razmerju za nedoločen čas od 10.11.2003 (I/1. točka izreka
sodbe). Toženi stranki je naložilo sklenitev pogodbe o
zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto tapetnik I (DM:
29) (I/2. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena
stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za
leto 2002 v znesku 105.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 1.1.2003 do plačila, regres za letni dopust za
leto 2003 v višini 105.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 27.11.2003 do plačila, ter na izplačane zneske
regresov obračunati in plačati predpisani davek. Toženi
stranki je naložilo izplačilo plač za mesece julij, avgust,
september in oktober 2003 v višini 75.000,00 SIT mesečno ter
potne stroške in regres za malico, na plačo pa tudi plačilo
prispevkov in davkov po zakonu, vse z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3.
točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna
plačati stroške postopka v znesku 83.018,00 SIT v roku 15 dni od
dneva izdaje sodbe (I/4. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se
tožba v delu za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od
10.8.2000 do 9.11.2003 zavrže (II. točka izreka sklepa).
Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo
in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano zamudno sodbo
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno
odločanje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje
neutemeljeno izdalo zamudno sodbo iz razloga, ker je bil odgovor
na tožbo neobrazložen, pri čemer pa je napačno menilo, da
obstajajo tudi drugi pogoji za izdajo predmetne zamudne sodbe.
Sodišče prve stopnje ni v celoti preverilo vseh ponujenih dokazov
v tožbi, zaradi česar je prišlo do kršenja materialnega prava in
nepravilne odločitve v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje je
ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju od 10.11.2003 dalje,
čeprav je le-to v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tožnik je tudi
prejel pogodbo o zaposlitvi, kar izhaja iz priložene vročilnice.
Takšno zavajanje in navajanje neresničnih dejstev je nelegitimno.
Glede izplačil neizplačanih plač za mesece julij, avgust,
september in oktober 2003 pa velja, da je tožnik plačo prejel.
Zaradi navedenega je tožena stranka pritožbenemu sodišču
predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne
sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V odgovoru na pritožbo je tožnik v celoti prerekal pritožbene
navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče
pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži
plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navajal je, da tožena
stranka tožniku že več let nezakonito podaljšuje delovno razmerje
za določen čas. Predložene listine v pritožbenem postopku so
neverodostojne, nakazila pa so bila očitno nakazana že po
odločitvi sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo
sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem
pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno
bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona
o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP),
upoštevaje pri tem 2. odst. 338. člena ZPP, ki določa, da se
zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu
z veljavno procesno zakonodajo, izdalo zamudno sodbo in sklep o
zavrženju tožbe v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev
delovnega razmerja za nedoločen čas od 10.8.2000 do 9.11.2003.
ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277.
člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s
katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni
naslednji pogoji:
1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,
2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati
(3. odst. 3. člena ZPP),
3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so
navedena v tožbi,
4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v
nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z
dejstvi, ki so splošno znana.
ZPP v 277. členu določa, da mora tožena stranka odgovoriti na
tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa
drugače. 2. odst. istega člena pa določa, da sodišče izda zamudno
sodbo, če tožeča stranka v roku 30 dni na tožbo ne odgovori, ali
če odgovor na tožbo ni obrazložen. Po določilih 278. člena ZPP
mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni
vložen. Iz obrazložitve odgovora na tožbo mora tudi izhajati, ali
tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma
in v katerem delu.
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno
ugotovilo, da odgovor tožene stranke ni bil obrazložen v
navedenem smislu, tako da je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj
je ugotovilo, da je tožnik delal pri toženi stranki od dne
10.11.2003 dalje brez pogodbe o zaposlitvi, tako da se po
določilih 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.
42/2002 - ZDR) šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za
nedoločen čas.
Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je tožnik povsem
zavedel sodišče, ko je navajal, da ni prejel pogodbe o zaposlitvi
za določen čas z dne 6.11.2003, kar je tožena stranka v pritožbi
dokazovala tudi s predložitvijo podpisane vročilnico o prejemu
pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče
pojasnjuje, da se po določilih 338. člena ZPP zamudna sodba ne
more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno izdalo
zamudno sodbo, saj navedena dejstva v tožbi niso bila v nasprotju
s predloženimi dokazi (pogodbami o zaposlitvi in sklepu o
sklenitvi delovnega razmerja za obdobje od maja 2000 do avgusta
2003, dopisi z dne 10.11.2003, 11.11.2003 in 13.11.2003) ali
splošno znanimi dejstvi. Tožena stranka tako ne more v
pritožbenem postopku uspešno uveljavljati, da je tožnik sodišče
zavajal oz. navajal neresnična dejstva in tako ravnal
nelegitimno.
Sodišče prve stopnje tudi ni smelo razpisati naroka za glavno
obravnavo, na katerem bi ta dejstva preverilo, saj je moralo
postopati, kot že navedeno, po določilih 318. člena ZPP. Pravdne
stranke se morajo v postopku pred sodišči pravdati v skladu z
veljavno procesno zakonodajo, v kolikor tega ne storijo, morajo
same nositi eventuelne neugodne pravne posledice zanje.
Ni mogoče upoštevati tudi pritožbenega ugovora, da je sodišče
prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s tožbenim
zahtevkom, ki ga je postavil tožnik v tožbi. Pritožbeno sodišče
ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo v delu zamudno
sodbo, v delu pa je tožbo tožnika zavrglo. Za navedeno odločitev
je sodišče imelo pravno podlago v določilu 3. odst. 318. člena
ZPP, saj sodišče lahko izda tako ugodilno kot zavrnilno zamudno
sodbo. Tako je sodišče prve stopnje imelo tudi pravno podlago za
izdajo sklepa o zavrženju tožbe v delu ugotovitve delovnega
razmerja za nedoločen čas od 10.8.2000 do 9.11.2003. Razen
navedenega pa je ta odločitev izdana v korist tožene stranke, ki
se sicer ne more pritožiti v svojo škodo.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke
kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo
sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu
ZPP.
Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar ker
le-ta ni prispeval k rešitvi spora, je pritožbeno sodišče
odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.
odst. 165. člena ZPP.