Legislator Case Law & Legislation
VDS sodba Pdp 487/2004 ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.487.2004 AI generated

Appeal dismissed; failure to provide reasoned defense triggers default judgment under ZPP Art. 278. ZPP Art. 338. ZPP Art. 318. ZPP Art. 353. ZPP Art. 165. ZDR Art. 54.

Case Number VDS sodba Pdp 487/2004
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first instance court's default judgment against the employer. The employer argued the default judgment was invalid because the plaintiff misled the court with false claims about employment contracts, which the employer alleged should have been proven in court. The court ruled that a default judgment is legally permissible when the defendant fails to submit a reasoned response to the complaint as required by law, and such procedural defects cannot be cured by later claims of misleading conduct. Consequently, the appeal was rejected, and the plaintiff bears the costs of the appeal proceedings.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 278. člen; ZPP 338. člen; ZPP 318. člen; ZPP 353. člen; ZPP 165. člen; ZDR 54. člen: A default judgment is validly issued when the defendant fails to provide a reasoned response to the complaint, and the defendant cannot subsequently challenge this judgment by claiming the plaintiff misled the court with false statements.

Keywords

AI generated
default judgment unreasoned defense employment contract procedural default misleading conduct ZPP Art. 278 ZDR Art. 54

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba

sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker odgovor na tožbo ni bil obrazložen skladno z 278. členom

ZPP, je sodišče pravilno izdalo (delno) zamudno sodbo.

Tožena stranka se ne more šele v pritožbi sklicevati na to,

da je tožnik z neresničnimi navedbami zavedel sodišče, če

takih trditev ni postavila v odgovoru na tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s

katerima je odločilo, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem

razmerju za nedoločen čas od 10.11.2003 (I/1. točka izreka

sodbe). Toženi stranki je naložilo sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto tapetnik I (DM:

29) (I/2. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena

stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za

leto 2002 v znesku 105.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.1.2003 do plačila, regres za letni dopust za

leto 2003 v višini 105.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 27.11.2003 do plačila, ter na izplačane zneske

regresov obračunati in plačati predpisani davek. Toženi

stranki je naložilo izplačilo plač za mesece julij, avgust,

september in oktober 2003 v višini 75.000,00 SIT mesečno ter

potne stroške in regres za malico, na plačo pa tudi plačilo

prispevkov in davkov po zakonu, vse z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/3.

točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna

plačati stroške postopka v znesku 83.018,00 SIT v roku 15 dni od

dneva izdaje sodbe (I/4. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se

tožba v delu za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od

10.8.2000 do 9.11.2003 zavrže (II. točka izreka sklepa).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo

in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano zamudno sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje

neutemeljeno izdalo zamudno sodbo iz razloga, ker je bil odgovor

na tožbo neobrazložen, pri čemer pa je napačno menilo, da

obstajajo tudi drugi pogoji za izdajo predmetne zamudne sodbe.

Sodišče prve stopnje ni v celoti preverilo vseh ponujenih dokazov

v tožbi, zaradi česar je prišlo do kršenja materialnega prava in

nepravilne odločitve v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je tožnik v delovnem razmerju od 10.11.2003 dalje,

čeprav je le-to v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tožnik je tudi

prejel pogodbo o zaposlitvi, kar izhaja iz priložene vročilnice.

Takšno zavajanje in navajanje neresničnih dejstev je nelegitimno.

Glede izplačil neizplačanih plač za mesece julij, avgust,

september in oktober 2003 pa velja, da je tožnik plačo prejel.

Zaradi navedenega je tožena stranka pritožbenemu sodišču

predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožnik v celoti prerekal pritožbene

navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži

plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navajal je, da tožena

stranka tožniku že več let nezakonito podaljšuje delovno razmerje

za določen čas. Predložene listine v pritožbenem postopku so

neverodostojne, nakazila pa so bila očitno nakazana že po

odločitvi sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo

sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP),

upoštevaje pri tem 2. odst. 338. člena ZPP, ki določa, da se

zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu

z veljavno procesno zakonodajo, izdalo zamudno sodbo in sklep o

zavrženju tožbe v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev

delovnega razmerja za nedoločen čas od 10.8.2000 do 9.11.2003.

ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277.

člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s

katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni

naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati

(3. odst. 3. člena ZPP),

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so

navedena v tožbi,

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z

dejstvi, ki so splošno znana.

ZPP v 277. členu določa, da mora tožena stranka odgovoriti na

tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa

drugače. 2. odst. istega člena pa določa, da sodišče izda zamudno

sodbo, če tožeča stranka v roku 30 dni na tožbo ne odgovori, ali

če odgovor na tožbo ni obrazložen. Po določilih 278. člena ZPP

mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni

vložen. Iz obrazložitve odgovora na tožbo mora tudi izhajati, ali

tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma

in v katerem delu.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno

ugotovilo, da odgovor tožene stranke ni bil obrazložen v

navedenem smislu, tako da je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj

je ugotovilo, da je tožnik delal pri toženi stranki od dne

10.11.2003 dalje brez pogodbe o zaposlitvi, tako da se po

določilih 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št.

42/2002 - ZDR) šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za

nedoločen čas.

Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je tožnik povsem

zavedel sodišče, ko je navajal, da ni prejel pogodbe o zaposlitvi

za določen čas z dne 6.11.2003, kar je tožena stranka v pritožbi

dokazovala tudi s predložitvijo podpisane vročilnico o prejemu

pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da se po določilih 338. člena ZPP zamudna sodba ne

more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno izdalo

zamudno sodbo, saj navedena dejstva v tožbi niso bila v nasprotju

s predloženimi dokazi (pogodbami o zaposlitvi in sklepu o

sklenitvi delovnega razmerja za obdobje od maja 2000 do avgusta

2003, dopisi z dne 10.11.2003, 11.11.2003 in 13.11.2003) ali

splošno znanimi dejstvi. Tožena stranka tako ne more v

pritožbenem postopku uspešno uveljavljati, da je tožnik sodišče

zavajal oz. navajal neresnična dejstva in tako ravnal

nelegitimno.

Sodišče prve stopnje tudi ni smelo razpisati naroka za glavno

obravnavo, na katerem bi ta dejstva preverilo, saj je moralo

postopati, kot že navedeno, po določilih 318. člena ZPP. Pravdne

stranke se morajo v postopku pred sodišči pravdati v skladu z

veljavno procesno zakonodajo, v kolikor tega ne storijo, morajo

same nositi eventuelne neugodne pravne posledice zanje.

Ni mogoče upoštevati tudi pritožbenega ugovora, da je sodišče

prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju s tožbenim

zahtevkom, ki ga je postavil tožnik v tožbi. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo v delu zamudno

sodbo, v delu pa je tožbo tožnika zavrglo. Za navedeno odločitev

je sodišče imelo pravno podlago v določilu 3. odst. 318. člena

ZPP, saj sodišče lahko izda tako ugodilno kot zavrnilno zamudno

sodbo. Tako je sodišče prve stopnje imelo tudi pravno podlago za

izdajo sklepa o zavrženju tožbe v delu ugotovitve delovnega

razmerja za nedoločen čas od 10.8.2000 do 9.11.2003. Razen

navedenega pa je ta odločitev izdana v korist tožene stranke, ki

se sicer ne more pritožiti v svojo škodo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo

sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu

ZPP.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar ker

le-ta ni prispeval k rešitvi spora, je pritožbeno sodišče

odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. člena ZPP.