Appeal dismissed; employer's summary dismissal invalid due to lack of timing and proof of breach.

Pritožbi se zavrneta in se potrdijo sodbi ter sklep sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni

navedla, kdaj naj bi tožnica storila očitane kršitve, zato

ni mogoče preizkusiti pravočasnosti podane izredne odpovedi,

prav tako pa ni dokazala, da je tožnica kršitve dejansko

zagrešila. Zato je podana izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da

se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o

zaposlitvi, sklenjene dne 2.11.1999 za nedoločen čas, med

toženo stranko in tožečo stranko (tč. 1/I izreka sodbe);

tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na

delo in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter ji

izplačati neto plače, izračunane iz bruto zneska 970.547,50

SIT skupaj in sicer za vse mesece v določenih zneskih, ki so

navedeni v vseh alineah tč. 2/I izreka sodbe tako, da od teh

bruto zneskov odšteje davke in prispevke, tožeči stranki pa

izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od vsakega 19. dne v mesecu do plačila, ter vse nadaljnje

neizplačane plače do ponovnega poziva na delo, vse v 8 dneh

pod izvršbo; presežek glavnice v bruto znesku 273.266,90 SIT

in zakonske zamudne obresti od vtoževanih bruto zneskov pa

je zavrnilo (tč. 3/I izreka sodbe).

Obenem pa sklenilo, da se tožba tožeče stranke zavrže, v delu, ki

se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zaradi

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati odškodnino v

znesku 414.604,80 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 1/II izreka

sklepa); obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti

tožeči stranki stroške postopka v znesku 277.128,00 SIT skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2003 dalje do plačila pod

izvršbo (tč. 2/II izreka sklepa).

Z dopolnilno sodbo pa je sodišče prve stopnje razsodilo tako, da

se sodba z dne 3.12.2003 dopolni v tč. 2 izreka tako, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi vse nadaljnje

neizplačane plače do ponovnega poziva na delo, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu do

plačila (tč. 1 izreka dopolnilne sodbe); na podlagi dopolnitve,

navedene v tč. 1 izreka te dopolnilne sodbe, se tč. 2 izreka

sedaj glasi:

"2. Tožeča stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo

in ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter ji izplačati

neto plače izračunane iz bruto zneska 970.547,50 SIT skupaj in

sicer za vse mesece, ki so navedene v vseh alineah tč. 2

dopolnilne sodbe tako, da od teh bruto zneskov odšteje davke in

prispevke, tožeči stranki pa izplača neto zneske, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vse nadaljnje neplačane plače

do ponovnega poziva na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh pod

izvršbo."

Zoper ugodilni del sodbe in sklep o stroških v tč. 2/II izreka

sklepa ter zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožena stranka

(tč. I, 1. in 2. izreka ter tč. II 2 sklepa) iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno

sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo ter sklep v izpodbijanem

delu in dopolnilno sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da samo

odloči o zahtevku, podrejeno pa, da jih razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje poklonilo vero le

pričam in dokazom, ki so le v korist tožeči stranki. Izpovedi

priče, ki je še zaposlena pri toženi stranki, pa se ni verjelo,

češ da le-ta mora govoriti v korist tožene stranke; ostali dve

priči, ki pa nista bili več zaposleni pri njej, pa sta govorili

resnico. Nesporno pa je, da je tožeča stranka prihajala

velikokrat na delo slabe volje, kar je vsekakor slabo vplivalo na

delovno vzdušje in delo s strankami, kar so izpovedale vse priče,

tudi priče, ki jim je sodišče prve stopnje brezpogojno verjelo,

pa tudi iz izpovedi tožeče stranke, zaslišane kot stranke. Tožena

stranka jo je glede vtoževane reintegracije pozvala, še tekom

pravde z dnem 22.10.2003, nazaj na delo in sicer na njen naslov.

Vendar se na odziv ni odvzvala, kar očitno kaže, da nima pravega

in dejanskega namena in volje delati pri njej. Tožečo stranko je

pozvala na delo tudi po prejemu izpodbijane sodbe z dne

31.12.2003 in dne 5.1.2004, na katere pozive pa se tožeča stranka

tudi ni odvzala, in je poziv celo odklonila. Tožena stranka

nikakor ne bi imela interesa voditi postopek zoper tožečo stranko

in ji izreči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če dejanske

razmere med strankama ne bi bile porušene do takšne mere, da

nadaljno delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni

mogoče.

Do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo izključno

zaradi obnašanja tožeče stranke, ki se je nespoštljivo,

neprijazno vedla tako do gostov, kakor tudi do nadrejenih

delavcev tožene stranke in do sodelavk. Potrebno je tudi

poudariti, da gre za manjše podjetje, ker je komuniciranje med

delavci in vodstvenimi osebami (lastniki) neizogibno,

vsakodnevno. Iz istih razlogov se pritožuje tudi zoper dopolnilno

sodbo in vztraja na navedbah, ki jih je podala v pritožbi zoper

sodbo z dne 3.122.2003.

Tožeča stranka pa se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje v

celoti (tč. II/1 in II/2) iz pritožbenih razlogov bistvene

kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s

predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in

izpodbijani sklep tako spremeni, da zahtevku v celoti ugodi in

naloži toženi stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov postopka

na prvi in drugi stopnji, oz. podrejeno, da sklep v izpodbijanem

delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje.

V pritožbi navaja, da iz izreka sklepa pod tč. II/1 izhaja, da je

sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na

izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče

zavrglo tožbeni zahtevek in (ne tožbe) tožeče stranke kot

preuranjen. V skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku

tožbenega zahtevka ni mogoče zavreči, ampak mu lahko sodišče

ugodi ali pa ga zavrne; predmet zavrženja je lahko le tožba. S

tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega

postopka.

Tudi sicer je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožba

tožeče stranke glede vtoževane odškodnine preuranjena. Kot pravno

podlago svoje odločitve je sodišče navedlo 28. čl. Splošne

kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost, ki določa, da je v

primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je

ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu

poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati tri

povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Navedeno

določilo je sodišče prve stopnje razlagalo tako, da je delavec

upravičen do vložitve zahtevka šele po pravnomočnosti odločbe, s

katero je ugotovljeno nezakonito prenehanje, s tem pa je zmotno

uporabilo materialno pravo. Namen določila o pogodbeni kazni, ki

jo je dolžan plačati delodajalec delavcu v primeru nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja, je v varovanju delavca kot

šibkejše stranke, zaradi česar je potrebno ob ugotavljanju

vsebine določila poleg gramatikalne razlage uporabiti tudi

teološko razlago ter navedeno določilo razlagati v korist

delavca. V skladu z veljavno sodno prakso sodišče poleg

ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in

določitve izplačila vseh plač, ki bi jih delavec prejel, če bi

delal, določi tudi delodajalčevo obveznost izplačila pogodbene

kazni. Sodna praksa je prav tako izoblikovala stališče, kdaj je

pogodbena kazen dospela v plačilo, in sicer, ko pride do

neizpolnitve oz. nepravilne izpolnitve pogodbe, to je v trenutku

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sicer pa sodna praksa

formalno tudi ni pravni vir, vendar zavezuje z močjo svojih

argumentov. Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi

materialnega prava tožbenemu zahtevku glede plačila pogodbene

kazni ugoditi v višini treh povprečnih plač tožeče stranke z

zapadlostjo od dneva prenehanja delovnega razmerja (16.3.2003).

Tožeča stranka se tudi pritožuje zoper sklep v točki II/2, v

katerem je sodišče odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Sodišče je uspeh tožeče stranke ocenilo na 75 % z utemeljitvijo,

da je v celoti uspela z zahtevkom na razveljavitev izredne

odpovedi (pri čemer po mnenju sodišča ta zahtevek predstavlja 50

% celotnega zahtevka), medtem ko naj bi z denarnim zahtevkom, ki

predstavlja preostalih 50 % celotnega zneska, uspela le s 50 %

oz. 25 % glede na celotni zahtevek. Meni, da je njen uspeh vsaj

58 %. Poleg tega opozarja na napačno odločitev sodišča glede

priglašenih stroškov in sicer glede ugotovitve pravnomočnosti in

za poročilo stranke, saj ji je za ta opravila priznalo le 20

točk, moralo pa bi 50 točk.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe tako tudi

dopolnilne, in sklepa v mejah razlogov, iz katerih se smeta sodba

in sklep izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso

podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko

stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu obeh sodb in sklepa

pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka

po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 - 26/2002 v zvezi s 366. čl. ZPP, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče

soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča,

zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zoper sodbo in

dopolnilno sodbo zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče

prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi

stališči tega sodišča, soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni

podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337.

čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča

prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno dokazno oceno,

kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče

prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno

ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki podala izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi (dokaz A 4). Izredna odpoved pogodbe

o zaposlitvi je sicer odpoved brez odpovednega roka, kjer

prenehanje pogodbe o zaposlitvi nastopi takoj, tožena stranka pa

je tožeči stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z

dnem izteka odpovednega roka. Utemeljen razlog, ki opravičujče

izredno odpoved, je dolžna dokazati tožena stranka, ki je tožeči

stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve

stopnje je tako pravilno po izvedenem dokaznem postopku ocenilo,

da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka dejansko

storila kršitve, navedene v tč. A do K izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi (dokaz A 6) z dne 13.1.2003 oz. te kršitve po oceni

sodišča, niso bile takšne narave, da bi opravičevale izredno

odpoved zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti (1.

alinea 1. odst. 111. čl. ZDR). Izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi mora na podlagi 2. odst. 100. čl. ZDR pogodbena

stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki

utemeljujejo izredno odpoved. Iz izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni mogoče ugotoviti, kdaj so se očitane kršitve

pogodbe obveznosti dogajale, razen v točkah b, d, j in k, niti

kdaj se je z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanila

tožena stranka. Kršitve obveznosti so v izredni odpovedi pogodbe

o zaposlitvi napisane zelo opisno v smislu odpovednih razlogov po

1. odst. 111. čl. ZDR/02, ki naj bi se dogajale v daljšem

časovnem razdobju, kdaj konkretno pa so nastopili tisti razlogi,

ki utemeljujejo izredno odpoved, pa sodišče prve stopnje

utemeljeno ni moglo ugotoviti niti z zaslišanjem direktorja

tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje

pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki pogodbo

o zaposlitvi izredno odpovedala v nasprotju z zakonom in je zato

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.1.2003 nezakonita.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke, tudi glede poziva nazaj na delo, in

vpisa delovne dobe v delovno knjico. Poleg tega tega je tudi

utemeljeno ugodilo denarnemu zahtevku tožeče stranke, in s tako

obrazložitvijo glede ugoditve tožbenemu zahtevku soglaša

pritožbeno sodišče.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje v izrečeni izpodbijani sodbi, kot tudi v dopolnilni

sodbi, ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe

tožene stranke utemeljene, saj so le pavšalne, poleg tega pa je

pritožbeno sodišče tudi preizkusilo dokazno oceno sodišča prve

stopnje, ki je bila sprejeta v skladu z določbo 8. čl. ZPP, in

pri tem ugotovilo, da je objektivna in pravilno sprejeta ter v

njo ni dvomilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zmotno

uporabilo materialno pravo, ko se ni opredelilo do dejstva, da je

tožena stranka pozvala tožečo stranko na delo in da se pozivu ni

odzvala. Ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je delovno

razmerje dvostransko pogodbeno razmerje med delavcem in

delodajalcem, urejeno z zakonom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur. l. RS, št. 42/02) določa, tako vsebino pogodbe o zaposlitvi,

kot tudi postopek in pogoje za njeno odpoved. Ravno zaradi

dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi ni mogoče, da je

delodajalec, ki je delavcu že izročil pisno izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, in je učinek te pogodbe že nastopil, to

odpoved lahko preklical in s tem dosegel, da odpoved pogodbe o

zaposlitvi ne velja več, čeprav delavec s takšnim ravnanjem

delodajalca ne soglaša. Kolikor je bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi delavcu že vročena, potem je za kasnejši preklic te

pogodbe in vzpostavitev prejšnjega stanja potrebna tudi njegova

privolitev. Namreč 2. odst. 3. čl. ZPP določa, da se stranke

lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek

in se poravnajo. Tožena stranka bi tako lahko pripoznala zahtevek

tožeče stranke, če je v resnici želela vzpostaviti prejšnje

stanje, ali pa dosegla z njo poravnavo, ne more pa v okviru

prostega razpolaganja z zahtevki preklicati odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in s tem vzpostaviti stanje, kakrkšno je bilo pred

podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Da pa je tožena stranka

pozvala tožečo stranko nazaj na delo, tudi po prejemu izpodbijane

sodbe, in da se le-ta temu pozivu ni odzvala, pa tudi ni

predložila nobenih dokazov iz nekrivdnih razlogov po 1. odst.

337. čl. ZPP, sicer pa tudi sam poziv na delo ne zadostuje, ampak

mora dostaviti novo pogodbo o zaposlitvi, ki zajema delovno mesto

na katerem je delala tožeča stranka, ali pa kakšno drugo delo, če

s tem soglaša druga pogodbena stranka. Pritožbeno sodišče

zaključuje, da sta izpodbijani sodbi materialnopravno pravilni in

zakoniti iz zgoraj navedenih dejanskih in pravnih razlogov.

Poleg tega tudi ni utemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep

o zavrženju tožbe na izplačilo vtoževane odškodnine oz. pogodbene

kazni, pa tudi ne glede odmere stroškov postopka. Sodišče prve

stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo kot preuranjeno, saj je v

18. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti

(SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), določeno, da je v primeru

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s

pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki

bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače

delavca v zadnjih treh mesecih dela. Glede na tako pravno podlago

je delavec upravičen do odškodnine oz. pogodbene kazni zaradi

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če se le-ta ugotovi s

pravnomočno odločbo, zato je moralo sodišče prve stopnje v tem

delu njen zahtevek zavreči kot preuranjen, saj sodna praksa

soglaša z določbo 28. čl. Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti. Poleg tega se 28. čl. te kolektivne

pogodbe, ki določa pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja, uporablja v celoti, kot je to razvidno iz

razlage o uporabi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti v zvezi z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki je objavljena v Ur. l. RS, št.

113/2002. Iz te razlage jasno izhaja, da se 28. čl. uporablja v

celoti, kar je tudi v skladu z določbo 245. čl. ZDR/02 in 2.

odst. 7. čl. citiranega zakona.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odmere stroškov

postopka, saj jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in

pri tem tudi pravilno določilo uspeh obeh strank, posebno tožeče

stranke, in s tako obrazložitvijo glede uspeha soglaša pritožbeno

sodišče. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo

tč. 7, tar. št. 39 OT, in je tožeči stranki priznalo le 20 točk -

za poročilo stranki, saj gre za tako storitev, ki odgovarja npr.

nakazilu izvedenini, taks in podobno, utemeljeno pa ni priznalo

tožeči stranki 50 točk za ugotovitev pravnomočnosti po tar. št.

39, tč. 3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 - 70/2003 in

popravek z dne 18.7.2003).

Glede na take pravilne in dejanske pravne razloge sodišča prve

stopnje glede zavrženja tožbe in pravilne odmere odvetniških

stroškov zaključuje pritožbeno sodišče, da sta izpodbijana sklepa

materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbi in potrdilo sodbi in

sklep, obenem pa sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje

stroške pritožbe, ker ni z njo uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi

s 1. odst. 165. čl. ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP, kot to izhaja iz

izreka tega sklepa.