Appeal dismissed; employee must prove likelihood of claim for temporary order despite employer's burden of proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

[JEDRO]

Neglede na obrnjeno dokazno breme v individualnih delovnih

sporih mora v postopku za izdajo začasne odredbe

predlagatelj dokazati verjetnost terjatve. Tožnica ni

navedla, zakaj naj bi ji PZ prenehala v nasprotju z

zakonskimi določbami o prenehanju pogodbe o zaposlitvi

večjemu številu delavcev, zato verjetnost terjatve ni

verjetno izkazana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo

predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča

stranka zahtevala:

- da se do pravnomočnega zaključka postopka zadrži

učinkovanje (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

8.4.2005 (iz poslovnih razlogov);

- da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožečo

stranko prijaviti v vsa zavarovanja, podatek o zaposlitvi pa

vpisati tožeči stranki v delovno knjižico ter plačati davke

in prispevke od plač ter tožeči stranki plačevati plače;

- da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do

plačila;

- da pritožba zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadrži

njegove izvršitve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne

odredbe ugodi, oz. ga razveljavi in zadevo vrne

prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi

navaja, da delavcu v sodnem postopku ni potrebno dokazovati

nezakonitosti odpovedi, saj velja pravilo obrnjenega

dokaznega bremena. Delavec mora v delovnem sporu le

zatrjevati nezakonitost odpovedi. Pravilo materialnega prava

- 1. odstavek 82. člena ZDR, ki dokazno breme prenaša na

delodajalca, samo vzpostavlja verjetnost nezakonitosti

odpovedi in s tem verjetnost obstoja nedenarne terjatve

pritožnice po 272. členu ZIZ. V nasprotnem primeru

prevalitev dokaznega bremena ne bi imela nikakršnega pomena

in učinka. Pritožnica je zadostila trditvenemu bremenu, iz

katerega izhaja verjetnost obstoja terjatve. Sodišče sploh

ni upoštevalo pravila o prevalitvi dokaznega bremena, ki že

samo vzpostavlja vsaj verjetnost obstoja terjatve, zato je

zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi zmotno

ugotovilo dejansko stanje. To predstavlja tudi absolutno

bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih

dejstvih. Pritožnica je v predlogu zatrjevala, da je

zadoščeno tudi pogoju iz 3. odstavka 270. člena v zvezi s 3.

odstavkom 272. člena ZIZ, oz. da je izkazana verjetnost, da

bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno

škodo. Tudi o tem se prvostopno sodišče v obrazložitvi sploh

ni izreklo, kar tudi predstavlja kršitev pravil postopka po

14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica je svoje

trditve o nezakonitosti odpovedi podkrepila tudi s tem, da

je tožena stranka istočasno iz poslovnih razlogov odpovedala

pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev, to je 21

delavcem (od 89 pri njej zaposlenih delavcev) v nasprotju s

96. členom v zvezi z določbami členov 97 do 101 ZDR. Odpoved

je nezakonita tudi iz tega razloga. Tožena stranka je ob

neobstoju razlogov za redno odpoved delovnega razmerja iz

poslovnih razlogov evidentno kršila določbe ZDR glede

dolžine odpovednega roka. Dejstvo pa je, da je pritožnica

slabšega premoženjskega stanja, saj je za tekstilno

dejavnost splošno znano, da prejema le zajamčeno plačo, tako

da nadomestilo za čas brezposelnosti za njeno eksistenco ne

bi zadostovalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na

bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti

po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-

2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena

ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti,

zlasti ne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijani

sklep je ustrezno obrazložen, saj vsebuje razloge o vseh

odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna pravilna in

zakonita odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Skladno z določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) lahko sodišče med

postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki

so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko

nadomestljive škode. Na podlagi 4. odstavka istega člena se

začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja

zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Na predlog

stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to

izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98, 75/2002 do 16/2004 -

ZIZ-A), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v

zavarovanje nedenarnih terjatev.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v tej

fazi postopka zaenkrat še ni izkazana verjetnost terjatve,

to je zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določbi 96.

člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 -

ZDR), ter reintegracijskega in reparacijskega zahtevka.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2005 je bila

podana zaradi spremenjenih ekonomskih razmer in tržnih

pogojev ter bistvenega zmanjšanja obsega dela, ki zahtevajo

spremenjeno organizacijsko podobo družbe in zmanjšanje

števila zaposlenih, kar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve

stopnje, ne kaže na to, da bi bila verjetnost terjatve

izkazana. Zatrjevanih nezakonitosti pri odpovedi večjemu

številu delavcev iz poslovnih razlogov pa tožeča stranka v

resnici ni z ničemer pojasnila, ampak se je le pavšalno

sklicevala na to, da gre za večje število delavcev in da je

delavcem delovno razmerje prenehalo v nasprotju s 96. členom

v zvezi s 97. do 101. členom ZDR. To pa še ne zadostuje za

zaključek, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita. Tožeča stranka bi morala v tožbi oz. v predlogu

za izdajo začasne odredbe konkretno navesti, kakšne so bile

pomanjkljivosti postopka ugotavljanja prenehanja potreb po

delu večjega števila delavcev. Tudi po stališču pritožbenega

sodišča zaenkrat zbrani dokazi še ne kažejo na to, da naj bi

bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito.

Zlasti je zmotno stališče pritožbe, da naj bi bila

verjetnost terjatve izkazana zato, ker v skladu z določbo 1.

odstavka 82. člena ZDR dokazno breme, da obstaja utemeljen

razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, nosi delodajalec. Ne glede na pravilo o obrnjenem

dokaznem bremenu v individualnem delovnem sporu o

nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora v

postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe verjetnost

terjatve izkazati predlagatelj začasne odredbe. V

obravnavanem primeru pa okoliščine, ki govore v prid obstoja

zatrjevanih nezakonitosti redne odpovedi (glede poteka

postopka in glede obstoja poslovnih razlogov) ne

prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega

dejstva. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da

tožeča stranka svoje terjatve ni verjetno izkazala,

pravilno.

Kadar verjetnost obstoja terjatve kot predpogoja za izdajo

katerekoli začasne odredbe ni izkazana, sodišču niti ni

potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od

predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, oz. ali gre za

primer iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, ko upnik ni dolžan

dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik

s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Zato tudi

pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko

se v obrazložitvi ni izreklo o teh vprašanjih, zagrešilo

absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2.

odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da zadržanje

prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v ZDR ni

predvideno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena

ZDR/2002 oz. za primer redne odpovedi večjemu številu

delavcev iz poslovnih razlogov, razen v primerih, ki so

opredeljeni v 3. odstavku 227. členu ZDR/2002. Če gre za

primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja

potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe

o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih,

tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani

delodajalca ali zaradi prenehanja potreb po delu večjega

števila delavcev iz poslovnih razlogov, začasna odredba, s

katero naj bi sodišče delavca začasno vrnilo na delo k

delodajalcu, ni primerna (ker delodajalec delavcem praviloma

niti začasno ne more zagotoviti dela). V takšnih primerih

je, ob izpolnjenih pogojih za izdajo začasne odredbe iz 272.

člena ZIZ, nedvomno ustreznejša odredba v smislu 5. točke 1.

odstavka 273. člena ZIZ.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke

365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter

potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.