Appeal dismissed; new Labor Law overrides collective agreement for severance after 2002 termination.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker je delavcu delovno razmerje prenehalo po novem ZDR -

2002, je pri odmeri odpravnine potrebno upoštevati 2. odst.

109. člena ZDR-2002 in ne določb panožne kolektivne pogodbe.

Novi ZDR je uvedel nov koncept delovnega razmerja in ji na

novo uredil odpravnino, zato pri odmeri višine odpravnine ni

mogoče uporabiti določil panožne kolektivne pogodbe, saj ta

temeljijo na prej veljavnem ZDR-90.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožniku izplača odpravnino v višini 125.243,95 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2003 do plačila in

ugotovilo obstoj terjatve iz naslova jubilejne nagrade in

zapadlih obresti od 3.4.2002 do 17.11.2002 v višini 166.382,00

SIT, ki jo je toženi stranki naložilo v plačilo pod pogoji

prisilne poravnave. Kar je tožnik iz naslova odpravnine zahteval

več (86.562,45 SIT), je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da

tožniku povrne stroške postopka v znesku 26.600,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila.

Zoper zavrnilni del 1. točke izreka sodbe se pritožuje tožnik, ki

uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004). Obširno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage

za uporabo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št.

42/2002) pri odmeri odpravnine, saj bi moralo uporabiti veljavno

Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn

ter za kovinsko in elektroindustrijo (KP dejavnosti, Ur.l. RS št.

37/96), ki določa za delavca ugodnejšo odpravnino. Meni, da je

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi po novem ZDR enaka prenehanju

delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu po

prejšnjih delovnopravnih predpisih, saj gre v obeh primerih za

prenehanje delovnega razmerja zaradi ekonomskih, tehnoloških,

strukturnih in organizacijskih razlogov. KP dejavnosti z

uveljavitvijo novega ZDR ni prenehala veljati, zato bi moralo

sodišče prve stopnje upoštevati voljo strank in določb KP

dejavnosti ne bi smelo obiti. Ker teh določb ni uporabilo, mu

pritožba očita napačno uporabo materialnega prava; ker pa ni

pojasnilo, zakaj jih ni uporabilo, pritožba uveljavlja bistveno

kršitev določb postopka (pomanjkanje razlogov o odločilnih

dejstvih). Predlaga razveljavitev 1. točke izreka sodbe in

vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje

prenehalo z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka dne 15.6.2003,

torej v času, ko je že veljal novi ZDR-02. Tožnik je zahteval

odpravnino v višini, določeni s KP dejavnosti, ki v 3. odstavku

67. člena povzema določbo 3. odstavka 36. f člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini odpravnine, ki

pripada tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, oprlo na 109. člen ZDR-02. Po tej določbi je

delodajalec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, delavcu dolžan izplačati odpravnino. Kot osnova za

obračun se upošteva povprečna mesečna plača, ki jo je prejel

delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh

mesecih pred odpovedjo. Odpravnina se v skladu z 2. odstavkom

109. člena ZDR-02 odmeri v odvisnosti od števila let delovne dobe

delavca pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je

bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 4 leta, zato je po

citirani določbi upravičen do odpravnine v višini ene petine od

osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. Glede na prejeto

povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je

tožniku prisodilo 125.243,95 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana,

saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, torej o tem,

zakaj je sodišče prve stopnje uporabilo 109. člen ZDR-02 in ne

67. člena KP dejavnosti. Obrazložilo je, da je citirana določba

KP dejavnosti določala odpravnino za delavce, ki jim je delovno

razmerje prenehalo po postopkih, določenih v zakonodaji, veljavni

pred 1.1.2003. Podpisniki KP dejavnosti se ob spremembi

delovnopravne zakonodaje oz. podaljšanju veljavnosti KP

dejavnosti niso izrecno dogovorili za ugodnejši obračun

odpravnine, kot je določen v ZDR-02.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve

stopnje. Tako v prejšnji kot sedanji delovnopravni zakonodaji

sicer velja načelo, da se s kolektivnimi pogodbami lahko določi

višji obseg pravic, kot pa ga delavcem zagotavlja zakon. Pritožba

ima prav, da volje pogodbenih strank ni mogoče obiti. Vendar pa

iz vsebine citirane določbe KP dejavnosti ne izhaja, da je bila

pogodbena volja strank ob sklenitvi KP določitev ugodnejše višine

odpravnine, kot jo je tedaj določal zakon. Nasprotno - stranke KP

so se dogovorile za enako odpravnino, kot jo je določal tedanji

zakon. Novi ZDR-02 je uvedel nov koncept delovnega razmerja in na

novo uredil institut odpravnine. Zato ureditve v KP dejavnosti,

ki temelji na prejšnjem ZDR-90, ni mogoče uporabiti v razmerjih,

ki so nastala po uveljavitvi novega ZDR-02. Ne nazadnje je v KP

dejavnosti ostala tudi vrsta za delavca "ugodnih" določb, ki jih

sploh ni mogoče uporabiti, ker so v popolnem nasprotju s

konceptom novega ZDR-02 (npr. dvostopenjsko odločanje, postopek

razporeditve, postopek ugotavljanja znanja in zmožnosti itd.).

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je uporabilo

109. člen ZDR-02 in odmerilo odpravnino v prisojeni višini. Višji

tožbeni zahtevek je utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi,

navedeni v pritožbi niso podani in tudi ne razlogi, na katere

pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena

ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v

povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje pritožbene stroške

krije sam.