Appeal dismissed; labor court rejected late claim due to 30-day deadline starting from termination notice delivery.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je tožbo vložil po preteku 30 dnevnega prekluzivnega

roka iz 3. odst. 204. člena ZDR, zato jo je sodišče pravilno

zavrglo. Na začetek teka navedenega roka ne vpliva dejstvo,

da naj bi tožnica prejela le odpoved pogodbe o zaposlitvi,

ponudbo nove pogodbe pa šele kasneje in je tožbo vložila v

30 dneh od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, saj rok začne

teči z vročitvijo odpovedi o zaposlitvi in ne s podpisom

nove pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo kot prepozno tožbo, s katero

je tožnik zahteval ugotovitev, da za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi ni bilo utemeljenega razloga oziroma zakonite

podlage in da naj sodišče prve stopnje počaka z odločitvijo

v tem sporu do odločitve v kolektivnem delovnem sporu.

Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške

postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004). Navaja, da mu je tožena stranka dne 6.8.2004 poslala le

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predlog nove pogodbe pa mu je

bil vročen šele 30.8.2004. Tedaj je pogodbo tudi podpisal in šele

tedaj je po njegovem mnenju začel teči rok za vložitev tožbe iz

3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l.

RS št. 42/2002). Zato je tožba pravočasna. Po sprejeti sodni

praksi bi morala biti odpoved in ponudba nove pogodbe o

zaposlitvi tožniku vročena istočasno, saj sta predmet sodne

presoje tako odpoved kot nova ponujena pogodba o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi je bila po mnenju pritožbe podana na podlagi

dveh ničnih splošnih aktov - njuna zakonitost se presoja v

kolektivnem delovnem sporu pod opr. št. Kd 4/2004. Ker pogodba o

zaposlitvi temelji na ničnem aktu, je v nasprotju z ustavo, torej

tudi nična. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi

izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je v zvezi s 366. členom ZPP po

uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo dne

29.9.2004. Tožena stranka mu je odpovedala prejšnjo pogodbo o

zaposlitvi in mu ponudila sklenitev nove dne 6.8.2004. Novo

pogodbo o zaposlitvi je podpisal 30.8.2004 s pripombo, da se z

njo ne strinja. Ker je tožbo vložil po preteku 30 dnevnega roka

iz 3. odstavka 204. člena ZDR-02, jo je sodišče prve stopnje

zavrglo, pri čemer pa je tudi ugotovilo, da tožnik zanjo ne

izkazuje pravnega interesa, saj je novo pogodbo o zaposlitvi

podpisal.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je dne 6.8.2004 prejel le odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa šele

30.8.2004. V postopku pred sodiščem prve stopnje kljub izrecnemu

opozorilu tožene stranke, da je rok za vložitev tožbe zamujen, te

trditve ni postavil. Zato je pritožbeno zatrjevanje novota, ki je

v skladu s 337. členom ZPP ne more uveljavljati, ne da bi hkrati

izkazal, da tega dejstva v prejšnjem postopku brez svoje krivde

ni mogel navesti. Poleg tega pa trditev tudi ne drži, saj je

sestavni del redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3.8.2004

(priloga A1) tudi ponudba za sklenitev nove pogodbe. ZDR-02 v 1.

odstavku 90. člena ne določa, da mora delodajalec istočasno z

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi te določbe delavcu

ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ampak določa, da mu

mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. To pa je

tožena stranka tudi storila s tem, ko mu je ponudila sklenitev

pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu razlagalec. V ponudbi so

opisana tudi opravila, ki se izvajajo na tem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je zato tožbo utemeljeno zavrglo, saj mora

delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

(odpoved je nezakonita tudi, če ni utemeljen odpovedni razlog)

zahtevati v 30 dneh od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je

zvedel za kršitev pravice. Ker je bila tožniku odpoved pogodbe o

zaposlitvi s ponudbo za sklenitev nove vročena 6.8.2004, kar v

pritožbi priznava sam in je tožbo vložil 29.9.2004, je 30-dnevni

rok zamudil. Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje materialno

pravo pravilno uporabilo, zato je očitek zmotne uporabe

materialnega prava. Pravilno pa je ugotovilo tudi dejansko

stanje.

Kljub temu, da za odločitev o pritožbi to ni relevantno pa

pritožbeno sodišče opozarja na zmotno stališče sodišča prve

stopnje o pravnem interesu tožnika za vložitev tožbe. Podpis nove

pogodbe o zaposlitvi mu pravnega interesa ne odvzema, saj mu sam

zakon daje možnost izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga

prav v primeru podpisa nove ponujene pogodbe o zaposlitvi (3.

odstavek 90. člena ZDR-02). V primeru, da s tako tožbo uspe in se

ugotovi, da odpoved ni bila podana iz utemeljenih razlogov (da je

torej odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita), odpovedana

pogodba o zaposlitvi oživi in hkrati odpade podlaga za novo

pogodbo o zaposlitvi.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni

priglasil.