Appeal dismissed; written agreement to rescind fixed-term contract valid without invalidity claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Pisni sporazum, s katerim stranki razveljavita PZ, mora

vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi

sporazumne razveljavitve glede uveljavljanja pravic iz

naslova brezposelnosti (79. člen ZDR). Ker je bil med

tožnico in toženo stranko v okviru izvensodne poravnave

sklenjen sporazum o razveljavitvi PZ skladno z citiranim 79.

členom ZDR, pri sklepanju poravnave pa tožničina volja ni

bila obremenjena z napako volje, ki bi bila razlog za

neveljavnost poravnave, je bila pogodba o zaposlitvi

zakonito razveljavljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi se ugotovilo,

da je pogodba o zaposlitvi med toženo stranko in tožnico z

dne 6.12.2002, sklenjena za določen čas v nasprotju z

zakonom, zaradi česar se šteje, da je sklenjena za nedoločen

čas. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnice na

reintegracijo in na izplačilo zapadlih neto plač od 1.6.2003

dalje do integracije v delovno razmerje skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila po odvodu davkov

in prispevkov, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi

del tožničinega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj

bi ji bila dolžna tožena stranka plačati stroške sodnega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu

zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču

prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izvensodna

poravnava, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, ni bila

sklenjena v skladu z načeli obligacijskega prava. Tožena stranka

se je zavedala, da je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi s

tožnico za določen čas nezakonito, saj je bil med drugim v

avgustu 2003 pri njej opravljen tudi inšpekcijski nadzor. Pravno

zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil tožbeni

zahtevek tožnice eventuelno utemeljen le v primeru, če bi tožnici

uspelo dokazati napake volje v času sklepanja izvensodne

poravnave z dne 21.10.2003. Ker je tožena stranka s tožnico v

nasprotju z določili zakona nepretrgoma sklepala delovno razmerje

za določen čas v obdobju 4 let in 7 mesecev, je tožnici v

nasprotju z zakonskimi določili odrekla ustavno pravico do dela.

Tožnica je bila pri sklepanju izvensodne poravnave s toženo

stranko v negotovosti prav zaradi nezakonitega ravnanja tožene

stranke, saj je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi za določen

čas s tožnico sklepala nezakonito. Sodišče prve stopnje pri

presojanju veljavnosti izvensodne poravnave ni ugotavljalo, če je

prišlo do kršitve načela enake vrednosti dajatev in posledično

ničnosti pogodbe. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o

dvostranskih pogodbah, vključno z določbo 119. čl. Obligacijskega

zakonika o oderuški pogodbi. V času sklepanja izvensodne

poravnave z dne 21.10.2003 je bila tožnica v veliki finančni in

socialni stiski, saj ji je tožena stranka z nezakonitim ravnanjem

odrekala pravico do dela. Poleg tega tožnica ni zmogla plačevanja

fiksnih stroškov stanovanja toženi stranki. Napačna je ugotovitev

sodišča prve stopnje o tem, da se je tožena stranka odpovedala

zakonskim zamudnim obrestim v postopku pred Okrajnim sodiščem v

Slovenskih Konjicah. V znesek terjatve zoper tožnico, določen v

izvensodni poravnavi, so vključene tudi že zastarane terjatve v

višini 117.630,00 SIT, ki jih tožnica ni bila zavezana poravnati.

V izvensodni poravnavi je bilo tožnici neupravičeno naloženo

plačilo stroškov tožene stranke v tem individualnem delovnem

sporu. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je

v izvensodni poravnavi v 7. tč. dogovorjena sporazumna

razveljavitev delovnega razmerja z dne 1.8.2004, na podlagi

katere naj bi se tožnica odrekla pravici iz naslova zavarovanja

za primer brezposelnosti. S sklenitvijo izvensodne poravnave je

tožnica želela prekiniti šikanozno ravnanje direktorja tožene

stranke. Z izvensodno poravnavo se je zmanjšala tudi obveznost

tožene stranke, da tožnici izplača regres za letni dopust, kar je

v nasprotju s 131. čl. Zakona o delovnih razmerjih. V trenutku

sklepanja izvensodne poravnave tožnica tudi ni bila opozorjena,

da ima Zavod za zaposlovanje od nje pravico zahtevati vrnitev

sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti. Tožnica s strani odvetnika tožene stranke tudi ni

bila opozorjena, da ji izvensodna poravnava ne priznava dejstva,

da so ji bile s strani tožene stranke kršene pravice iz delovnega

razmerja, zato ji tožena stranka ni zavezana povrniti škode,

povzročene s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Sicer sta

dobrini, katerih poravnavo naj bi uredila izvensodna poravnava, v

očitnem medsebojnem nesorazmerju, saj se na eni strani poravnajo

terjatve fiksnih stroškov stanovanja tožene stranke do tožnice,

na drugi strani pa pravice tožnice do delovnega razmerja za

nedoločen čas pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo na

podlagi ugotovitve, da sta se tožnica in tožena stranka z

izvensodno poravnavo z dne 21.10.2003 (B 10) dogovorili za

popolno poravnavo vseh medsebojnih obveznosti, ki jih je tožnica

uveljavljala do tožene stranke v tem individualnem delovnem

sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd

239/2003 in ki jih je tožena stranka uveljavljala do tožnice iz

naslova fiksnih stroškov stanovanja v postopku pred Okrajnim

sodiščem v Slovenskih Konjicah opr. št. I 03/00589. Po čl. 1050

Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) je poravnava

posebna vrste pogodbe, s katero osebi, med katerima obstoji spor

ali negotovost glede določenega pravnega razmerja, ta spor

prekineta oz. to negotovost odpravita z vzajemnimi popuščanji,

obenem pa določita svoje vzajemne pravice in obveznosti. Pravilna

je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima izvensodna poravnava,

ki sta jo tožnica in tožena stranka sklenili 21.10.2003 (B 10),

vse sestavine poravnave, kot izhajajo iz čl. 1050 OZ. Pritožbeno

sodišče soglaša tudi z obrazloženimi zaključki sodišča prve

stopnje o tem, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za veljavnosti

izvensodne poravnave (medsebojna vzajemnost popustitve obeh

strank, neobremenjenost strank z napako volje v času sklepanja

izvensodne poravnave, dopustnost predmeta izvensodne poravnave).

Ob tem je potrebno ugotoviti, da sicer tožnica v postopku sploh

ni postavila tožbenega zahtevka za razveljavitev izvensodne

poravnave.

Ker je bilo z izvensodno poravnavo ugotovljeno, da je tožnica

zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas skladno pogodbi o

zaposlitvi z dne 1.12.2002, ker so bili ugotovljeni zneski

obveznosti tožene stranke do tožnice iz naslova prejemkov iz

delovnega razmerja in zneski obveznosti tožnice do tožene stranke

iz naslova fiksnih stroškov stanovanja, katere sta stranki v

izvensodni poravnavi pobotali, z dogovorjeno obveznostjo tožene

stranke, da nepobotani del obveznosti izplača tožnici, ker je

bila tožena stranka zavezana tožnico pozvati nazaj na delo in ker

se je navedena izvensodna poravnava po izpovedbi tožnice tudi

dejansko izvajala, sta tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča

obe stranki uredili medsebojne obveznosti, ki sta jih vtoževali v

zadevah Pd 293/2003 in I 03/00589. Tožnica je šele v pritožbi

pričela zatrjevati spornost izvensodne poravnave s tem, da so

vanjo vključene njene zastarane obveznosti, regres za letni

dopust in stroške tega individualnega delovnega spora, zato

pritožbeno sodišče navedenega ni moglo upoštevati (373/1 čl.

ZPP). K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tudi vključitev

navedenih obveznosti (s katerimi je tožnica lahko razpolagala) na

veljavnost izvensodne poravnave nimajo vpliva.

V okviru te izvensodne poravnave sta se stranki dogovorili tudi

za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 6.12.2002

(v zvezi s katero je bilo sicer v izvensodni poravnavi

ugotovljeno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za

nedoločen čas), s pisno navedenimi posledicami sporazumne

razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za

primer brezposelnosti. Ker lahko na podlagi 79. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) stranki kadarkoli

razveljavita pogodbo o zaposlitvi s pisnim sporazumom, ki mora

vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi

takšne razveljavitve pogodbe pri uveljavljanju pravic iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti in ker je sodišče prve

stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da

tožničina volja ob sklepanju izvensodne poravnave ni bila

obremenjena z napako, ki bi bila razlog za neveljavnost te

pogodbe (94. čl. OZ), je neutemeljena pritožbena trditev tožnice,

da navedena izvensodna poravnava nasprotuje splošnim

obligacijskim načelom. Ker je namen izvensodne poravnave rešitev

spora, je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da je ta

poravnava neveljavna prav zato, ker je tožena stranka ravnala

nezakonito. Zatrjevana nezakonitost pri sklepanju pogodbe o

zaposlitvi za določen čas med tožnico in toženo stranko je bila

namreč odpravljena z ugotovitvijo, da je tožnica sklenila s

toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z vsemi

posledicami takšne sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Glede na to

tudi ni bila kršena ustavna pravica svobode dela tožnice, kot to

smiselno zatrjuje v pritožbi. V zvezi s sklicevanjem tožnice na

kršitev načela enake vrednosti dajatev in posledično ničnosti je

potrebno opozoriti na določbo 1055. čl. OZ, na podlagi katere se

zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitev

izvensodne poravnave. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena

trditev tožnice, da je sporna izvensodna poravnava neveljavna

zato, ker vsebuje elemente oderuške pogodbe (119. čl. OZ oz.

1054/1 čl. OZ). Teh elementov, tako subjektivnih kot objektivnih

namreč v omenjeni izvensodni poravnavi ni zaslediti niti v zvezi

z delom izvensodne poravnave, ki se nanaša na zaposlitev tožnice

pri toženi stranki za nedoločen čas niti v zvezi z sporazumno

razveljavitvijo te pogodbe. Iz izpovedbe tožnice z dne

14.11.22004 namreč med drugim izhaja tudi to, da se je z novimi

delodajalci dogovarjala za novo zaposlitev, da je toženi stranki

med drugim tudi povedala, da si bo mogoče lahko uredila službo do

1.4.2004 oz. do 1.8.2004 in da je bila tudi njena želja, da si

dobi službo drugje. Pritožbena navedba tožnice, da ni bila

opozorjena, da ji tožena stranka ne bo zavezana povrniti škode

zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja, ker ji izvensodna

poravnava ne priznava dejstva, da so ji bile kršene pravice iz

delovnega razmerja, je pritožbena novota, ki je pritožbeno

sodišče ni mogolo upoštevati (337/1 čl. ZPP). Tožena stranka

sicer tožnice o tem niti ni bila dolžna opozarjati, pa tudi

tožnica posebne škode (razen reintegracije in izplačila plače,

kar je bilo vse vključeno v izvensodno poravnavo) ni vtoževala.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da sta tožnica in tožena stranka vse medsebojne

pravice in obveznosti, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem

delovnem sporu, dogovorili z veljavno izvensodno poravnavo z dne

21.10.2003, zato je tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo,

saj niso bili podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi, niti

pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, zato ker jih tožnica ni

priglasila.