Appeal dismissed: employee's claim for temporary order against dismissal rejected due to unproven likelihood of claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča

prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V času, ko je tožena stranka tožnika povabila na zagovor

pred izredno odpovedjo PZ, je bil tožnik zmožen za delo s

polovičnim delovnim časom, a se vabilu ni odzval in svoje

odsotnosti ni opravičil. Ker iz tožnikovih navedb tudi ne

izhaja, da bi bila izredna odpoved podana prepozno,

tožnikova terjatev kot pogoj za izdajo začasne odredbe ni

verjetno izkazana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo

predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik

zahteval zadržanje izvršitve izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 28.4.2005 in vrnitev nazaj na delo pod

pretnjo denarne kazni v višini 200.000,00 SIT. Odločilo je

tudi, da tožnik krije sam svoje stroške predloga za izdajo

začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je več kot

očitno izkazal, da mu grozi nenadomestljiva škoda, saj je

psihično bolan in brez sredstev za preživljanje. Grozi mu

poslabšanje zdravja, glede na starost pa mu je tudi težko

konkurirati na trgu dela. Nadalje meni, da je verjetnost terjatve

izkazana. V času, ko je prejel izredno odpoved, je bil v

bolniškem staležu, kot tudi v času, ko naj bi podal zagovor. Zato

mu je bila kratena zakonska pravica. Po mnenju pritožbe pa iz

splošnih zakonskih navedb sodišče prve stopnje ni moglo kar

zaključiti, da verjetnost terjatve ni izkazana, ampak bi moralo

razpisati narok. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani

sklep spremeni in predlogu ugodi, ali pa da ga razveljavi in vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) preizkusilo

izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po

uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb

postopka ni zagrešilo in da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem

stanju materialno pravo pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno

ugotovilo, da verjetnost terjatve v tej fazi postopka ni

izkazana. Dejstvo, da je tožnik prejel izredno odpoved v času

bolniškega staleža, na zakonitost ne vpliva. Po 3. odstavku 116.

člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002)

uživajo delavci, odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za

delo zaradi bolezni, varstvo le v primeru odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti

zagovor ob smiselni uporabi 177. člena ZDR. Po 3. odstavku 177.

člena pa mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če ta

to izrecno odkloni, ali pa če se vabilu neopravičeno ne odzove.

Tožena stranka je tožniku omogočila pravico do zagovora. Povabila

ga je, da poda zagovor dne 22.4.2005. Po odločbi imenovanega

zdravnika ZZZS z dne 11.4.2005, ki je bila toženi stranki znana,

je bil tožnik zmožen za delo skrajšan delovni čas do 31.5.2005.

Zato je tožena stranka lahko pričakovala, da bo tožnik svoj

zagovor podal. O tem, da že od 20.4.2005 ni sposoben za delo, je

bila odločba imenovanega zdravnika ZZZS izdana šele 4.5.2005.

Tožnik, na zagovor pravilno povabljen, o tem tožene stranke ni

obvestil. Zato je zatrjevanje o kršitvi pravice do zagovora

neutemeljeno.

Glede na tožbene navedbe pa je potrebno ugotoviti, da tožena

stranka tudi 15 dnevnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni

zamudila, saj mora biti odpoved podana v 15 dneh od seznanitve z

razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ker na to, ali je

razlog za odpoved utemeljen, lahko vpliva tudi še delavčev

zagovor, teče 15 dnevni rok od zagovora dalje oz. v primeru, če

se delavec vabilu na zagovor ne odzove od dneva, ko bi zagovor še

lahko podal.

Ob ugotovitvi, da verjetnost terjatve ni izkazana, sodišče prve

stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih pogojev za izdajo

začasne odredbe (nevarnost nastanka težko nadomestljive škode,

nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena).

Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje

razpisati narok za pravilno ugotovitev dejanskega stanja

pritožbeno sodišče pripominja, da zakon za odločitev o predlogu

za izdajo začasne odredbe ne predvideva razpisa naroka, saj mora

o začasni odredbi na podlagi 2. odstavka 43. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 2/2004)

sodišče o predlogu odločiti v treh dneh. Le v izjemnih primerih

se lahko razpiše tudi narok, vendar pa ne zato, da bi se

ugotavljala verjetnost terjatve. Ta mora namreč izhajati iz

predloga samega.

Iz navedenega izhaja, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožba niso

podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške

pritožbenega postopka.