Appeal dismissed; written notice of contract termination is not required for the 30-day statute of limitations to run. The court held that the employee learned of the termination on the day of the meeting, not the day of written notice. The written notice is not mandatory for the statute of limitations to run. The court held that the employee learned of the termination on the day of the meeting, not the day of written notice. The written notice is not mandatory for the statute of limitations to run.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court dismissed the appeal and confirmed the first-instance court's rejection of the employee's claim to transform a fixed-term employment contract into an open-ended one. The employee argued that he had not received written notice of termination and therefore the 30-day limitation period had not yet expired when he filed his lawsuit. However, the court found that the employee was indisputably informed of the termination date during a meeting on December 15, 2003, which triggered the limitation period regardless of whether written notice was formally served.
Legislator headnote
AI generated3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih; 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih: The 30-day limitation period for filing a lawsuit regarding the termination of a fixed-term employment contract begins to run from the day the employee learns of the termination, not from the day written notice is received, as written notice is not a mandatory requirement for the termination to be effective.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča
prve stopnje.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ker na potek 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev
tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR ne vpliva, da delavec ni
prejel pisnega obvestila o dnevu prenehanja pogodbe o
zaposlitvi, sklenjene za določen čas, saj je takšno
obvestilo neobvezno, je sodišče njegovo tožbo, vloženo po
izteku navedega roka, kot prepozno pravilno zavrglo. Tožba
bi bila pravočasna, če bi bila vložena v roku 30-dni (3.
odst. 204. člena ZDR) od dneva, ko je tožnik izvedel za
prenehanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo
tožnika, s katero je zahteval transformacijo delovnega razmerja
iz določenega v nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo ter
vpis delovne dobe v delovno knjižico od 15.11.2003 dalje in
povrnitev pravdnih stroškov. Poleg tega je odločilo, da vsaka
stranka nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje
tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi,
izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje
v novo odločanje. V pritožbi navaja, da tožnik pisnega odpravka
sklepa ali obvestila oz. kakršnegakoli drugega dokumenta o tem,
da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo
15.11.2003, ni prejel. To obvestilo je bilo tožniku s strani
direktorja tožene stranke le predočeno, ne da bi mu bil izročen
pisni odpravek tega obvestila. Zaradi tega je tožnik zahteval
odpravo nezakonitega ravnanja in takoj potem, ko je tožena
stranka pooblaščencu pritožnika poslala dopis o svojem ravnanju,
je tožnik vložil tožbo. Sodišče prve stopnje sicer ni izvedlo
nobenega dokaza v zvezi z tem, če je tožniku delovno razmerje
prenehalo v skladu s pogodbo.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga
zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve
stopnje. V odgovoru na pritožbo navaja, da je bilo na glavni
obravnavi dne 30.11.2004 nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik
dne 15.12.2003 obveščen, da mu delovno razmerje preneha in da je
bil istega dne tudi seznanjen s pisnim obvestilom. Ker je tožbo
vložil šele 22.1.2004, jo je sodišče prve stopnje moralo zavreči
kot prepozno.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah
uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni
dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.
350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -
2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo
materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče
prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi
pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na
podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnikovo tožbo
utemeljeno zavrglo.
V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo med strankama kot
nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik 15.12.2003 s strani tožene
stranke obveščen, da mu je delovno razmerje prenehalo 15.11.2003
in istega dne seznanjen tudi s pisnim obvestilom o dnevu
prenehanja delovnega razmerja (priloga B 9). Navedeno izhaja iz
zapisnika glavne obravnave z dne 30.11.2004. 3. odst. 204. čl.
Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) daje
delavcu možnost, da zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi
pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti
pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti
delavca v roku 30 dni od vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za
kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je torej
tožnik dne 15.12.2003 izvedel, da mu je pogodba o zaposlitvi za
določen čas prenehala 15.11.2003, bi moral v roku 30 dni od
dneva, ko je zvedel za prenehanje te pogodbe o zaposlitvi pred
pristojnim delovnim sodiščem vložiti tožbo na transformacijo
pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Ker tega ni
storil, saj je tožbo vložil neposredno pri prvostopenjskem
sodišču šele 22.1.2004, je zamudil 30 dnevni prekluzivni rok za
vložitev tožbe. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožnikovo
tožbo ob upoštevanju določbe 1. odst. 274. čl. ZPP utemeljeno
zavrglo. Ker je 3. odst. 204. čl. ZDR vezal ugotovitev
nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov
prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tudi na rok 30 dni od
dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice, tožnik pa je za
prenehanje pogodbe o zaposlitvi izvedel 15.12.2003, v pritožbi
neutemeljeno zatrjuje, da se ustna informacija o prenehanju
delovnega razmerja ne more šteti kot datum pričetka teka 30
dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Ob tem pritožbeno
sodišče ugotavlja, da je bil tožnik sicer seznanjen tudi s pisnim
obvestilom o dnevu prenehanja delovnega razmerja (B9), kar
nedvomno izhaja tudi iz njegove pripombe na tem obvestilu.
Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti
pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni
dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je bilo potrebno
pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi
izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.
čl. ZPP in z 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih
sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS,št. 19/94, 20/98). Ker tožnik s
pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka,
tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker
gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.