Employment contract terminated for business reasons due to loss of orders and inability to reassign worker.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga je podan, če je izkazan

upad naročil na delih, ki jih je opravljal tožnik, pri čemer

ga delodajalec ni mogel prekvalificirati oz.

dokvalificirati. Zato je tožniku pogodba o zaposlitvi

zakonito prenehala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev sklepa direktorja o redni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožnika z dne 15.9.2003; zavrnilo zahtevek za

ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 24.9.1993 še

velja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati

nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter ga prijaviti

v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kot zavrnilo zahtevek,

da je tožena stranka dolžna tožniku od poteka odpovednega roka

dalje izplačevati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z

zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je odločilo, da

vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je

tožena stranka v sporu dokazala tožniku obstoj resnega in

utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga, ker se je v letu 2003 trajno zmanjšal obseg

opravil na tožnikovem delovnem mestu, pri čemer tožnika ni bilo

mogoče razporediti ali prekvalificirati na drugo ustrezno delo

pri toženi stranki.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava po določbah 1. in 3. tč., 1. odst. 338. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04).

Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi dalo prevelik pomen

izpovedbama prič nadrejenih delavcev in dokazom, ki jih je

ponudila tožena stranka, pri čemer je zanemarilo in nedosledno

obravnavalo njegovo izpovedbo in tiste pomembne okoliščine, ki

govorijo v prid zatrjevanju, da v zadevi niso obstajali resni in

utemeljeni razlogi, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega

razmerja. Poleg tega je tožena stranka po odpovedi pogodbe z

javnim oglasom povpraševala po delavcih enakega profila. V tej

zvezi je povsem nepomembno, če je na podlagi oglasa tudi koga

zaposlila. Dejstvo je, da je imela tožena stranka namen in

potrebo zaposliti več delavcev na enakih delih. Tožena stranka je

po prenehanju delovnega razmerja zaposlila na delovnem mestu

novega ključavničarja. Takšna dela je sam v preteklosti večkrat

izvajal v primeru, da ni imel dovolj svojega dela na montaži in

na terenu. Očitek, da je bil povabljen na delo za določen čas, ni

mogoče šteti, da je ponudbo odklonil, saj je bila dana ustno. Po

njegovem odhodu je tožena stranka zaposlila dva delavca za

določen čas v ličarni in embalirnici. Nadalje so bile možnosti,

da se ga zaposli v Rusiji, Ukrajini in Belgiji na podlagi pogodb

o izvajanju poslov s tujimi partnerji. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovem zahtevkom v

celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z

izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene

postopkovne kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju

pravilno obrazloženih razlogov izpodbijani sodbi na tožnikove

pritožbene navedbe še odgovarja.

Pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika je v

določbi 1. alinee 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur.l. RS št. 42/02), ki opredeljuje poslovni razlog kot

prenehanje potreb po opravljanju določenega delavčevega dela pod

pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomoskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturarnih ali podobnih razlogov

na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu redno odpove

pogodbo o zaposlitvi, če so razlogi iz prejšnje določbe resni in

utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med

delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo,

da je tožena stranka zaključila poslovno leto 2002 z izgubo, pri

čemer se je izguba poslovanja v prvi polovici leta 2003 še

povečala. Zato je direktor tožene stranke dne 28.8.2003 sprejel

pisno odločitev o racionalizaciji poslovanja, zmanjšanju

določenega števila izvajalcev na štirih delokrogih, med ostalim

tudi na tožnikovem delokrogu montažer serviser iz 4 na 3

izvajalce. Tožnik je bil specialist za montažo parnih in roto

peči. Tožena stranka je pri takšnih opravilih v letu 2003

ugotovila bistveni upad dela. V tej zvezi je na delokrogu

montažer serviser opravila primerjavo med vsemi delavci in glede

tožnika ugotovila najnižjo individualno delovno uspešnost. Ker za

tožnika ni našla možnosti ustrezne druge prerazporeditve,

prekvalifikacije ali dokvalifikacije, ga je v predpisanem roku

pisno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnih razlogov in o takšni nameri seznanila tudi sindikat.

Dne 15.9.2003 mu je redno odpovedala pogodbo in ter mu določila

prenehanje delovnega razmerja po izteku 45 dnevnega odpovednega

roka.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu

dokazala obstoj resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe

o zaposlitvi tožniku. V tej zvezi je poleg listinskih dokazov, na

podlagi katerih je dokazala izgubo v poslovanju, tudi z

izpovedbama tožniku nadrejenih delavcev Krečiča in Zornika

dokazala, da se je obseg del v sektorju montaže in servisa v letu

2003 bistveno zmanjšal. V primerjavi z delovnimi rezultati pred

tem obdobjem, so v letu 2003 izvedli montažo le ene roto peči,

parne pa nobene. Glede na to, da se je v tem letu pri toženi

stranki na splošno znižal obseg prodaje izdelkov, je navedeno

vplivalo tudi na zmanjšanje dela in drugačno organizacijo

poslovanja v navedenem sektorju. To dokazuje dejstvo, da na

delokrogu montažer serviser delajo danes samo še trije izvajalci.

Neutemeljena je pritožba, da je imel tožnik možnost zaposlitve v

embalirnici. Kolikor je tožena stranka v tem sektorju koncem leta

2003 zaposlila delavca za določen čas enega meseca in pol, ne

pomeni, da so bili podani pogoji za nadaljevanje zaposlitve

tožnika. Iz izpovedb že navedenih prič izhaja, da je bilo tožniku

ponudeno delovno mesto v embalirnici, pa ga je odklonil. Zato

kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na možnost tožnikove

zaposlitve v času po odpovedi pogodbe ne more biti sprejemljivo.

Tožena stranka je namreč tudi na drugih delokrogih zmanjševala

število izvajalcev oz. odpovedovala pogodbe iz poslovnih razlogov

zaradi zmanjšanega obsega dela. V kolikor pa je oglaševala

ponudbe za zaposlitev na konkretnih delih, je šlo predvsem za

možnosti zaposlitve za določen čas in to na delovnih mestih, za

katera tožnik ni bil usposobljen, kar velja tudi za sektor

ličarne.

Prav tako ne morejo izkazovati neutemeljenost poslovnih razlogov

zaposlitvene ponudbe, ki so bile objavljene v podjetniških

novicah, niti ne v regijskem glasilu, saj je tožena stranka z

izpovedbama že navedenih prič dokazala, da tožnika, glede na

pridobljeno strokovno usposobljenost, na novo odprtih poslovnih

lokacijah v tujini ni mogla zaposliti. Tožnik glede tega, razen

svojih pavšalnih navedb, da bi lahko še delal pri toženi stranki,

ni izkazal konkretnih razlogov za obstoj potrebe na delovnih

mestih, ki bi jih kot specialist za montažo in servisiranje roto

in parnih peči lahko zapolnil.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in

kot materialnopravno pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih

tožnik v pritožbi ni zaznamoval.