Appeal dismissed; employer validly terminated contract for misconduct after providing written defense opportunity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je tožnici poslala pisno opozorilo v zvezi z

možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga

in ji hkrati omogočila pisni zagovor, saj je pisnemu

opozorilu priložila obrazec za podajo pisnega zagovora z

navodilom, naj zagovor pošlje direktorju. S tem je tožena

stranka izpolnila zahtevo iz 2. odst. 83. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, je z

izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se

ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24.4.2004, na

podlagi kateri je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi

stranki prenehalo, nezakonita; da jo je tožena stranka dolžna

ponovno zaposliti na delovno mesto v prodajalno v Radljah in

poravnati vse obveznosti ali ji izplačati odpravnino in poravnati

vse obveznosti do sedaj.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno

sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako,

da njenemu zahtevku ugodi.

V pritožbi navaja, da tožena stranka ni izpolnila svojih

dolžnosti iz 2. odstavka 83. člena ZDR/02, ki jo mora opraviti v

primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga,

in je s tem kršila 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR/02. Namreč 2.

odstavek 83. člena ZDR določa, da mora delodajalec delavcu

omogočiti zagovor smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177.

člena ZDR. Prvi odstavek 177. člena ZDR pa določa, da mora

delodajalec določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj

zagovor, iz česar je možno razlagati, da bi ji morala tožena

stranka omogočiti ustrezen zagovor. Prav tako je to razvidno iz

ZDR glede povabila na zagovor. Kot povabilo na zagovor se nikakor

ne more smatrati predlog, ki ji ga je predlagala tožena stranka.

Predvsem pa ji mora tožena stranka omogočiti ustni zagovor v

interesu sporazumne rešitve nesporazumov med strankama in v

stremljenju za ugodno rešitvijo problema, kar tožena stranka ves

čas navaja.

Poleg tega je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča

stranka ni imela opravičljivega razloga za svoj izostanek. Pri

tem opozarja na zdravniško potrdilo (dokaz: A 20), ki je bilo

izdano za delodajalca, in sicer iz razloga, ker jo je tožena

stranka želela prerazporediti iz kraja v kraj. Podpisala je aneks

št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 7.5.2003 (dokaz: B 3) zaradi

prisile, saj bi ji v nasprotnem primeru grozila sankcija odpovedi

pogodbe.

Nadalje je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da bi lahko

tožeča stranka le z bolniškim staležem opravičila izostanek z

dela. Sposobna je delati, vendar ne po 50 km vožnje, kar dokazuje

že omenjeno zdravniško potrdilo (dokaz A 20). Tožeča stranka ima

probleme le z vožnjo, ne pa s samim delom, kar je dokazala tudi s

svojim dosedanjim delom.

Poleg tega tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi

v zakonsko določenem roku. Tožena stranka ji je posredovala pisno

opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga šele

17.3.2004 (dokaz: A 15); krivdni razlog, ki ga ji tožena stranka

očita, pa je obstajal že od 13.2.2004. ZDR v 5. odstavku 88.

člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v

30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved, kar tožena

stranka ni naredila. Tožena stranka je ves čas postopka vedela,

kakšno je njeno zdravstveno stanje in da ni sposobna opravljati

dela v prodajalni v Mariboru (posledica vožnje). Poleg tega je

nezakonito zavračala zdravniško potrdilo, ki ji jo je predložila

tožeča stranka, in jo s tem prisilila podpisati aneks k pogodbi o

zaposlitvi, čeprav je vedela, da ne bo sposobna prihajati na

delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,

ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve

stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa

odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004),

na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče

soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve

stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti

sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje

pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno

ter prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, in z

dejanskimi, kot tudi s pravnimi stališči tega sodišča, soglaša.

Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz

nekrivdnih razlogov po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki bi vzbudil

dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko vplival

na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena

za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilen zaključek sodišča

prve stopnje, da je tožeča stranka kršila pogodbene obveznosti,

saj je bila dolžna prihajati na delo in delo opravljati, kakor je

med drugim določeno tudi v 31. členu Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002). Navedeni člen določa, da

mora delavec vestno opravljati delo na delovno mestu, za katerega

sklene pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena

za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo in poslovanja pri

delodajalcu. Ravnanje tožeče stranke, ko je bila od 13.2.2004

dalje odsotna z dela, ne da bi za to imela opravičljivi razlog,

vsekakor kaže na njeno kršitev pogodbene obveznosti. Sodišče prve

stopnje zato utemeljeno ne more slediti navedbam tožeče stranke,

da je pač čakala, kaj bo storil delodajalec, in ali bo

delodajalec upošteval njeno zdravstveno stanje, ki je po njenih

navedbah takšno, da vožnje ne prenaša. V kolikor njeno

zdravstveno stanje ni dovoljevalo opravljanje dela na

dogovorjenem kraju, bi to lahko opravičila z bolniškim staležem,

kar pa ni storila. Splošno zdravniško potrdilo dr. Franca Kenka,

ki ga je vložila v spis (dokaz: A 19), brez datuma, ni

opravičljiv razlog za njeno odsotnost z dela. Tožena stranka ji

tudi ni odobrila dopusta po njenih navedbah, zato sodišče prve

stopnje ni našlo drugih opravičljivih razlogov za njeno odsotnost

z dela po 13.2.2004 ter je tako utemeljeno štelo njen izostanek z

dela kot neupravičen.

Tožena stranka je tožečo stranko pisno opozorila na možnost

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; v tem

opozorilu (dokaz: A 14) pa je navedla kršitve tožeče stranke, ki

se ji očitajo, in jo opozorila, da takšno ravnanje pomeni razlog

za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena

stranka pa ji je omogočila pisni zagovor, in ji je v ta namen

posredovala tudi obrazec, kamor naj pisno poda svoj zagovor, z

navodilom, da pisni zagovor pošlje direktorju. Sodišče prve

stopnje pravilno šteje, da je s tem tožena stranka izpolnila

pogoje, ki jih zakon zahteva v 2. odstavku 83. člena ZDR/02 in ji

je na takšen način omogočila podati zagovor glede očitanih

kršitev, in s takim stališčem tega sodišča soglaša pritožbeno

sodišče. Ker je tožeča stranka še nadalje kršila pogodbene

obveznosti, ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala

(dokaz: A 16). Zato sodišče prve stopnje utemeljeno šteje, da so

bili podani resni in utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi, saj neprihajanje na delo predstavlja resen in

utemeljen razlog, ki tudi onemogoča nadaljevanje delovnega

razmerja med delavcem in delodajalcem. Opravljanje dela pa je po

stališču sodišča prve stopnje temeljni element, zaradi katerega

se sklepa pogodba o zaposlitvi. V okviru tega ima delavec obvezo,

da delo opravlja, delodajalec pa dolžnost, da delo zagotavlja in

s tem soglaša pritožbeno sodišče.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve

stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe

tožeče stranke utemeljene. Pri tem pa ni upoštevalo pritožbeno

navedbo, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi preko 30

dni glede na določbo 286. člena v zvezi s 1. odstavkom 337. člena

ZPP, saj je sodišče prve stopnje obe stranki opozorilo na določbo

286. člena, to določbo tudi prečitalo, tedaj pa je tožeča stranka

navedla, da drugih navedb in trditev ter dokaznih predlogov nima

(list. št. 15); tožba pa je bila vložena pravočasno. Poleg tega

tožeča stranka tudi ni podala nobenega dokaza, da je podpisala

aneks k pogodbi zaradi strahu oziroma grožnje (45. člen

Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, ki je začel

veljati 1.1.2002), saj se strah šteje za utemeljenega, če se iz

okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali

telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga

drugega, kar pa v konkretnem primeru ni bilo oziroma tega ni

dokazala tožeča stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve

stopnje. Zaradi navedenega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna

in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbeno tožeče stranke zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te

sodbe.