Appeal dismissed; employer proved business losses justified lawful termination and no suitable alternative work existed.
Legislator summary
AI generatedThe High Labour and Social Court rejected the employee's appeal, upholding the first-instance judgment that dismissed her claim for reinstatement. The employer successfully demonstrated that business losses necessitated the termination of her contract for business reasons and that no suitable alternative position was available. Consequently, the court ruled that the first-instance decision was legally sound and ordered the employee to bear the costs of the appeal.
Legislator headnote
AI generatedArticle 88 paragraph 2 of the Labour Relations Act; Article 3 paragraph 88 of the Labour Relations Act: Where an employer terminates a contract for business reasons due to financial loss, the termination is lawful if the employer proves the loss and that no suitable alternative work exists for the employee.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Tožena stranka je dokazala resne in utemeljene razloge za
redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga,
saj je iz predloženih bilanc je razvidno, da je imela izgubo
pri poslovanju, zaradi česar je ukinila delovno mesto
tožnice.
[OBRAZLOŽITEV]
Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek na Ptuju, je z
izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke,
da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je s
sklepom z dne 28.5.2003 podal direktor tožene stranke tožeči
stranki; da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi
stranki dne 12.9.2003 ni prenehalo in še traja, tako da je
tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti nazaj
na delo na ustrezno delovno mesto v 8 dneh, pod izvršbo; da
je tožena stranka za čas od 13.9.2003 dalje dolžna tožeči
stranki vpisati v delovno knjižico delovno dobo, jo
prijaviti v zavarovanje in ji obračunati nadomestilo plače za
obdobje od 13.9.2003 do vrnitve na delo, v višini bruto plače, ki
bi ji bila obračunana, če bi v tistem obdobju delala pri toženi
stranki na delovnem mestu "splošno kadrovski referent", plačati
predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto
znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za
pretekli mesec, do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in da je
tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v 8
dneh pod izvršbo (tč. 1 izreka sodbe).
Obenem pa je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške
postopka (tč. 2 izreka sodbe).
Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih
razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno
sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in
zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V pritožbi navaja, da je tožeča stranka izpovedala, da je bilo
poslovanje tožene stranke že dalj časa negativno in sicer že od
dneva njene zaposlitve dalje pri toženi stranki. Sodišče je pri
tem oprlo svojo odločitev na izgubo tožene stranke v času
odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, poleg tega pa zgolj
bilanca stanja za leto 2002 in izpovedbe zaslišanih prič, niso
zadosten dokaz za odločitev sodišča, zato je odločitev sodišča
prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka nepravilna. Poleg tega
ni tožena stranka z ničemer dokazala dejanskih okoliščin, ki
utemeljujejo obstoj resnih in utemeljenih razlogov za odpoved
pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni ugotavljala, ali jo
je možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji, in sicer na drugih
delih, pa tudi ne, ali jo je bilo možno, ali pa ne,
prekvalificirati za opravljanje drugega dela.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve
stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati,
ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve
stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa
odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno
pravo. Ob preizkusu sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo
bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 -
2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno
sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča
prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti
sklicuje.
V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje
pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno
in prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče stranke ter s takimi
dejanskimi, kot tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša.
Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz
nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno
vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bil
lahko povzročil drugačno ugotovitev te dokazne ocene, kot jo je
že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in
odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je
pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka
podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz poslovnih
razlogov po 1. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR/02, s tem, da je
delovno mesto tožeče stranke "splošni kadrovski referent"
ukinila. Ukinjeni pa sta še drugi dve delovni mesti v finančno
računovodski službi. Vse to tudi izhaja iz same odpovedi pogodbe
o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 28.5.2003 (dokaz A6), v
kateri je jasno navedeno, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi
odpoveduje zaradi ukinitve delovnega mesta splošno kadrovskega
referenta. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi
dokazala, da gre za resne in utemeljene razloge ter da ti resni
in utemeljeni razlogi onemogočajo nadaljevanje delovanje
delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem (2. odst. 88. čl.
ZDR). Ob tem pa soglaša pritožbeno sodišče s pravnim stališčem
sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izvedla predpisan
postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz
poslovnih razlogov in tudi dokazala, da so bili glede na izgubo
pri toženi stranki in izvedenih poslovnih ukrepov tožene stranke,
podani resni in utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o
zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve
stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso utemeljene
pritožbene navedbe tožeče stranke. Bilanca stanja tožene stranke
jasno izkazuje izgubo pri poslovanju tožene stranke, kar je enako
potrdil tudi direktor tožene stranke, pa tudi ostale zaslišane
priče, med njimi tudi predsednik sindikata Leopold Orešek. Poleg
tega ni odločilna pritožbena navedba tožeče stranke, da sodišče
prve stopnje ni preverjalo resne razloge za odpoved te pogodbe in
sicer, ali so podani resni in utemeljeni razlogi, saj iz
obrazložitve te sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje
ugotovilo, da je delodajalec podal resne in utemeljene razloge za
redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz poslovnega
razloga, ker je tožena stranka imela izgubo pri poslovanju, poleg
tega pa je tudi ukinila delovno mesto tožeči stranki, zato so
dokazani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o
zaposlitvi, pa tudi razlogi o tem, da ni možno več nadaljevanje
delovnega razmerja med pravdnima strankama. Zaradi tega je tudi
neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da tožena stranka
ni preverjala po določbi 3. odst. 88. čl., ali jo je možno
zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, ali pa jo je
mogoče dokvalificirati oz. prekvalificirati za drugo delovno
mesto, saj iz izpovedbe same tožeče stranke, zaslišane kot
stranke, jasno izhaja, da ni bilo nobenega prostega delovnega
mesta pri toženi stranki, da pa je pripravljena delati marsikaj,
kar je že pokazala v preteklosti, in sicer bi tudi opravljala
tajniška dela. Poleg tega je bila tudi pripravljena delati na
delovnem mestu, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba.
Iz izpovedbe direktorja tožene stranke pa izhaja, da za njo ni
bilo nobenega drugega dela, torej ni bilo nobenega dela, ki bi
bilo za njo ustrezno, pa tudi ne neustreznega delovnega mesta
glede na njeno strokovno izobrazbo. Tako ji tožena stranka ni
mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in jo tudi ni bilo možno
zaposliti na delovnem mestu tajnice, saj tudi le-ta ni bila polno
zaposlena pri toženi stranki, poleg tega pa si tožena stranka ni
mogla privoščiti dveh tajnic. Iz izpovedb obeh strank jasno
izhaja, da je tožena stranka postopala po določbi 3. odst. 88.
čl. ZDR/02. Zaradi navedenega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je
izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da
tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka, ker ni s
pritožbo uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl.
ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.