Appeal partially allowed; pre-termination warning not actionable until wrongful dismissal suit; employer bears costs.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki

izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje v nespremenjenem delu.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka v znesku 16.830,00 SIT, v osmih dneh, da ne

bo izvršbe.

[JEDRO]

1. ZDR ne predvideva sodnega varstva zoper pisno opozorilo

delavcu na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in možnost

odpovedi PZ v primeru ponovne kršitve. Šele v sporu o

nezakonitosti odpovedi PZ iz krivdnega razloga je mogoče

uveljavljati nezakonitost opozorila. Tako tožbo je zato

potrebno zavreči.

2. Stroške postopka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi

se odmeri skladno z 2. odst. 22. člena ZDSS in ne na podlagi

154. člena ZPP, zato delodajalec sam trpi stroške postopka,

čeprav je sodišče tožbo zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika za

razveljavitev pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe

o zaposlitvi (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik

dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini

42.635,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

izdaje tega sklepa do plačila (2. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

po 338. členu ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi

tožnika ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevku

tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih

stroškov, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik se s pravnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja,

saj meni, da je šlo v konkretni zadevi za kršitev tožnikovih

pravic iz delovnega razmerja, zaradi česar je na podlagi 204.

člena ZDR tudi vložil zahtevo za odpravo kršitev. Ker tožena

stranka kršitev ni odpravila, je tožnik moral vložiti predmetno

tožbo in z njo zahtevati razveljavitev tega opozorila. Tožena

stranka ne sme izdati pisnega opozorila, če delavec ni kršil

nobenih svojih delovnih obveznosti. Opozorilo ima učinek tudi za

naprej in je pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga. Zato pravno varstvo mora obstajati. Sodišče je tudi

kršilo 25. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do

pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam, s katerimi

se odloča o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Priglasil je tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih

bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na popolno

ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno

odločitev, je pa nepravilno odločilo o stroških postopka.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) ne

predvideva posebnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo

delavca na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnosti odpovedi

v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo že po gramatikalni

razlagi ne pomeni dejstva, s katerim bi delodajalec kršil katero

od pravic delavca iz delovnega razmerja in nima neposrednih

pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele v sporu o nezakonitosti redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi delavec lahko uveljavljal

neutemeljenost takšnega opozorila. Opozorilo pred odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi ni kazen, tako da tožnik ni bil dvakrat

kaznovan za isto dejanje, pač pa je bil le opozorjen na to, da mu

bo v primeru ponovnih kršitev delovnih obveznosti tožena stranka

pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Pravna podlaga za izdajo

takšnega opozorila je podana v 1. odst. 83. člena ZDR, ki določa,

da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga

mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje

obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Pritožbeni ugovor kršitve 25. člena Ustave RS ni utemeljen.

Ustava RS v 22. členu ureja pravico do enakega varstva pravic in

določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic

v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi

lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o

njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 25. člen

Ustave RS pa ureja pravico do pravnega sredstva in sicer določa,

da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega

pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih

organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih

pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah,

dolžnostih ali pravnih interesov. Kot že navedeno s pisnim

opozorilom delodajalec ni kršil katero od pravic delavca iz

delovnega razmerja in tako nima neposrednih pravnih posledic in

predstavlja le predpostavko za morebitno kasnejšo redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V eventualnem sporu o

nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga bo delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega

opozorila in tako je zagotovljena tudi pravica iz 22. člena in

25. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške postopka upoštevaje 154.

člen ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe,

nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so

bili za pravdo potrebni po določilih 155. člena ZPP. V navedenem

primeru gre za postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja,

tako da po določilih 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) delodajalec -

tožena stranka trpi svoje stroške postopka ne glede na uspeh v

pravdi. Tako tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik v pravdi ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka

pred sodiščem prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno

sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo odločitev o

stroških postopka.

Tožnik je s pritožbo delno uspel tako, da mu je tožena stranka

dolžna povrniti sorazmerni del stroškov za pritožbo v skladu z

veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 67/2003). Pritožbeno

sodišče je kot potrebne stroške priznalo 125 točk za sestavo

pritožbe (tar. št. 15; 18), 2 % za materialne stroške ter 20 %

DDV, to je 153 točk, kar po vrednosti točke 110,00 SIT znaša

16.830,00 SIT. Priglašeni stroški za poročilo stranki so

vključeni v nagrado za sestavo pritožbe in ne spadajo med

potrebne stroške. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbenih

stroških postopka na podlagi 165. člena ZPP.