Acquisition of citizenship does not automatically convert fixed-term employment to open-ended.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Zgolj zato, ker tujec, zaposlen na podlagi delovnega

dovoljenja, pridobi državljanstvo RS, mu ne preneha PZ. Tako

tolmačenje določb 11. člena ZZDT in 2. odst. 119. člena ZDR

je pravno zmotno, saj bi tako delavcu PZ prenehala še pred

potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Pridobitev

državljanstva RS tudi ne pomeni avtomatične transformacije

PZ za določen čas v PZ za nedoločen čas, saj se PZ za

določen čas s tujcem ne sklepa (le) zaradi časovne

omejenosti delovnega dovoljenja, ampak morajo biti podani

tudi zakonski pogoji za sklenitev PZ za določen čas. Tujec,

ki pridobi državljanstvo RS, ostane v delovnem razmerju do

poteka PZ za določen čas (in mu to zgolj zaradi pridobitve

državljanstva ne preraste v DR za nedoločen čas), za

nadaljnje sklepanje PZ pa delovnega dovoljenja (zaradi

pridobitve državljanstva) ne potrebuje več.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

z ugotovitveno odločbo z dne 24.4.2003, opr. št. 18/03 dana

odpoved L. K. na podlagi izteka veljavnega dovoljenja za

zaposlitev z dne 31.8.2002 nezakonita, zato tožniku delovno

razmerje pri toženi stranki ne preneha dne 31.8.2003 ter mu

še traja, zaradi česar mora tožena stranka tožnika pozvati

na njegovo delovno mesto baletnega plesalca v zboru ter mu

za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na

delo vpisati delovno dobo v njegovo delovno knjižico ter mu

za ves čas trajanja nezakonite odpovedi izplačati

pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od vsakega posamezno mesečno zapadlega

zneska plače do plačila (1. tč. izreka). Toženi stranki je

naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini

42.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh

pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona

o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja,

da je bil razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas

ne le delovno dovoljenje, ki je veljalo eno leto, pač pa tudi

letni program dela tožene stranke, ki traja od 1.9. do 31.8.

naslednjega leta, delovno razmerje s tožnikom pa je bilo

sklenjeno za čas od 1.9.2002 do 31.8.2003. Tožena stranka delovna

mesta zaseda glede na program svojega dela, za delo tožnika pa v

bodoče ni več potrebe, kakor je to razvidno iz ugotovitvenega

sklepa. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Ur. l. RS št.

66/2000) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št.

42/02) določata primere zaposlovanja tujcev in sankcije za

primer, ko tujec nima delovnega dovoljenja oz. ko to preneha

veljati. Oba predpisa izven zakona postavljata razmerje, pri

katerem manjka eden od zakonitih pogojev za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi

tega, ker je tožnik na delu ostal tudi po pridobitvi

državljanstva, nastopil primer iz 54. čl. ZDR. Pogodba o

zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z

zakonom, tožnik pa na delu ni ostal po poteku časa, za katerega

je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Edini logični zaključek v

konkretnem primeru bi bil, da tujec po pridobitvi državljanstva

nadaljuje z delovnim razmerjem pod istimi pogoji, s tem, da se je

med trajanjem delovnega razmerja pač spremenil njegov osebni

status. Na podlagi takšnega stališča sodišča prve stopnje bi vsi

tujci, ki bi med trajanjem delovnega razmerja za določen čas

pridobili državljanstvo, s tem pridobili tudi delovno razmerje za

nedoločen čas, saj bi ob še tako skrbnem spremljanju statusa

tujca še vedno prišlo do tega, da bi ta po pridobitvi

državljanstva delal brez ustrezne pogodbe. Takšnega namena

nimata niti ZZDT niti ZDR, saj oba podrobno urejata le primere,

pod katerimi tujec lahko opravlja delo. Namen ZZDT in ZDR je

zagotoviti, da zaposlovanje tujcev poteka le pod pogoji, ki jih

določa zakon. Smisel določila drugega odstavka 119. čl. ZDR, da

pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu z dnem

prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja, je v absolutni

prepovedi zaposlovanja tujcev, ki nimajo delovnega dovoljenja. Ta

namen pa bi bil s stališčem sodišča prve stopnje izigran, saj bi

tujci v primeru pridobitve državljanstva imeli več pravic, kot

jih zakon daje državljanom. Tožena stranka predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov

zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih

določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je

uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in

zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče

preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar

takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo,

ko je ugodilo tožbenemu zahtevku z utemeljitvijo, da se zaradi

opravljanja dela brez pogodbe o zaposlitvi šteje, da je tožnik v

delovnem razmerju za nedoločen čas. Zaradi zmotne uporabe

materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo tudi nepopolno

ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema določbo trinajstega

odstavka 11. čl. ZZDT, po katerem dovoljenje za zaposlitev med

drugim preneha veljati tudi v primeru, če tujec pridobi

državljanstvo Republike Slovenije. Res je tudi, da drugi odstavek

119. čl. ZDR določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec

ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z

dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja.

Vendar pa obeh določb ni mogoče povezati tako, da bi tožniku

zaradi tega, ker je pridobil slovensko državljanstvo, delovno

razmerje, sklenjeno za določen čas, moralo prenehati še pred

iztekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Ni logično, da bi

bil tak delavec v slabšem položaju zaradi tega, ker je med

trajanjem delovnega razmerja za določen čas pridobil

državljanstvo. V kolikor državljanstva ne bi pridobil, bi mu

delovno razmerje lahko trajalo do izteka časa, za katerega je

bilo sklenjeno, ker pa je pridobil državljanstvo, bi mu po

razlogovanju sodišča prve stopnje delovno razmerje moralo

prenehati z dnem pridobitve državljanstva, torej še preden bi

iztekel čas, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ratio legis citiranih določb

ZZDT in ZDR, da se prepreči opravljanje dela tujcev brez

delovnega dovoljenja. Namen zakonodajalca prav gotovo ni bil, da

bi tujce, ki med trajanjem delovnega razmerja za določen čas

pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, postavi v slabši

položaj kot pa bi ga imeli, če državljanstva ne bi pridobili.

Pravne praznine glede vprašanja, kako je z delovnim razmerjem

tujcem, ki v času veljavnosti delovnega dovoljenja pridobijo

državljanstvo Republike Slovenije, pa tudi ni mogoče zapolniti

tako, da bi zaradi pridobitve državljanstva kar avtomatično,

neodvisno od volje obeh strank, prišlo do delovnega razmerja za

nedoločen čas, kar je tožnik uveljavljal v tožbi. V sklepu opr.

št. VIII Ips 322/2002 z dne 7.10.2003 je revizijsko sodišče

zavzelo stališče, da razlog za sklenitev delovnega razmerja za

določen čas s tujcem ni le omejen čas veljavnosti delovnega

dovoljenja, temveč je vsaj v času pred uveljavitvijo novega ZDR

moral biti podan tudi eden od razlogov, ki jih je za sklenitev

delovnega razmerja za določen čas predpisoval prvi odstavek 17.

čl. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90 - Ur. l. RS

št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožnik je pogodbo o zaposlitvi za

določen čas sklenil v času veljavnosti ZDR/90, kar pomeni, da je

za njeno zakonitost moral biti podan tudi eden od razlogov iz

prvega odstavka 17. čl. ZDR/90, kar tožena stranka tudi zatrjuje

z navedbo, da je bil letni program dela podlaga za sklenitev

delovnega razmerja za določen čas. Ob predpostavki, da je

trajanje določenega dela vezano na programske opredelitve (4.

alinea prvega odstavka 17. čl. ZDR/90), bi bilo povsem

neustrezno, da bi se delovno razmerje sklenjeno za določen čas

transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas, zgolj zaradi

pridobitve državljanstva.

Pravno praznino glede tega vprašanje je potrebno zapolniti tako,

da tujec, ki je pridobil državljanstvo, po prenehanju veljavnosti

delovnega dovoljenja še naprej ostane v delovnem razmerju do

izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi

za določen čas, s tem, da kot državljan RS za nadaljevanje

delovnega razmerja pač ne potrebuje delovnega dovoljenja.

Namen drugega odstavka 119. čl. ZDR je, da se zagotovi, da tujec

lahko dela samo, če ima delovno dovoljenje, razen seveda, če gre

za izjeme, pri katerih delovno dovoljenje ni potrebno.

Tožnik dejansko zahteva transformacijo delovnega razmerja za

določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, pri tem sicer

izhaja iz zmotne domneve, da pridobitev državljanstva avtomatično

pomeni spremembo delovnega razmerja za določen čas v delovno

razmerje za nedoločen čas. Vendar pa sodišče pri odločanju o

zahtevku ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik navede v

tožbi, zato je potrebno preveriti, ali so podani razlogi, ki jih

za transformacijo delovnega razmerja določa prvi odstavek 18. čl.

ZDR/90, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen

čas oziroma vsebinsko enaka določba 54. čl. ZDR. Na podlagi

citiranih določb se namreč šteje, da je delavec sklenil delovno

razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen

čas, iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklenjeno v

nasprotju z zakonom. Glede tega vprašanja pa izpodbijana sodba

nima nobenih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti

glede vprašanja, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas

sklenjena v skladu z zakonom. V kolikor bo ugotovilo, da za

sklenitev delovnega razmerja za določen čas niso bili podani v

prvem odstavku 17. čl. ZDR/90 določeni razlogi, bo zahtevku

ugodilo na podlagi prvega odstavka 18. čl. ZDR/90. V kolikor pa

bo ugotovilo, da je bilo delovno razmerje za določen čas

sklenjeno v skladu z zakonom oz. da je bil podan eden od v prvem

odstavku 17. čl. ZDR/90 taksativno naštetih primerov, potem bo

tožbeni zahtevek zavrnilo, saj mu ni mogoče ugoditi zgolj zaradi

tega, ker je tožnik med trajanjem delovnega razmerja pridobil

državljanstvo Republike Slovenije.