Appeal allowed; labor court failed to determine worker's valid norm due to disability, violating procedural rules.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz razloga nesposobnosti invalidu zaradi

nedoseganja norme je potrebno ugotoviti, kakšna je norma

delavca-invalida in ali je ni dosegel zaradi zaradi

invalidosti ali zato, ker dela ni opravljal pravočasno,

strokovno in kvalitetno.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju,

je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče

stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne

24.4.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi

razloga nesposobnosti, da se ugotovi, da tožeči stranki po

odločbi tožene stranke z dne 24.4.2003 delovno razmerje pri

toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej, zaradi česar

je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na

delo ter ji od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi

dalje izplačati vse plače, kot bi jih tožeča stranka prejela

na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena pred

nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti

posameznega zneska plače dalje do plačila, kot tudi od

navedenih zneskov plač odvajati vse prispevke in davke v skladu z

veljavno zakonodajo, v roku 8-ih dni pod izvršbo; da jo je tožena

stranka dolžna zaposliti na drugih lažjih delih, na njenem

delovnem mestu, in s tem v zvezi skleniti pogodbo o zaposlitvi za

nedoločen čas, v roku 8-ih dni pod izvršbo; da ji je tožena

stranka dolžna povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v

roku 8-ih dni, da ne bo izvršbe in da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki izplačati nadomestilo plače iz naslova

neizrabljenega letnega dopusta in sicer za obdobje 30 dni, od

dolgovanega zneska je dolžna plačati tudi vse prispevke in davke

v skladu z veljavno zakonodajo, vse v 8-ih dneh. Obenem pa je

sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno

sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi sodbe

v nasprotju z njeno izjavo, dano na zaslišanju dne 12.2.2004.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je delo pri toženi stranki

potekalo po sistemu 20 ključev, v katerem po enem izmed ključev

delavke krožijo in menjajo delovne operacije tako, da je delo čim

bolj razgibano. Tožeča stranka je pojasnila, da je v mesecu

marcu, to je v obdobju, ko je tožena stranka izvajala postopek

ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela, večinoma delala delo

porezovanje kablov, ki je precej zamudno in težje kot ostala

dela. Pri tem tudi ostale delavke ne dosegajo norme, vendar pa se

to kompenzira tako, da nobena od njih tega dela ne opravlja dolgo

časa, kajti delovodja jim dodeli lažje delo, kjer lahko ta manjko

nadoknadijo. Ker pa delovodja tožeči stranki ni dodeljeval

različnega dela, ampak je večinoma porezovala kable, ni mogla

doseči norme.

Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo

materialno pravo. Šesti člen Zakona o delovnih razmerjih/02

prepoveduje neenakopravno obravnavanje posameznikov zaradi spola,

rase, barve kože itd. Navedeno določbo pa ni dopustno razumeti v

tem smislu, da je potrebno vse delavce obravnavati enako, temveč

tako, da se primerljive delavce obravnava primerljive, tiste, ki

po določeni karakteristikah odstopajo od povprečja, pa je

potrebno obravnavati posebej, saj je le na ta način zagotovljena

enakost med zaposlenimi. Dolžnost tožene stranke je, upoštevaje

določbo 88. člena ZDR, tako bila, da ji zaradi obstoja razloga

nesposobnosti ponudi drugo, zanjo primerno delo. Iz njenih navedb

v njenih vlogah, kot tudi tistih, danih na zaslišanju, izhaja, da

bi lahko dosegala normo, v kolikor bi opravljala lažja dela, kot

npr., da bi delala kot kovalec (pri tej operaciji je normo

presegla za več kot 100 %), lahko bi npr. ustavljala kontakte v

ohišje.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 5. odstavka 88.

člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved

najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

V začetku marca je bilo znano, da tožeča stranka ne dosega svoje

norme, zato je 30-dnevni odpovedi rok začel teči z začetkom

marca, in ne koncem marca.

V zvezi z ugotovitvijo, da nedoseganje norme predstavlja

nevarnost za obstoj celotnega obrata v Sloveniji, pa tožeča

stranka opozarja na svojo izpovedbo na obravnavi, do katere se

naslovno sodišče ni opredelilo, in sicer, da na delu z rezanjem

kablov druge delavke norme tudi ne dosegajo, očitno pa to ni

razlog, ki bi lahko ogrozil obstoj obrata v Sloveniji. Tožeča

stranka se tudi ne more strinjati z dokazno oceno, da je bila

razporejena na delo, ki je enostavno, tehnično manj zahtevno,

torej tehnično in fizično nezahtevno. Tožeča stranka pri tem tudi

opozarja, da ritma svojega dela nikakor ni mogla tampirati sama,

z delom tudi ni mogla prenehati in se pretegniti, vstati, saj bi

v tem primeru imela še bistveno nižjo normo kot sicer. Gre zgolj

za navedbo tožene stranke, za katero ne obstaja noben relevanten

dokaz.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev

njene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča

prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba

izpodbijati, ugotovilo, da obstojijo pritožbeni razlogi.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni postopalo po določbi

285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99

- 2/2004), ki določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in

skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa

odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o

pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se

nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna

pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno

pravno mnenje, ki sta pomembni za odločbo. Namreč sodišče prve

stopnje ni ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za

zakonito izdajo te sodne odločbe. Ugotovilo ni, kakšna je bila

norma za tožečo stranko v spornem obdobju glede na njeno

invalidnost II. kategorije, poleg tega pa tudi ni ugotovilo, ali

normo ni mogla doseči zaradi svoje invalidnosti II. kategorije

ali pa iz osebnih razlogov. Poleg tega pa tudi ni zavzelo

stališča do mnenja dr. B. Č., specialista medicine dela,

prometa in športa (dokaz: A 15), ki je podal, da je sposobna

tožeča stranka za delo brez norme. Zato je ostalo po mnenju

pritožbenega sodišča nepopolno ugotovljeno stanje in je bilo

potrebno ugoditi njeni pritožbi in dejansko izpodbijano sodbo

razveljaviti.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem

postopku z izvedencem medicinske stroke ugotoviti, ali je tožeča

stranka bila sposobna delati po normi v celoti glede na njeno

invalidnost, poleg tega pa še ugotoviti, kakšna je bila njena

norma, in ali normo ni mogla doseči iz drugih, torej osebnih

razlogov, ali pa samo zaradi njene invalidnosti II. kategorije;

nadalje naj preizkusi še vse ostale njene pritožbene navedbe, in

po tako dopolnjenem dokaznem postopku ponovno razsoditi o

utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče

stranke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo njeni pritožbi in

razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz

izreka te sodbe.