Employment termination notice lacking legal warning starts 30-day lawsuit clock upon receipt, not third-party notification.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem

delu razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je za kršitev pravic izvedel, ko mu je bil vročen

sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, čeprav ta sklep ni imel opozorila iz 2. odst.

86. člena ZDR. Zato je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in

posledično za ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu

zahtevku (3. odstavek 204. člena ZDR) začel teči z

vročitvijo tega sklepa in ne z dnem vročitve odločbe zavoda

za zaposlovanje o denarnem nadomestilu za čas

brezposelnosti, s katero je bil opozorjen, da mu je delovno

razmerje nezakonito prenehalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v

delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti

ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 30.7.2003, na podlagi

katerega je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi

stranki, kakor tudi tisti del tožbe, s katerim je zahteval

ugotovitev, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni

prenehalo 31.7.2003, temveč mu še traja z vsemi pravicami iz

delovnega razmerja.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu za čas od 1.8.2003

do 31.12.2003 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za ta čas

obračuna in izplača pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi

delal in mu za čas od 1.1.2004 do odločitve sodišča prve stopnje

izplača mesečne bruto plače v višini 120.000,00 SIT mesečno z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih

zneskov neto plače do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije

svoje stroške postopka.

Formalno se tožnik sicer pritožuje zgolj zoper sodbo, vendar je

iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija tudi sklep sodišča

prve stopnje o zavrženju dela tožbe. Tožnik pri tem uveljavlja

vse tri pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 339. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002,

2/2004). Navaja, da ugotovitveni sklep, ki je bil tožniku vročen

20.7.2003, niti ne govori o prenehanju delovnega razmerja,

vsekakor pa ne vsebuje obveznih sestavin iz 86. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002). Ta sklep tudi

ni vseboval pravnega pouka, ki bi tožnika opozoril, da lahko

uveljavlja pravno varstvo pred sodiščem in to le v roku 30 dni.

To je bil tudi razlog, da je tožnik tožbo vložil šele po izteku

30 dni od dneva vročitve ugotovitvenega sklepa, vsekakor pa

znotraj 30 dni od dneva, ko je bil seznanjen, da lahko vloži

tožbo pred sodiščem. O tem je bil tožnik seznanjen šele potem, ko

se je obrnil na Zavod za zaposlovanje zaradi zavrnitve njegove

vloge za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

Odločba zavoda je bila poslana 6.10.2003, naslednjega dne pa se

je tožnik zoper njo že pritožil. Ravnanje tožene stranke ob

prekinitvi delovnega razmerja tožnika je v nasprotju z ZDR.

Tožena stranka tožnika ni povabila na zagovor zaradi nameravane

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu razlogov za odpoved

nikoli ni obrazložila. Tožnik je tožbo vložil v roku 30 dni od

dneva, ko je izvedel za kršitev pravic, kakor to dopušča tretji

odstavek 204. čl. ZDR. V kolikor bi bil namen zakonodajalca v

resnici takšen, kot ga prikazuje sodišče prve stopnje, potem

tretji odstavek 204. čl. ZDR ne bi vseboval drugega dela, ki

določa, da delavec ugotovitev nezakonitosti drugih načinov

prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko zahteva v 30

dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Prekluzivni 30

dnevni rok začne teči z vročitvijo odpovedi oz. z dnem, ko

delavec zve za kršitev, tožniku pa nikoli ni bila vročena odpoved

pogodbe o zaposlitvi, kakršno zahteva 86. čl. ZDR. Dejstvo, da

odpoved ni vsebovala pravnega pouka, ne more biti v škodo

tožniku, ki je tožbo vložil v 30 dneh potem, ko je bil s to

možnostjo seznanjen, kar je bilo tudi v razumnem roku po

prenehanju delovnega razmerja. Brez pravne podlage naj bi bilo

stališče sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral sam

pozanimati pri pristojnih organih o svojih pravicah. Tožnik bi v

resnici moral sam poskrbeti za uveljavljanje pravnega varstva, če

bi bil na to vnaprej pravilno opozorjen, kar pa se ni zgodilo.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

S tem, ko je zavrglo le del in ne celotne tožbe, je sodišče prve

stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 274. čl. ZPP.

Ta namreč določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu

tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je

bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen

rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi ZDR, ki v tretjem

odstavku 204. čl. določa, da delavec lahko pred pristojnim

delovnim sodiščem v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva,

ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva ugotovitev nezakonitosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja

veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski

odgovornosti delavca. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje

moralo zavreči celotno tožbo, če je štelo, da je tožnik tožbo

vložil po izteku prekluzivnega roka iz citiranega tretjega

odstavka 204. čl. ZDR. Za spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi namreč ni mogoče šteti le zahtevka za ugotovitev

nezakonitosti izpodbijanega ugotovitvenega sklepa in zahtevka za

ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč tudi reparacijski

zahtevek in zahtevek za vpis delovne dobe, saj se oboje nanaša na

obdobje po prenehanju delovnega razmerja. Temelj zahtevka za

plačilo nadomestila plače za čas od 1.8.2003 in vpis delovne dobe

za isto obdobje, je namreč ugotovitev nezakonitosti prenehanja

pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je tožba, s katero se izpodbija

zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, prepozna, je prepozna

tudi v delu, ki se nanaša na reintegracijski in reparacijski

zahtevek za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje. Tako je na podlagi izpovedbe tožnika pravilno ugotovilo,

da je tožnik za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi

zvedel 30.7.2003, ko je prejel zaključeno delovno knjižico in

izpodbijani sklep. Da se je tožnik zavedal, da mu je tega dne

prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je razvidno tudi

iz tega, da se je takoj naslednjega dne prijavil na Zavodu za

zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je 30-dnevni rok za vložitev

tožbe pričel teči šele z vročitvijo odločbe Zavoda za

zaposlovanje, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za

priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Res je sicer, da ugotovitveni sklep tožene stranke ne vsebuje

vseh elementov, ki jih mora imeti odpoved pogodbe o zaposlitvi,

vendar to ne spremeni dejstva, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta

jo sklenili stranki tega spora, dejansko prenehala veljati, da je

bilo delovno razmerje tožniku pri toženi stranki zaključeno in da

se je tožnik tega zavedal. Navedeno pomeni, da bi tožnik na

podlagi tretjega odstavka 204. čl. ZDR v roku 30 dni od dneva

vročitve izpodbijanega ugotovitvenega sklepa, ki je hkrati tudi

dan, ko je zvedel za kršitev pravice, moral vložiti tožbo za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pa

je tožbo vložil po preteku prekluzivnega roka iz 204. čl. ZDR,

zato je sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno pravilno zavrglo

v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega

ugotovitvenega sklepa in na ugotovitev obstoja delovnega

razmerja, še bolj pravilno pa bi ravnalo, če bi tožbo zavrglo v

celoti, kakor je to že razloženo zgoraj.

Nepravilno ravnanje tožene stranke v zvezi z odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi, na katero tožnik opozarja v pritožbi, pa ne more

povzročiti podaljšanja roka za vložitev tožbe. Izredna odpoved

pogodbe o zaposlitvi, kar izpodbijani ugotovitveni sklep po svoji

vsebini dejansko je, res nima vsebine, ki je predpisana z drugim

odstavkom 86. čl. ZDR. Ta namreč določa, da mora delodajalec (v

odpovedi pogodbe o zaposlitvi) navesti odpovedni razlog in ga

pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na

njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Vendar pa zaradi tega, ker tožena stranka tožnika ni opozorila na

pravno varstvo, rok za vložitev tožbe ne more začeti teči šele

takrat, ko naj bi tožnik od uslužbencev Zavoda za zaposlovanje

zvedel, da bi lahko vložil tožbo zoper odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Odsotnost pravnega pouka ne pomeni, da rok za

vložitev tožbe prične teči šele, ko nekdo tretji, v našem primeru

Zavod za zaposlovanje, delavca opozori, v kakšnem roku in kje

lahko uveljavlja sodno varstvo. Zmotno je stališče tožnika, da bi

ga rok za vložitev tožbe vezal le, če bi ga delodajalec nanj

posebej opozoril. Rok za vložitev tožbe je določen v zakonu,

sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik za odpoved pogodbe

o zaposlitvi in dejansko prenehanje delovnega razmerja zvedel

30.7.2003, ko mu je bil vročen ugotovitveni sklep in zaključena

delovna knjižica. Tudi iz tožnikove pritožbe zoper odločbo Zavoda

za zaposlovanje je razvidno, da se je ta zavedal, da mu je na

podlagi negativne ocene poskusnega dela prenehala pogodba o

zaposlitvi pri toženi stranki, saj v njem navaja, da ga je

delodajalec tolažil, da bodo še naprej lahko delali pogodbeno,

kar pa ni bilo realizirano. Upoštevajoč vse navedeno ni mogoče

šteti, da tožnik za kršitev svojih pravic ni zvedel že 30.7.2003,

čeprav v ugotovitvenem sklepu ni izrecno zapisano, da gre za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alinee

111. čl. ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega

odstavka 354. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del

izpodbijane sodbe razveljavilo ter tožbo tudi v tem delu zavrglo.

V preostalem je pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s

pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne

razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.