Appeal dismissed; temporary order denied due to lack of probable success regarding wrongful dismissal and health claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana, saj iz dosedanjih

navedb ne izhaja, da bi bila podana izredna odpoved PZ nezakonita

iz formalnih ali vsebinskih razlogov. Tudi tožniko zatrjevanje,

da je srčni bolnik in da ima psihične težave, zaradi katerih bo

najverjetneje sprejet v bolnišnico, so splošne narave in kot

takšne ne izkazujejo verjetnosti tožnikovega uspeha v sporu. Zato

niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, da je tožena

stranka dolžna tožniku izplačevati nadomestilo plače v višini

minimalne plače in ga prijaviti v zavarovanje za čas do

pravnomočne rešitve spora.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

za izdajo začasne odredbe, s katero je tožena stranka dolžna

tožniku izplačevati nadomestilo plače v višini minimalne plače,

vključno z davki in prispevki od plač ter tožnika prijaviti v

zdravstveno in pokojninsko zavarovanje v roku 3 dni od izdaje

začasne odredbe, vse do pravnomočne rešitve konkretne zadeve, pod

pretnjo denarne kazni v višini 800.000,00 SIT, ki se bo v primeru

kršitve začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki se v pritožbi načeloma

sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004). V pritožbi

navaja, da se sodišče prve stopnje opira na stališče pritožbenega

sodišča, ki je v konkretni zadevi že odločalo s sklepom opr. št.

Pdp 1007/2005 z dne 4.8.2005, kar pa ni utemeljeno. Tožnik je

želel delati pri toženi stranki in želel pokriti manjkajočo

odsotnost ter delal tudi dela proste dneve, kar pa so mu

predstavniki tožene stranke onemogočili in ga samo z dopisom

obvestili, da so ga odjavili iz razmerja. Tožnik je sicer zelo

bolan, kar je navedel že v predhodnem postopku in zaradi odjave

nima nobenih pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Že v tožbi je

navedeno, da ima psihične težave in bo verjetno sprejet na

zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Dejstvo je, da ta bolezen

vpliva na njegovo počutje, saj se zapre vase in ne kontaktira z

nikomer. Je tudi hud srčni bolnik in mu tako početje samo škodi.

V postopku bo nujno angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki

bo lahko ocenil, da je bil tožnik v času, ko je prihajal na delo,

zelo bolan.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poziva tožnika oz.

njegovega pooblaščenca, da uredijo tožnikov status s sorodniki in

k sodelovanju pritegnejo pristojnega zdravnika. Če je stanje

tožnika takšno, kot se opisuje, ga v delovnem sporu na sodišču

niti ni primerno in moralno reševati.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe na predlog stranke (270.

in 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ-UPB 1, Ur.l.

RS. št. 40/2004) ali po uradni dolžnosti (43. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) je

verjeten izkaz tega, da terjatev, ki jo tožnik uveljavlja,

obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala oz. verjetnost

uspeha s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je pravilno

zaključilo, da ta verjetnost v konkretni zadevi ni podana. Pri

tem se je ustrezno sklicevalo tudi na že zavzeto stališče

pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 1007/2005 z dne 4.8.2005.

Dejstvo je, da v danem postopku ni mogoče ugotoviti formalnih in

vsebinskih pomanjkljivosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

ki jo je tožena stranka podala dne 13.5.2005 in iz katere izhaja,

da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela od 21.3.2005 pa vse

do 11.5.2005. Na drugačen zaključek ne morejo vplivati pritožbene

navedbe o tem, naj bi tožnik (enkrat kasneje ?) želel pokriti

manjkajočo odsotnost, saj takšno dejstvo, tudi če je bilo podano,

ne more pomeniti, da bi lahko neopravičena odsotnost kasneje

postala opravičena.

Tožnik v pritožbi navaja, da je hud srčni bolnik, obenem pa ima

tudi psihične težave, zaradi katerih bo verjetno sprejet na

zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Te pritožbene navedbe,

tako kot dosedanje navedbe o tožnikovi bolezni, so predvsem

povsem splošne narave in kot takšne ne izkazujejo verjetnosti

tožnikovega uspeha v sporu, zlasti glede na nekatere dosedanje

podatke v spisu. Iz odločb imenovanega zdravnika, ki se nahajata

v spisu (odločbi z dne 16.3.2005 in 30.3.2005) izhaja, da je bil

tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

Tožnik se je že v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je

vložil skupaj s tožbo, skliceval na to, da so se mu pojavile hude

psihične težave, zaradi katerih bo verjetno hospitaliziran (tožba

z dne 9.6.2005), kar je ponovil v ponovnem predlogu za izdajo

začasne odredbe z dne 26.8.2005 in kar sedaj ponovno ponavlja v

pritožbi. V spis pa je vložil tudi obvestilo Psihiatrične

bolnišnice Idrija z dne 8.6.2005 s podpisom specialista

psihiatrije Danice Menart, dr. med., iz katerega izhaja obratno -

da se je istega dne oglasil v njihovi dežurni ambulanti, vendar

dežurna zdravnica ob pregledu ni ugotovila psihične simptomatike,

ki bi zahtevala hospitalno obravnavo. Glede na ta podatek in

dejstvo, da tožnik že dalj časa napoveduje psihiatrično

hospitalizacijo, ki pa se očitno ni izvršila, njegove dosedanje

navedbe v zvezi s tem niso prepričljive in kot takšne ne

izkazujejo obstoja verjetnosti uspeha s tožbenim zahtevkom, vsaj

v dosedanji fazi postopka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere ob reševanju pritožbe

že samo pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v povezavi s 350.

čl. ZPP). Glede na to je v skladu z 2. odst. 365. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve

stopnje.