Appeal dismissed; plaintiff's absence at mediation hearing deemed valid waiver of claim under labor law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

1. Čeprav obvestilo o preklicu in preložitvi poravnalnega naroka

in naroka za prvo glavno obravnavo ne vsebuje ponovnega opozorila

na posledice izostanka z naroka, s tem ni kršena določba 6.

odstavka 28. člena ZDSS-1, saj je bilo opozorilo dano že v prvem

vabilu na (kasneje preloženi) poravnalni narok in narok za prvo

glavno obravnavo.

2. Izdaja sklepa o ustavitvi postopka zaradi fikcije umika tožbe

po 2. odstavku 28. člena ZDSS-1 je v pristojnosti predsednika

senata glede na določbo 2. odstavka 14. člena ZDSS-1, ki določa,

da sodnik posameznik odloča o premoženjskih zahtevkih, če

vrednost spora ne presega zneska revizije. Ne glede na navedeno

določbo pa lahko predsednik senata sam opravi poravnalni narok

tudi v primeru, če sodišče odloča v senatu (2. odstavek 26. člena

ZDSS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da je

tožnica umaknila tožbo in postopek v tem individualnem delovnem

sporu ustavilo ter naložilo tožnici, da povrne toženi stranki

stroške sodnega postopka v višini 117.365,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa do plačila, v 8

dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov

pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje

pred spremenjenim senatom, proračunu oz. toženi stranki pa naloži

plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep na podlagi 2.

odst. 28. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,

Ur. l. RS, št. 2/2004), saj je ugotovilo, da tožnica ni prišla na

poravnalni narok, čeprav je bila nanj pravilno vabljena in je

sodišču šele na dan razpisanega naroka pisno predlagala

preložitev narokov zaradi neodložljive zadržanosti. Ker ni niti

navedla niti izkazala, zaradi česa je neodložljivo zadržana,

poravnalnega naroka pa se ni udeležil niti njen pooblaščenec, pri

čemer svoje odsotnosti ni opravičil, je sodišče prve stopnje

odsotnost tožnice štelo za neopravičeno. Glede na navedeno je

utemeljeno izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je tožnica

umaknila tožbo in postopek v tem individualnem delovnem sporu

ustavilo (2. odst. 28. čl. ZDSS-1), posledično pa je odločilo

tudi o pravdnih stroških, ki jih je v postopku priglasila tožena

stranka.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da niso izpolnjeni

pogoji za domnevo, da tožnica umika tožbo. Iz spisovnih podatkov

je razvidno, da je sodišče prve stopnje poravnalni narok in prvi

narok za glavno obravnavo v tem individualnem delovnem sporu z

opozorilom na posledice izostanka z naroka razpisalo za

10.3.2005. Na prošnjo tožene stranke je sodišče prve stopnje

zaradi toženkine bolezni poravnalni narok in prvi narok za glavno

obravnavo z dne 10.3.2005 preklicalo in preložilo na 7.4.2005, o

tem pa je obvestilo vse vabljene (obe stranki in njuna

pooblaščenca). Čeprav obvestilo o preklicu naroka in preložitvi

naroka na dan 7.4.2005 ne vsebuje ponovnega opozorila na

posledice izostanka z tega naroka, pritožbeno sodišče z ozirom na

to, da je bilo opozorilo na posledice izostanka z naroka

vsebovano že v prvem vabilu na poravnalni narok in prvi narok za

glavno obravnavo, ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem ni

kršilo določbe 6. odst. 28. čl. ZDSS-1.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice o bistveni kršitvi

določb postopka iz 14. čl. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker izrek

sklepa ne vsebuje tožbenega zahtevka, katerega je tožnica

uveljavljala v okviru tega individualnega delovnega spora.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom namreč ni odločalo o

utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, temveč o umiku

vložene tožbe.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve

stopnje ni smelo opraviti poravnalnega naroka, ker vabilo toženi

stranki na ta poravnalni narok ni bilo vročeno. Iz spisovnih

podatkov je namreč razvidno, da je tožena stranka za zastopanje v

tem individualnem delovnem sporu pooblastila pooblaščenca, ta pa

se je vabilu na poravnalni narok odzval in na poravnalni narok

tudi pristopil. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da

izdaja predmetnega sklepa ni bila v pristojnosti sodnika

posameznika, temveč senata. Po 2. odst. 14. čl. ZDSS-1 odloča

sodnik posameznik v individualnih delovnih sporih o premoženjskih

zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega zneska za

dovoljenost revizije, določenega z zakonom, ki ureja pravdni

postopek. Ta znesek pa je z ozirom na določbo 2. odst. 367. čl.

ZPP določen v višini milijon tolarjev. Glede na to je potrebno

ugotoviti, da je z ozirom na določbo 2. odst. 14. čl. ZDSS-1 za

odločanje v konkretnem individualnem delovnem sporu pristojen

sodnik posameznik. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da lahko

predsednik senata na podlagi 2. odst. 26. čl. ZDSS-1 sam opravi

poravnalni narok tudi v primeru, če sodišče odloča v senatu. Po

stališču pritožbenega sodišča je v pristojnosti predsednika

senata tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe

na podlagi 2. odst. 28. čl. ZDSS na poravnalnem naroku in sicer

ne glede na določbe 14. čl. ZDSS-1, ki opredeljujejo sestavo

sodišča prve stopnje.

Tožnica nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita

neenakopravno obravnavanje pravdnih strank. S tem, ko sodišče

prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnice za preložitev

razpisanega poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno

obravnavo (tožnica za zatrjevano neodložljivo zadržanost ni

predložila nikakršnega dokaza, tožničin pooblaščenec pa svojega

izostanka s tega naroka sploh ni opravičil), in z ozirom na to,

da je sodišče prve stopnje takoj po vložitvi tožničinega predloga

za preložitev poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo z

dne 7.4.2005 tožničinega pooblaščenca obvestilo, da temu predlogu

ne bo ugodilo (list. št. 27), pritožbeno sodišče ugotavlja, da

zatrjevana neenakopravnost obravnavanja pravdnih strank ni

podana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti niso

bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni

dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je bilo potrebno

pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo

tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega

delovnega spora, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

Z ozirom na to, da denarna terjatev tožnice proti toženi stranki

ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP) je bilo

potrebno v skladu s 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in 32. čl. citiranega

zakona odločati tudi o tem, če se revizija dopusti. V skladu s 1.

odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je

od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker v konkretni zadevi

ne gre za nobenega od teh razlogov, je pritožbeno sodišče

odločilo, da revizije ne dopusti.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo

revizije, lahko stranka v 30 dneh vloži pritožbo, če odločba

sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča

glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v

sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni

enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbo je

potrebno vložiti pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo

Vrhovno sodišče Republike Slovenije.