Appeal dismissed; employer cannot terminate for business reasons if a replacement is hired for the same duties.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka tožniku ni zakonito odpovedala PZ iz poslovnega

razloga na delovnem mestu "pomožna dela v gradbeništvu", ki je

zajemalo tudi delo pobiranja parkirnine, saj je pred dopovedjo PZ

tužniku zaposlila novega delavca za pobiranje parkirnine. Zato

razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo

nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 3.6.2001

(1. tč. izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna od dne

3.7.2003 dalje priznati tožniku vse pravice iz delovnega razmerja

na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ga prijaviti v zdravstveno,

pokojninsko in invalidsko zavarovanje, plačati prispevke in davke

od bruto zneska plače 129.150,00 SIT, neto znesek pa nakazovati

tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega

zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in v roku 8 dni (2.

tč. izreka), tožnika takoj pozvati nazaj na delo ter mu priznati

vse pravice iz delovnega razmerja (3. tč. izreka). Poleg tega je

razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko

regresa za letni dopust za leto 2003 v znesku 35.472,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.8.2003 dalje do plačila

(4. tč. izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo nadur v znesku

39.000,00 SIT, zahtevek za plačilo razlike regresa za leto 2002 v

znesku 27.000,00 SIT in razliko regresa za letni dopust za leto

2003 v znesku 164.528,00 SIT (5. tč. izreka). V skladu z uspehom

v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti

stroške postopka v znesku 191.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 13.5.2004 dalje do plačila.

Tožena stranka se je zoper sodbo v delu ugoditve tožnikovim

zahtevkom pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da je sodišče zmotno ocenilo dejstvo, da je tožnik imel enake

kvalifikacije za delo kot delavec T. N., ki ga je zaposlila na

dela pobiralca parkirnine. Tožnik je sicer pri železniškem

podjetju opravil tečaj za transportnega delavca, kar pa se ne

more enačiti z delavcem T., ki je opravil tečaj za sprevodnika.

Tudi dejansko tožnik ni bil usposobljen, da bi uspešno pobiral

parkirnino, saj so imele stranke glede njegovega dela pripombe.

Tožena stranka je majhna gospodarska družba, pri kateri je bil

redno zaposlen le en delavec, to je tožnik, po odpovedi pogodbe

pa T.. Direktor ni bil zaposlen. Izvaja majhen obseg dejavnosti,

zaradi česar ne bi zmogla zaposlitve dveh delavcev v primeru, če

bi tožnika morala vzeti nazaj na delo. Sodišče bi takšno dejstvo

lahko preverilo z zaslišanjem direktorja. Ta se je odvzal vabilu

na zaslišanje in želel podati izjavo, pa mu je bilo slabo in je

obravnavo zapustil. Poleg tega bi sodišče lahko ugotovilo slabo

gospodarsko situacijo tudi z ogledom delovnih razmer pri toženi

stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče

prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom

kot izdano sodbo tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne

kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilnih

razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke

še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za individualno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 1. alinee 1. tč. 88.

čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ko

je delodajalec ocenil, da je postalo delavčevo delo na delovnem

mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, nepotrebno

zaradi operativnih razlogov na njegovi strani. V skladu z določbo

82. čl. ZDR je dokazno breme o obstoju poslovnega razloga na

delodajalcu.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne

3.6.2003 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, kar je utemeljila z nepotrebnostjo

tožnikovega dela v gradbeništvu in ugotovitvijo, da družba

zaposlitve dveh gradbenih delavcev ne potrebuje. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča, ki soglaša z odločitvijo v izpodbijani

sodbi, takšni razlogi odpovedi tožnikove pogodbe ne morejo biti

sprejemljivi. Predloženi listinski dokazi potrjujejo, da je

tožnik sklenil s toženo stranko zadnjo pogodbo o zaposlitvi za

delovno mesto pomožna dela v gradbeništvu, ki je v opredelitvi

posameznih tožnikovih del vsebovala tudi opravila pobiranja

parkirnine. Tožena stranka je v času tožnikove odpovedi pogodbe

zaposlila delavca T., sicer na delovno mesto pomožna dela v

prometu, vendar je bila v njegovi pogodbi o zaposlitvi določena

zgolj delovna naloga pobiranje parkirnine.

Glede na tako ugotovljena dejstva ni bilo v tožnikovem primeru

izkazane nobene podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov, saj je pobiranje parkirnine pri toženi

stranki še vedno ostalo potrebno delo oz. je predstavljalo še

naprej njeno glavno dejavnost, kar je pred odpovedjo pogodbe

delal tudi tožnik. V kolikor so imele stranke na tožnikovo

pobiranje parkirnine določene pripombe, zaradi česar je lahko

prišlo do konflikta med tožnikom in direktorjem, je po zaključku

pritožbenega sodišča imela tožena stranka možnost ugotoviti

tožnikovo malomarno izvajanje del po pogodbi o zaposlitvi in mu

izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zato kakršnokoli v tej

smeri podano pritožbeno izpodbijanje ne more biti upoštevno.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na nezmožnost tožene

stranke, da izvede tožnikovo reintegracijo. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča je tožnik v sporu postavil takšen zahtevek,

ki mu je sodišče upravičeno sledilo v posledici ugotovitve

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja

delovnega razmerja tožnika. Zato je bilo potrebno v sporu

vzpostaviti med strankama takšno stanje, kakršno bi bilo, če ne

bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe. Dosedaj uveljavljena sodna

praksa je zaradi prenehanja delovnega razmerja priznavala delavcu

(seveda, če je to tudi zahteval) pravico do reintegracije z vsemi

pravicami iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače in

vpisom delovne dobe v delovno knjižico. V konkretnem primeru je

sodišče prve stopnje v skladu s tožnikovimi zahtevki navedeno

tudi sprejelo, ob tem da je upravičeno zavrnilo dajatvene

zahtevke v obsegu, za katere je smatralo, da niso utemeljeni.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče zaslišati

direktorja tožene stranke, ki bi pojasnil slabo poslovno stanje

družbe in nezmožnosti izvajanja gospodarske dejavnosti. Iz

zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.5.2004 je razvidno, da je

direktor pristopil na narok kot vabljena stranka, v nadaljevanju

sledil dokaznemu postopku, vendar je med zaslišanjem tožnika

zapustil obravnavo z navedbo, da tožnikovih izjav ne more več

poslušati. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v skladu s

takšnim zapisom očitno, da direktor ni zapustil obravnave zaradi

slabega počutja, temveč iz povsem drugačnega razloga, ki je

naveden v zapisniku. Sicer pa v kolikor direktor ni želel

prisostvovati zaslišanju tožnika, je imel možnost da bi lahko po

zaključku njegove izpovedi ponovno pristopil na obravnavo in

zaslišan kot stranka obrazložil sodišču tako razloge odpovedi

pogodbe o zaposlitvi kot poslovno stanje v družbi.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo

niso pomembni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem

ugodilnem delu kot materialnopravno pravilno potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).