Appeal court remands case for retrial when first instance failed to evaluate all evidence.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1

je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega

postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in

sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravavo v

celoti ponoviti in na pritožbeni obravnavi izvesti vse oz.

ključne dokaze. Sodišče prve stopnje ne more dokazov le izvesti

in prepustiti dokazno oceno pritožbenemu sodišču oz. izvajati

dokazov le o neodločilnih dejstvih, sodišču druge stopnje pa

prepuščati izvedbo dokazov o odločilnih dejstvih, saj bi to

pomenilo prelaganje sojenja s sodišč prve stopnje na sodišče

druge stopnje. Zato v takem primeru ni mogoče izvesti pritožbene

obravnave po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1, saj je citirano

določbo smotrno uporabiti le, če je za pravilno odločitev

potrebno ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov

oz. sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega

postopka. V takšnem primeru lahko pritožbeno sodišče na seji

senata razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo

tožbeni zahtevek za plačilo 101.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 16.12.1995 do plačila. Tožnici je naložilo, da toženi

stranki povrne stroške postopka v znesku 184.790,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do

plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov v smislu

8. člena ZPP, kar vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane

sodbe. Tožnica je izpovedala, da je delala pri toženi stranki od

1.10.1995 do 15.12.1995, najmanj 8 ur dnevno. Direktor tožene

stranke je potrdil, da je delala od sredine oktobra do sredine

decembra in 7,5 ur dnevno. V tem času je manjkala morda dan ali

dva. V ponovljenem postopku je potrdil, da je delala vsaj od

15.10.1995 do 5.12.1995, kar pomeni skupaj 35 delovnih dni oz. 33

delovnih dni, če se odštejeta dva dneva, kar naj bi največ

manjkala. Ob predpostavki, da je delala osem ur dnevno, kar je v

drugi izpovedi tudi potrdil direktor, je v tem času opravila 264

ur in ne le 150 ur, kolikor je dobila plačanih. V najslabšem

primeru bi bila ob zbranih dokazih tožnica upravičena vsaj do

45.600,00 SIT (po 400,00 SIT na uro), zato je sodišče prve

stopnje zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku vsaj v tej višini s

povrnitvijo stroškov postopka oz. podrejeno razveljavitev in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. Prvo sodbo

z dne 6.1.2004 je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker je sodišče

prve stopnje zahtevku ugodilo ob predpostavki, da dokazno breme o

dejanskem številu opravljenih ur nosi tožena stranka, ki je

trdila, da tožnica ni opravila 245 ur, ampak le 150 ur in jih

toliko dobila tudi plačanih. V ponovljenem postopku bi moralo

sodišče prve stopnje oceniti vse izvedene dokaze, zlasti izpovedi

strank o tem, 1) kdaj je tožnica prejela prvo plačilo, 2) koliko

ur dela dnevno je opravila in 3) kdaj je začela za toženo stranko

delati. Opredeliti bi se moralo tudi do tega, 4) kdaj bi tožnica

lahko opravila še dodatnih 254 ur, pri čemer bi bilo treba

odpraviti neskladje v tožničini izpovedi, 5) koliko ur dela je

opravila do prvega obračuna z dne 28.11.1995.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da so bistvene sestavine

obrazložitve sodbe navedbe strank, dokazni sklep in dokazna

ocena. Če pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi, je treba v ponovljenem postopku izdati novo sodbo z

vsemi temi sestavinami. Nova sodba ni nadaljevanje oz. dopolnitev

prejšnje, razveljavljene - torej neobstoječe. Sodišče prve

stopnje obrazložitve izpodbijane sodbe, izdane v ponovljenem

postopku, ni začelo - tako, kot je običajno - z navedbami strank,

ampak z navedbo, kaj bi bilo potrebno razčistiti po napotkih

pritožbenega sodišča, pri čemer je od petih še nerazčiščenih za

razsojo odločilnih dejstev navedlo le dve. Navedbe tožnice

sledijo v sredini obrazložitve, medtem ko navedb tožene stranke v

sodbi ni. Prav tako v sodbi ni dokaznega sklepa, čeprav je

sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne

12.4.2005 sprejelo sklep, da se ponovijo že izvedeni dokazi in da

se ponovno zasliši direktor tožene stranke. Vseh izvedenih

dokazov tudi v ponovljenem postopku ni ocenilo, ampak je

odločitev oprlo le na ugotovitev, da tožnica s svojo neskladno

izpovedjo in predlaganima pričama B. Z. in J. T. ni dokazala, da

je delala pri toženi stranki vsak dan po osem ur, skupaj 245 ur

in od 1.10.1995 do 15.12.1995. Sodišče prve stopnje se je v

obrazložitvi predvsem ukvarjalo z vprašanjem, kam je bila

vabljena tožnica in kako je bila obveščena o naroku (kar vse je

nepomembno), nato pa zaključilo, da zaradi izostanka z naroka

neskladja v njeni izpovedi ni bilo mogoče razčistiti. Tako kot do

drugih dokazov se tudi do tega neskladja ni opredelilo, ni ga

ocenilo z upoštevanjem še drugih dokazov.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opisalo pomen

dokaznega bremena, pri čemer ne gre le za "stališče" pritožbenega

sodišča, ampak za vprašanje procesne vloge strank v postopku, ki

je določena z zakonom (ZPP). Če je na eni od strank dokazno

breme, to ne pomeni, da se pri odločitvi upoštevajo le dokazi,

izvedeni na predlog stranke, ki nosi dokazno breme in da se

štejejo za dokazana le dejstva, ki so (ali če so) izrecno

potrjena s temi dokazi. Tej logiki namreč v nasprotju z 215.

členom ZPP sledi sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek

tožnice zato, ker priči, ki ju je predlagala, nista izpovedali,

da je delala po osem ur dnevno, 245 ur in od 1.10.1995 do

15.12.1995. Tega sicer res nista izpovedali, sta pa izpovedali še

kaj drugega, npr. Z., da je delala še v decembru. Te izpovedi

sodišče prve stopnje ni ocenilo v povezavi s trditvijo tožene

stranke, da je tožnica delala le toliko ur, kot jih je dobila

plačanih - obračun pa je bil narejen 28.11.1995 in torej plačilo

ur v decembru ni zajeto. Popolnoma je nadalje zanemarilo druge

izvedene dokaze, npr. izpoved direktorja, da je tožnica delala od

15.10.1995 do 5.12.1995 po 7,5 ur na dan in da je v tem času

manjkala največ dva dni. To znese 247,5 ur, plačanih pa je dobila

le 150 ur. Tudi neskladje v tožničini izpovedi je mogoče oceniti

brez njenega ponovnega zaslišanja, in sicer z oceno ostalih

dokazov. Očitno je, da sodišče prve stopnje neskladja sploh ni

opazilo. Nanj je opozorilo pritožbeno sodišče že v

razveljavitvenem sklepu in je v naslednjem: tožnica je

izpovedala, da je plačilo za 150 ur prejela po tem, ko je te ure

opravila, po opravljenih 150 urah pa da je opravila še 254 ur. V

nadaljevanju pove, da je 150 ur opravila do prvega obračuna, ki

je bil 28.11.1995. Če je delala 8 ur dnevno, od 28.11.1995 do

15.12.1995 fizično ni mogla opraviti še 254 ur, saj bi to

pomenilo, da je delala po 14 ur dnevno, tudi sobote in nedelje.

Dokazovanje je vir procesnih dejanj strank v postopku, ki naj

ustvari pri sodišču prepričanje o resničnosti trditev, ki se

nanašajo na pravno odločilna dejstva. Dokazovanje ni samo sebi

namen, ampak služi ugotavljanju pravno relevantnih oz. za

razsodbo odločilnih dejstev (načelo materialne resnice). O tem,

katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po skrbni in

vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter

na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje

dokazov). Navedeni temeljni načeli procesnega prava sta osnova

vsakega sojenja.

Pravno odločilna dejstva, ki jih sodišče šteje za dokazana,

tvorijo dejansko stanje, le to pa je podlaga za uporabo

materialnega prava. Sodišče prve stopnje, kljub temu, da je

izvedlo vse potrebne dokaze, ni ugotovilo odločilnih dejstev.

Odločilni dejstvi v tem delovnem sporu sta: koliko ur dela je

tožnica opravila za toženo stranko in ali je za vse ure prejela

plačilo. Z ugotovitvijo, da ni dokazala, da je opravila 245 ur,

odločilno dejstvo za zavrnitev tožbenega zahtevka ni ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da ni opravila več kot

150 ur. Samo v tem primeru bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen.

Sodišče prve stopnje odločilnih dejstev ni ugotavljalo, kar

pomeni, da ni štelo za pomembno, ali je tožnica opravila za

toženo stranko več ur dela, kot jih je dobila plačanih.

Ugotavljajo je namreč le, ali je opravila točno 245 ur in ali je

delala od 1.10.1995 do 15.12.1995. Svojo odločitev je oprlo na

izpovedi prič Z. in T., ki tega nista mogla potrditi. Vseh drugih

izvedenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti,

od kdaj do kdaj je delala oz. kolikor ur dela je opravila, pa ni

ocenilo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l.

RS št. 2/2004) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje

izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi

obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve

vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z

dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih

procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana sodba take

pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni

mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo celoten

dokazni postopek in vse potrebne dokaze, na podlagi katerih bi

bila mogoča popolna ugotovitev dejanskega stanja torej ugotovitev

vseh odločilnih dejstev, če bi izvedene dokaze tudi ocenilo.

Namen citirane določbe ZDSS je zlasti v tem, da se postopki pred

sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je

citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev

treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oz.

sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega

postopka. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 1. odstavka 30.

člena ZDSS je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje

dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje

in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravnavo v

celoti ponoviti. Ne gre pa več za "popravo nepravilnosti", če bi

bilo treba za pravilno odločitev na pritožbeni obravnavi izvesti

oz. ponoviti vse ali ključne dokaze. Sodišče prve stopnje zato ne

more dokazov le izvesti, dokazne ocene pa prepustiti sodišču

druge stopnje, kot tudi ne more izvajati dokazov le o dejstvih,

ki niso odločilna, sodišču druge stopnje pa prepuščati izvedbe

dokazov o odločilnih dejstvih. To bi pomenilo prelaganje sojenja

s sodišč prve stopnje na sodišča druge stopnje, kar pa vsekakor

ni namen določbe iz 30. člena ZDSS.

V spornem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih

dokazov, zato bi jih moralo oceniti sodišče druge stopnje, kar

pomeni, da bi moralo ponoviti celoten dokazni postopek, izvedene

dokaze oceniti, odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih

dejstvih. Ponovitev celotnega postopka presega okvire "poprave",

zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in

vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju

vsega navedenega oceni izvedene dokaze in o zahtevku tožnice

ponovno odloči.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Pravni pouk: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje je dopustna pritožba v roku

15 dni od vročitve tega sklepa. Pritožbo je potrebno vložiti pri

sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče

Republike Slovenije.